Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ska (7.706-7.730)


  1.      opozicíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na opozicijo: zagovarjati opozicijsko stališče / opozicijski časopis; opozicijski kandidat kandidat opozicijske stranke / opozicijska stranka ♪
  2.      opràsk  -áska m (ȁ á) redko praska: osliniti si oprask ♪
  3.      opraševálka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) ženska oblika od opraševalec: pomembna vloga čebel kot opraševalk cvetja ♪
  4.      opráva  -e ž (ȃ) 1. raba peša kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev: zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš lepo si oblečen / bil je v delavniški opravi delavniško je bil oblečen; viteška oprava / star. svilena oprava obleka, oblačilo // star., navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti; oprema: jamarska, padalska oprava; vojaška oprava / konjska oprava b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprava 2. star. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema: prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava; pisarniška, šolska oprava // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: oprava mehanične delavnice 3. knjiž. glagolnik od opraviti: oprava postopka; oprava volitev ● zastar. namizna oprava krožniki, pribor; zastar. nočem imeti nobene oprave z njim opravka; star. koliko je oprave pri hiši orodja, priprav, naprav ♪
  5.      opravičevánje  -a s (ȃ) glagolnik od opravičevati: prepogostno opravičevanje zaradi nenapisanih nalog / opisal je njegovo opravičevanje in obup / opravičevanje pritiska na sosednje države / ekspr. pismo, polno opravičevanj opravičil ♪
  6.      opravičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu; opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo / hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge prosit za opravičenje b) kako ravnanje, vedenje: zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati; opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal; zelo se je opravičevala, da je pozabila / opravičeval mu je vse mladostne neumnosti oproščal, odpuščal 2. z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja; opravičevati sam pri sebi nerednost; opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo; okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje; opravičevati se s preveliko zaposlenostjo / našel je pismo, ki ga opravičuje dokazuje, da ni kriv // publ. upravičevati: opravičevati stroške za raziskavo / to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare opravičeváje: prerival se je naprej, opravičevaje se na levo in desno opravičujóč -a -e: opravičujoče besede ♪
  7.      opravičílo  -a s (í) 1. izjava, navadno pismena, s katero se kaj opravičuje: napisati, prinesti opravičilo; poslušati opravičilo; z opravičilom ga je poslala v šolo / izmrmrati opravičilo mrmraje se opravičiti // kar se navede za prenehanje negativnega mnenja: opravičilo, da je kradel zaradi lakote, mu ni zadoščalo / iskati, najti opravičilo za surovo ravnanje / publ. opravičilo za težek gospodarski položaj vzrok / publ. v tem je opravičilo našega boja upravičenost 2. glagolnik od opravičiti: opravičilo mu ni bilo dovolj, hotel je še drugo zadoščenje / za to napako ni opravičila ta napaka se ne da opravičiti / njegova knjiga je potrebna opravičila / povedati, reči kaj v opravičilo ♪
  8.      opravílo  -a s (í) 1. kar kdo opravlja, dela: to opravilo ga veseli; zmotiti koga pri važnem opravilu; odgovorno, težko opravilo; tudi njihovo opravilo je častno / nabiranje jagod je prijetno opravilo / mn.: drobna opravila; pomladanska opravila v vinogradu / mn.: domača opravila; biti spreten za mehanična opravila 2. rel. verski obred, zlasti maša: opravilo je končano in ljudje se razhajajo; prihajati k opravilu; slovesno opravilo / popoldansko opravilo / v tej cerkvi je le redkokdaj opravilo 3. nav. mn., star. opravek: opravila so ga zadržala; nujna opravila / iti po svojih opravilih / službena opravila 4. nav. mn., knjiž., s prilastkom delovanje, funkcija: na ta telesna opravila človek ne more neposredno vplivati; življenjska opravila v organizmu so prenehala; opravila možganov 5. knjiž., redko glagolnik od opraviti: opravilo naloge ● star. njeno edino opravilo je bilo varovanje otrok naloga, dolžnost; star. spoznal je, da ima opravila s čudnim človekom opravka; star. imam mnogo opravila dela; star. napadalec je mislil, da bo imel z menoj lahko opravilo da me bo lahko premagal; star. s tem si mi naložil težko opravilo nalogo ♪
  9.      opráviti  -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
  10.      oprávljati 1 -am nedov., stil. opravljájte; stil. opravljála (á) 1. biti dejaven a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se / opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je / natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik / bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo 3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal ● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel ◊ fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo opravljajóč -a -e: delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo ♪
  11.      opravljív  -a -o prid. (ȋ í) ki (rad) opravlja: opravljiva ženska / pog. tako pravijo opravljivi jeziki opravljivci ♪
  12.      opravljívka  -e ž (ȋ) ženska, ki (rada) opravlja: vaške opravljivke / ta novinarka je bila znana opravljivka ♪
  13.      opravljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost opravljivega človeka: ženska opravljivost ♪
  14.      opredelítev  -tve ž (ȋ) 1. opis z navedbo bistvenih značilnosti: odkloniti prejšnjo opredelitev naroda; znanstvena opredelitev / ostra opredelitev sorodnih pojmov 2. glagolnik od opredeliti: opredelitev pojava / časovna opredelitev najdbe / natančna opredelitev nalog / prizadevanje za točno opredelitev avtorja / svetovnonazorska opredelitev; zagotovljena svoboda opredelitve / ti dogodki so zahtevali opredelitev od vsakogar ♪
  15.      opredeljênost  -i ž (é) lastnost, značilnost opredeljenega: opredeljenost pojava / kakovostna in količinska opredeljenost stvari / jasna opredeljenost oseb in njihovih medsebojnih odnosov / narodnostna in politična opredeljenost; sodelovanje kulturnih delavcev neglede na njihovo strankarsko opredeljenost; publ. estetska repertoarna opredeljenost usmerjenost / vsako stališče je pravzaprav opredeljenost za kaj; potreba po opredeljenosti ♪
  16.      opréma  -e ž (ẹ̑) 1. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor: oprema za trgovino je zelo draga; pred vselitvijo je treba kupiti tudi opremo; razstava opreme / oprema sobe je že stara; v kuhinji moramo menjati opremo / pisarniška oprema; stanovanjska oprema / notranja oprema // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: tovarna gospodinjske opreme; laboratorijska oprema; oprema mehanične delavnice / letališka oprema / publ. zastarela strojna oprema stroji // s prilastkom kar se doda za (boljše) delovanje stroja, naprave: električna oprema avtomobila / zimska oprema vozila 2. navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti: alpinistična, jamarska, potapljaška, smučarska oprema; vojak v popolni bojni opremi; velika izbira športne opreme; oprema za taborjenje / konjska oprema b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprema; kupili so opremo za dojenčka 3. zunanja podoba knjige, gramofonske plošče: opremo je zasnoval arhitekt / likovna oprema knjige; notranja, zunanja oprema knjige / kot označba avtorstva prevod X, oprema Y 4. glagolnik od opremiti ali opremljati: oprema laboratorija poteka počasi; študij obsega tudi opremo prostorov ● publ. kupiti opremo v baročnem slogu pohištvo; zastar. nevesta v beli opremi obleki ◊ film., rad. glasbena, zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; gled. glasbena oprema drame; navt. krovna oprema naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora ♪
  17.      opréti  oprèm dov., opŕl (ẹ́ ȅ) navadno v zvezi z na 1. dati, postaviti kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti roke na mizo, ob kolena // narediti, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpreti: bolnika sta oprla dva moža / opreti strop z oporami 2. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: opreti sodbo na ugotovljena dejstva; znanstvenik se je v svoji raziskavi oprl na najnovejše izsledke opréti se 1. prijeti se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: začutila je, da se ji vrti v glavi, zato se je oprla nanj // postaviti se v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti se na komolce; opreti se na palico; z roko se je oprla ob rob mize 2. dobiti pomoč, podporo: v težavah se lahko opre nanj; opri se nase opŕt -a -o: na palico oprt starec; izjava je oprta na dejstva; gospodarstvo, oprto na težko industrijo ♪
  18.      oprézati  -am nedov. (ẹ̄) 1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: potuhnila se je in oprezala; oprezala je, preden je vstopila; oprezati skozi okno / napeto je oprezal v dolino; cele dneve je oprezal, da bi ga našel 2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezati za tatovi / oprezati za medvedom ∙ ekspr. fant že opreza za dekleti se že zanima zanje ♪
  19.      oprezováti  -újem tudi oprézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) 1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: hodi okoli tabora in oprezuje; oprezovati iz skrivališča, izza ogla; oprezovati okoli hiše, skozi ključavnico / celo uro je oprezovala, kdaj pride; ekspr. oprezuje za vsakim mojim korakom 2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezovati za tihotapci / oprezovati za divjadjo ∙ ekspr. fant že oprezuje za dekleti se že zanima zanje oprezováje: hoditi, oprezovaje na vse strani oprezujóč -a -e: vstopil je, previdno oprezujoč okoli sebe; oprezujoč lovec; prisl.: oprezujoče se je zagledal v temo ♪
  20.      oprijèm  -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od oprijeti: oprijem je počasi popustil; s previdnimi oprijemi se je dvigal ob zidu / kolesa imajo dober oprijem; mehek oprijem obleke // mesto, ki se da oprijeti: iskal je primeren oprijem; nikjer ni bilo oprijema / v led si je izsekal oprijem ♪
  21.      oprijemálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je za oprijemanje: oprijemalno orodje / oprijemalni kaveljčki stebla ♦ bot. oprijemalna korenina korenina na steblu navadno bršljana za oprijemanje po deblu, skali; zool. oprijemalna noga noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti ♪
  22.      oprijemalíšče  -a s (í) mesto, kjer se da oprijeti: poiskal je primerno oprijemališče in se dvignil // redko opora: vsa prizadevanja so brez oprijemališča ♪
  23.      oprijemljív  -a -o prid., oprijemljívejši (ȋ í) knjiž. 1. s čuti zaznaven: zakoni oprijemljivega sveta; pren. oprijemljiva zaznava, predstava // določljiv, opredeljiv: pojav je dovolj oprijemljiv / poiskati oprijemljiv primer 2. ki se rad oprime: oprijemljivo blago oprijemljívo prisl.: spomin je oprijemljivo blizu; sam.: rad bi kaj oprijemljivega ♪
  24.      oprijéti  oprímem dov., oprijél; nam. oprijét in oprijèt (ẹ́ í) položiti roke, prste okrog česa: skušal je oprijeti deblo, omarico; drevo sta komaj oprijela dva moška / oprijeti toporišče sekire; trdno je oprijel volan oprijéti se 1. podpreti se, opreti se s prijemom česa: oprijeti se kola; krčevito se je oprijela roba skrinje; skušal se je oprijeti stola / oprijela se ga je pod pazduho, za roko // prijeti, navadno trdno: odzadaj se ga je oprijel; oprijela se ga je kot klop / z obema rokama se je oprijel kozarca; hitro se je oprijel vrat, da ni padel 2. pojaviti se tesno okrog česa: sneg se je oprijel drevja / obleka se močno oprime telesa / ta smola se zelo dobro oprime prime 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: končno se je oprijel dela, učenja; oprijel se je gospodarstva; oprijeti se politike / krčevito se je oprijel ljubezni, upanja / oprijeti se novih idej ● ekspr. oprijeti se vsake bilke vsakega najmanjšega upanja na rešitev; ekspr. oprijeti se kmetije začeti (pridno, resno) kmetovati oprijét -a -o: tesno oprijet kostim ♪
  25.      oprímek  -mka m (ȋ) kar se uporablja za oprijemanje: lesen oprimek v steni; trden oprimek // redko oprijemališče: poiskati primeren oprimek ♪

   7.581 7.606 7.631 7.656 7.681 7.706 7.731 7.756 7.781 7.806  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA