Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ska (7.181-7.205)


  1.      občánka  -e ž (ȃ) ženska oblika od občan: zahteva občank za ureditev otroškega varstva v občini / ženska kot proizvajalka in občanka ♪
  2.      občánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na občane: občanske dolžnosti in pravice / občanska literatura ♪
  3.      občeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na občevanje: ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo / občevalna sredstva komunikacijska sredstva ♦ jur. občevalni jezik jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih ♪
  4.      óbčina  -e ž (ọ̑) 1. osnovna samoupravna družbenopolitična skupnost: združiti občine; gospodarsko nerazvita občina; samoupravni organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine / delati na občini / občina Grosuplje // nekdaj osnovna upravna enota: občine in okraji // pog. organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / iti na občino sedež organov občine; zbrati se pred občino poslopjem, kjer imajo ti organi sedež 2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini ● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo ◊ jur. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin ♪
  5.      občínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na občino: občinske meje; občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na področju občine; občinska skupščina; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina ∙ ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal ♦ jur. občinsko sodišče prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve ♪
  6.      občínstvo  -a s (ȋ) 1. ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve: občinstvo je napolnilo dvorano; občinstvo ploska; nagovoriti, pozdraviti občinstvo; stati pred občinstvom; navdušenje občinstva; prostor za občinstvo / publ. v novo gostilno se je gnetlo radovedno občinstvo gostje, obiskovalci, ljudje; ekspr. okrog prepirajočih se je nabralo občinstvo gledalci, opazovalci / v vljudnostnem nagovoru spoštovano občinstvo ∙ zastar. pristopnost uradov za občinstvo stranke 2. ljudje, ki sprejemajo določene kulturne dobrine, se zanimajo zanje: občinstvo je njegovo zadnjo dramo zavrnilo; ekspr. predstaviti knjigo širokemu občinstvu; domače občinstvo; filmsko, gledališko občinstvo; naklonjenost občinstva / odgovor slovenskemu občinstvu javnosti; publ. publicistična dela računajo na širok krog občinstva bralcev ♪
  7.      občrtávati  -am nedov. (ȃ) delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtavati neznane besede v besedilu občrtávati se kazati se v obrisih: dekliška postava se je občrtavala v mraku ♪
  8.      občudoválka  -e [u̯k] ž (ȃ) ženska, ki koga občuduje: pevec in njegove občudovalke / opazoval je občudovalke razstavljenih slik ♪
  9.      občudovánka  -e ž (á) ekspr. občudovana ženska: želel se je izkazati pred občudovanko; spomin na prvo občudovanko ♪
  10.      občutljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost občutljivega: omejena občutljivost ušesa / knjiž. estetska občutljivost dovzetnost / gostilničarka je pred gosti skrivala svojo občutljivost; pretirana občutljivost / občutljivost instrumenta ◊ fiz. občutljivost količina, ki meri odziv merilne naprave na enoto merjene količine; fot. občutljivost filma ♪
  11.      obdájati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa: srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi // biti, nahajati se okrog česa: jezero obdaja bukov gozd; leteči predmet je obdajal svetel kolobar; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim; obraz ji obdajajo črni lasje 2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obdajati pecivo z glazuro; obdajati stole s prevleko // biti, nahajati se na (vsej) površini: kapljico te snovi obdaja trdna mrenica; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete pokrivajo 3. nav. ekspr. biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: vsak dan nas obdaja hrup in trušč; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje razkošno živi 4. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: snežinke je obdajala veličastnost; obdaja jo žalost je žalostna obdajajóč -a -e: dolino obdajajoči vrhovi; občutil je toploto obdajajoče ga vode ♪
  12.      obdarováti  -újem dov. (á ȗ) dati darilo, dar: dedek Mraz je obdaroval otroke; obdarovati maškare s krofi; pren. jesen je kmete bogato obdarovala // knjiž. povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost: narava ga je obdarovala z bistrostjo in lepoto obdarován -a -o: obdarovan z razumnostjo in voljo; bogato obdarovani otroci ♪
  13.      obdélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino; obdelati nove površine zemlje; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo; obdelati z dletom; površinsko obdelati; ročno, strojno obdelati // žarg., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami; tovarniško obdelati mleko pripraviti; obdelati žival s krtačo okrtačiti; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti // na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke; statistično obdelati gradivo 3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore; tega vprašanja ni še nihče obdelal; dramsko, filmsko obdelati motiv; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije // načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila // publ. raziskati, proučiti: obdelati postopke za pridobivanje izotopov; znanstveno obdelati najdene predmete 4. žarg. pregovoriti, pridobiti: rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti 5. ekspr. natepsti, pretepsti: obdelati koga s pestmi; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali 6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala ◊ biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke obdélan -a -o: razlaga obdelanih podatkov; obdelano polje; zadovoljivo obdelano vprašanje; bogato kamnoseško obdelani oporniki ♦ agr. obdelana plast zemlje plast zemlje, ki se pri obdelavi rahlja, obrača ♪
  14.      obdeláva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od obdelati ali obdelovati: a) obdelava zemlje s kmetijskimi stroji b) površinska obdelava; obdelava kamna, kovin, posekanega lesa / publ. slikarska obdelava ozadja oblikovanje c) strojna obdelava podatkov č) dramska obdelava motiva; monografska obdelava delavskega gibanja d) podrobnejša obdelava nekaterih vprašanj e) obdelava lesa ◊ film. obdelava filma tehnično delo s filmom po končanem snemanju; lit. obdelava literarnega dela raziskava po določenih kriterijih; teh. mehanska obdelava s katero se materialu spreminja oblika; toplotna obdelava načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti 2. s prilastkom način, kako je kaj obdelano: nenavadna obdelava motiva / zemlja zaradi ustrezne obdelave dobro rodi obdelanosti ♪
  15.      obdeloválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obdelovanje: a) obdelovalni stroški; obdelovalna intenzivnost / obdelovalna zemlja zemlja, na kateri se gojijo poljske rastline, trava, vinska trta ali sadno drevje; kmetijska obdelovalna zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje ♦ agr. obdelovalni načrt načrt o pripravi zemlje, semena, sadik, kolobarjenja b) obdelovalni postopek; obdelovalne metode; obdelovalna zmogljivost / stružnica in drugi obdelovalni stroji; obdelovalna industrija ♪
  16.      obdelováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo; velike površine obdelujejo s stroji; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les; obdelovati z rezilom; obdelovati z udarci; kemično in mehanično obdelovati // žarg., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo; obdelovati testo gnesti // na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit; obdelovati ankete; obdelovati rezultate raziskav 3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja; v knjigi obdeluje kraški svet; filmsko, likovno obdelovati // načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih // publ. raziskovati, proučevati: obdelovati kmečko vprašanje; obdelovati zgodovino delavskega gibanja 4. žarg. pregovarjati, pridobivati: toliko časa so ga obdelovali, da je privolil; obdelovali so ga za vstop v stranko 5. ekspr. tepsti, pretepati: pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati; obdeloval ga je s pestmi po glavi; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval, z nohti praskal, z zobmi grizel; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji 6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal ◊ šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati obdelován -a -o: lastnosti obdelovanega materiala; dobro obdelovana zemlja ♪
  17.      obdóbje  -a s (ọ̑) navadno s prilastkom 1. omejeno trajanje a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje b) v življenju, bivanju: značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih; obdobje doraščanja / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju 2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: povojno obdobje; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom v obdobju narodnoosvobodilnega boja med narodnoosvobodilnim bojem 3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom v obdobju enega leta v enem letu / najmanjše časovno obdobje ◊ ekon. manufakturno obdobje kapitalizma; geol. kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje ♪
  18.      obdolžênec  -nca [u̯ž] m (é) kdor je obdolžen: pogovoril se je z malim obdolžencem zaradi razbite šipe // jur. oseba, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba: zagotoviti obdolžencu obrambo; zaslišati obdolženca; obdolženec in priče ♪
  19.      obdolžênka  -e [u̯ž] ž (é) ženska oblika od obdolženec: zaslišanje obdolženke ♪
  20.      obdónavski  -a -o prid. (ọ̑) ki je, se nahaja ob Donavi: obdonavske države; obdonavska mesta ♪
  21.      obeléžje  -a s (ẹ̑) publ., navadno s prilastkom 1. značilnosti, posebnosti: kritik je označil ljudskost kot glavno obeležje resničnega umetnika; splošno obeležje časa / alpsko obeležje pokrajine / z oslabljenim pomenom: zborovanje je imelo delovno obeležje; opisi narave imajo lirično obeležje 2. spominska plošča, spomenik, znamenje: ob odkritju obeležja je bila tudi svečana proslava / spominsko obeležje ♪
  22.      obések  -ska m (ẹ̑) okrasni predmet, ki se nosi na verižici ali traku okoli vratu: podariti obesek; ima lep obesek; zlat obesek; obesek iz kosti / knjiž. vražni obesek amulet / pes ima na ovratnici obesek s številko (pasjo) znamko // okrasni predmet, ki se kam obesi: prostor je bil okrašen s trakovi in obeski / obeski za novoletno jelko; obesek za ključe; uhani z obeski ♪
  23.      obésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti ♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno // usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi // pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi ● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati obésiti se 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj / smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha // v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo ● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega ♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso ♪
  24.      obéšati  -am nedov. (ẹ́) 1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost // usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce 2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela // pripisovati, prisojati: niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali; obešali so mu razne pustolovščine 3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe 4. nar. povešati, nagibati: sončnica ponoči obeša cvet; grmi se obešajo čez rob jezera ● ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati obéšati se 1. oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča; obešati se okrog vratu; pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv 2. slabš., z dajalnikom pridruževati se: obeša se družbam v gostilni; vsiljivo se jim obeša // iskati pomoč, zavetje: nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas; bolje, da se ne obeša nanj 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se: kar naprej se obeša okrog naše hiše; obešati se po gostilnah ● ekspr. dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame legal, sedal; slabš. začela se je obešati na fante, na moške začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. obešati se na okna sklanjati se, nagibati se čeznje; ekspr. obešati se komu na pete slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; ekspr. obešati se komu na vrat nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom ♪
  25.      obešenjáški  -a -o prid. (á) nav. ekspr. 1. ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju: obešenjaški smeh; obešenjaške šale / trpko obešenjaški način govorjenja; obešenjaški odnos / obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju // lahkomiseln, neresen: govoriti v obešenjaškem tonu; v gostilni je vladalo obešenjaško razpoloženje 2. ničvreden, malovreden: obešenjaška druščina, sodrga / obešenjaški videz obešenjáško prisl.: obešenjaško govoriti; obešenjaško se zasmejati ♪

   7.056 7.081 7.106 7.131 7.156 7.181 7.206 7.231 7.256 7.281  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA