Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ska (8.376-8.400)


  1.      plázemski  -a -o [zǝm] prid. (ȃ) nanašajoč se na plazmo: plazemska mrena / plazemski gorilnik ♪
  2.      plázenje  -a s (á) glagolnik od plaziti se: plazenje po blatu, skalah; plazenje, skakanje in plezanje / sit sem že tega plazenja po gošči ♪
  3.      plazílka  -e [u̯k in lk] ž (ȋ) 1. rastlina, ki se pri rasti širi s poleglimi, plazečimi se poganjki: od teh rastlin so nekatere velika drevesa, druge pa plazilke 2. ženska oblika od plazilec: kača je plazilka ♪
  4.      plazíti se  in pláziti se -im se, in pláziti se -im se nedov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. premikati se tako, da je telo blizu podlage: močerad se plazi / tiger se plazi proti svoji žrtvi; maček se je prihuljeno plazil v shrambo // navadno s prislovnim določilom premikati se (sem in tja), pomagajoč si z nogami in rokami: otrok še ne hodi, ampak se plazi / plaziti se po kolenih, trebuhu; po vseh štirih se plaziti 2. počasi, navadno tudi s težavo premikati se v čem ovirajočem: plaziti se skozi goščo, robidovje / plazil se je med starinskim pohištvom // ekspr. počasi, navadno tudi s težavo premikati se: nič več ni pokončen, sključen se plazi okoli; plazi se okrog kakor senca // ekspr. počasi premikati se sploh: po steni se plazi sončna lisa; sence se plazijo vedno bližje; iz vode se plazi megla 3. ekspr. pritajeno, skrivaj hoditi: po lovišču se plazijo divji lovci; plaziti se kakor tat / samo okrog se plazi in vohuni / v temi so se plazili tihi koraki 4. ekspr., s prislovnim določilom počasi v majhni stopnji prihajati: v sobo se plazi mraz / v srce se ji je začel plaziti dvom // biti, nahajati se: med krošnjami se plazi mrak; noč se tiho plazi čez ravan / po barakah se plazi lakota 5. rastoč se širiti po tleh: steblo te rastline se plazi / bršljan se lahko vzpenja po skalah in zidovih ali pa se plazi po tleh ● ekspr. po kolenih se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja plazèč se -éča -e: pokončni in plazeči se grmi; domov je prišel s prihuljenimi, plazečimi se koraki ♦ bot. plazeča pirnica pšenici podoben njivski plevel z zdravilnimi koreninami, Agropyrum repens; plazeče se steblo ♪
  5.      pláža 1 -e ž (á) kraj, prostor ob vodi, prirejen za kopanje, sončenje: urediti plažo; oditi na plažo; peščena, skalnata, urejena plaža / plaža je bila na sončnem delu obale / divja plaža / oblekla je jopo za na plažo ♪
  6.      pláža 2 -e ž (á) 1. nav. ekspr. delo brez umetniške vrednosti: pritoževati se nad plažo v knjigarnah; filmska, literarna plaža / to je navadna propagandna plaža // kar je slabo, brez vrednosti: na prodajnih pultih je bilo razstavljeno veliko plaže; iz hiše je počistil vso plažo / v menzi so jedli samo plažo slabo, neizdatno hrano ∙ ekspr. to vino je čisto navadna plaža je slabo, nekvalitetno 2. star. drhal, sodrga: v tisti gostilni se je zbirala le plaža / tatinska plaža ♪
  7.      plebéjka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od plebejec: patricijke in plebejke / ljubezen med plebejko in baronom ♪
  8.      plebéjski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na plebejce: patricijsko in plebejsko prebivalstvo Rima / težnje plebejskih množic ● knjiž. demokratična in plebejska stran pesnikovega pogleda na svet ljudska; slabš. njegovo plebejsko vedenje nekulturno ♪
  9.      plebiscít  -a m (ȋ) ljudsko glasovanje na kakem ozemlju o priključitvi tega določeni državi: udeležiti se plebiscita / koroški plebiscit plebiscit leta 1920, po katerem je Koroška pripadla Avstriji ♪
  10.      pleckáti  -ám in pléckati -am nedov. (á ȃ; ẹ̑) ekspr. streljati: sovražnik je ves dan pleckal na partizane / svinčenke so pleckale ob tlak tleskale ♪
  11.      plehnàt  -áta -o prid. (ȁ ā) nižje pog. pločevinast: plehnata škatla ♪
  12.      pleistocénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pleistocen, ledenodoben: pleistocenski prod; pleistocenska poledenitev ♦ antr. pleistocenski človek človek iz pleistocena, ki je živel v votlinah, jamah ♪
  13.      plektrón  -a m (ọ̑) muz., pri starih Grkih kovinska ali slonokoščena paličica za potegovanje po strunah ♪
  14.      plême  -éna s (é ẹ́) 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: črnska, indijanska plemena 2. vet. živali iste pasme, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih živali iste pasme: vzgoja novih plemen 3. navadno v zvezi z biti za, določiti za, pustiti za razmnoževanje, razplojevanje: ta telica bo za pleme; pustiti bikca za pleme / žival za pleme plemenska žival ● nar. krava ni vzela plemena se ni obrejila; star. iti po plemenu goniti se; pariti se; zastar. črno pleme črna rasa; zastar. slovstvo slovanskih plemen narodov ◊ agr. sadno pleme sadna drevesa, ki so nastala s križanjem različnih vrst istega rodu; zgod. pleme skupnost krvno sorodnih bratstev v rodovno-plemenski družbi ♪
  15.      plemeníca  -e ž (í) vet. plemenska žival ženskega spola: plemenica se je obrejila; krmiti plemenice; osemenjevanje govejih plemenic ♪
  16.      plemenitášinja  -e ž (ā) plemkinja: podeželska plemenitašinja ♪
  17.      plemenitáški  -a -o prid. (á) plemiški: bogati plemenitaški sinovi / plemenitaški naslov; plemenitaška družina / plemenitaški stan ♪
  18.      plemenják  -a m (á) vet. plemenska žival moškega spola: izbrati plemenjake; voditi psico k plemenjaku; vzrediti žrebca za plemenjaka; bik plemenjak ♦ čeb. izbrana čebelja družina, določena za razmnoževanje ♪
  19.      pleménski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pleme: plemenski poglavar / rodovno-plemenska družba; plemenska skupnost / plemenski bik, žrebec; plemenska krava, svinja; rodovnik plemenske živine ♪
  20.      plémiški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na plemiče ali plemstvo: plemiški grb; plemiška noša / podedovati plemiški naslov; biti plemiškega rodu; plemiška družina / plemiški pravni sistem; plemiški stan; plemiško sodišče ♪
  21.      plémkinja  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od plemič: oženiti se s plemkinjo ♪
  22.      plémski  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž., redko plemiški: konjenica plemskih oklepnikov / ženska iz plemskih krogov ♪
  23.      pléna  -e ž (ẹ́) 1. teh. oksidna plast na kovini, ki nastane ob žarjenju pri visoki temperaturi: kovina je prekrita s pleno 2. star. luska, ploščica: odlomiti od kamna pleno ♪
  24.      plenílski  -a -o [ls in u̯s] prid. (ȋ) nanašajoč se na plenilce ali plenjenje: plenilske čete / plenilska strast plenilna ♪
  25.      plenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pleniti: po večdnevni plenitvi se je turška vojska umaknila / preprečiti plenitev rudnika ♪

   8.251 8.276 8.301 8.326 8.351 8.376 8.401 8.426 8.451 8.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA