Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ska (4.226-4.250)


  1.      izvések  -ska m (ẹ̑) znamenje, tabla, postavljena navadno pravokotno na stavbo, ki kaže na kako obrtno dejavnost: medeninast izvesek brivnice se blešči v soncu; izvesek gostilne; napis na izvesku / reklamni izvesek; izvesek nad vrati prodajalne ♪
  2.      izvésen  -sna -o prid. (ẹ̑) redko, navadno v zvezi izvesna deska, tabla oglasna deska, tabla: obesiti na izvesno desko ◊ tisk. izvesna pola natisnjena pola za ogled; vzorčna pola ♪
  3.      izvéstje  -a s (ẹ̑) šol. šolska, javnosti namenjena letna publikacija s podatki o učnem osebju, učencih, pouku, uspehu; letno poročilo: izvestje novomeške gimnazije / šolska izvestja ♪
  4.      izvéžbanost  -i ž (ẹ̑) knjiž. izurjenost: vojaška izvežbanost; izvežbanost tekmovalcev / to delo zahteva veliko izvežbanost ♪
  5.      izvíd  -a m (ȋ) 1. med. podatki o klinični, laboratorijski preiskavi: obdukcijski, rentgenski izvid / zdravniški izvid / dobiti, hraniti izvid listino s temi podatki 2. knjiž. strokovna, izvedenska ugotovitev: predložiti sodišču grafološki izvid; izvid o starosti slike 3. redko ogled: iti na izvid ♪
  6.      izvídnica  -e ž (ȋ) 1. skupina vojakov, ki z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot: izvidnica je sporočila, da se bliža sovražnik; brigada se je spopadla z nemško izvidnico; motorizirana izvidnica; partizanska izvidnica / ladja izvidnica 2. navadno v zvezi z iz, na, v izvidniška akcija: priti iz izvidnice; iti v izvidnico; biti na izvidnici, v izvidnici ♪
  7.      izvídniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izvidnike ali izvidništvo: izvidniški obhod, polet; izvidniška akcija / izvidniško poročilo / izvidniška točka / izvidniški čoln; izvidniška četa; izvidniško letalo letalo, prirejeno, opremljeno za izvidništvo ♪
  8.      izvír  -a m (ȋ) 1. kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje: pod skalo je izvir; iti k izviru po vodo; počivališče pri izviru / kraški, podmorski izvir / izvir Save; reka ima izvir v Julijskih Alpah izvira; pren. njegova jeza ima izvir v ljubosumju // voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje: zajeti izvir; bister, močen, mrzel izvir; izvir zdravilne vode; pren., knjiž. to so izviri, iz katerih se je napajala povojna slovenska drama 2. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir: preprosto darilo je lahko izvir velikega veselja / ugotoviti izvir svetlobe ♪
  9.      izvírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prihajati, pritekati iz zemlje na površje: voda izvira pod hribom; iz te globoke votline izvira hudournik; izvirati v močnem curku / Sava izvira na Gorenjskem; Savinja izvira v slapu Rinka 2. imeti vzrok v čem: njena bolezen je izvirala predvsem iz siromaštva; napake izvirajo iz nepoznavanja jezika; njegova nezaupljivost izvira iz ljubosumnosti / publ. pravice predsednika izvirajo iz funkcije, ki jo opravlja 3. imeti začetek: ti običaji izvirajo še iz poganstva / publ. ta slika izvira iz 17. stoletja je nastala v 17. stoletju 4. biti prvotno na določenem kraju, v določeni celoti: njegovi predniki izvirajo iz Amerike; beseda izvira iz nemščine // biti doma, roditi se: izvira iz kmečke družine ● publ. glavni dohodek izvira iz kmetijstva daje kmetijstvo; knjiž. njeno spoštovanje izvira bolj iz srca kot iz razuma je predvsem čustveno; knjiž. splošno znano je, iz čigavega peresa izvira ta pamflet kdo ga je napisal izvirajóč -a -e: težave, izvirajoče iz zaostalosti; izpod skale izvirajoča voda; iz obupa izvirajoče dejanje ♪
  10.      izvíren  -rna -o prid., izvírnejši (ȋ) 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / redko nosil je izvirno pokrivalo nenavadno 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik 3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi 4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke ◊ ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji; jur. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo izvírno prisl.: problem so rešili precej izvirno; v prireditvi je malo izvirno narodnega izvírni -a -o sam.: v tej metodi je nekaj izvirnega; nič izvirnega ni napisal; povedati kako izvirno ♪
  11.      izvírnica  -e ž (ȋ) knjiž., redko izvir: izvirnica Dona, Nila / starokrščanska umetnost je motivna in ikonografska izvirnica evropske umetnosti ♪
  12.      izvíti  -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem 2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok buržoazije 3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku ● vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil izvíti se 1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča; izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla // spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti 2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja // priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi ∙ brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel 3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro 4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava izvít -a -o: izvit vijak ∙ ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno ♪
  13.      izvòd  -óda m (ȍ ọ̑) vsaka od več istovrstnih tiskanih stvari: od te knjige se je ohranil samo en izvod; prodati vse izvode / roman je izšel v tisoč izvodih; poročilo je treba oddati v treh izvodih ♦ biblio. dolžnostni ali obvezni izvod ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; zal. avtorski izvodi ki jih dobi avtor ob izidu svojega dela zastonj; recenzijski izvod ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno ♪
  14.      izvóhati  -am tudi zvóhati -am dov. (ọ̑) 1. zaznati, odkriti z vohom: pes je izvohal zajca / izvohati sled 2. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: povsod sem ga iskal, nazadnje sem ga le izvohal; sovražnik je izvohal naše skrivališče; izvohati skrivnost / slabo bi bilo, če bi izvohali, da se družiš s tem človekom dognali, ugotovili izvóhati se tudi zvóhati se nizko postati prijatelj, sprijateljiti se: kmalu se je izvohal z vaškimi dečki ♪
  15.      izvohljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem izvedeti: gotovo so izvohljali, kje se skriva ♪
  16.      izvóljenka  -e ž (ọ́) 1. ženska, ki je izvoljena: izvoljenka z lepotne tekme 2. star. dekle, zaročenka: šel je na ples s svojo izvoljenko / izvoljenka njegovega srca ♪
  17.      izvóščkovski  -a -o (ọ̑) pridevnik od izvošček: izvoščkovski konj; izvoščkovska kočija ♪
  18.      izvòz  -ôza m (ȍ ó) 1. prodajanje blaga v drugo državo: omejiti izvoz; izvoz blaga, opreme, žita; izvoz na evropsko tržišče, v Ameriko; pospeševanje izvoza; izvoz in uvoz / publ. izvoz storitev / podjetje dela predvsem za izvoz; delež slovenskih podjetij v izvozu / publ. večina izdelkov te tovarne gre v izvoz se izvaža ♦ ekon. kompenzacijski izvoz ki ga država uvoznica plača z blagom v enaki vrednosti; izvoz kapitala nalaganje kapitala v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči // količina blaga, prodanega v drugo državo: izvoz narašča, pada, se podvoji; izvoz v vrednosti milijon dolarjev 2. kraj, prostor, kjer se vozi iz česa: urediti izvoz z dvorišča, s postaje, iz stranske ulice; izvoz na glavno cesto 3. glagolnik od izvoziti 2: izvoz gnoja iz hleva ♪
  19.      izvozíti  -vózim dov. (ȋ ọ́) 1. prodati blago v drugo državo: izvoziti les, žito; izvoziti na evropski trg, v Ameriko; podjetje je izvozilo za milijon dolarjev izdelkov ♦ ekon. izvoziti kapital naložiti kapital v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči 2. z vožnjo spraviti iz česa: izvoziti gnoj iz hleva 3. žarg., žel. odpeljati (s postaje): vlak je uvozil in izvozil izvóžen -a -o: izvoženo blago; prim. zvoziti ♪
  20.      izvrševálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od izvrševalec: vestna izvrševalka nalog ♪
  21.      izvršíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od izvršitelj: sestro je imenoval za izvršiteljico oporoke ♪
  22.      izvršíti  -ím dov., izvŕšil (ȋ í) 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati ♦ jur. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj // narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na sovražno postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo 2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo izvršíti se publ. zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale izvršívši zastar.: izvršivši svojo dolžnost, je odšel izvršèn -êna -o: izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku ∙ postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene ♪
  23.      izvŕšnik  -a m (ȓ) pog. 1. med narodnoosvobodilnim bojem član izvršnega odbora Osvobodilne fronte: izvršniki so obiskali četo; izvršniki in člani centralnega komiteja 2. član izvršnega sveta: nekaj izvršnikov tudi osebno pozna ♪
  24.      izvŕšniški  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na izvŕšnike: izvršniška baraka / izvršniška tajnica ♪
  25.      izvŕženka  -e ž (ȓ) slabš. nemoralna, pokvarjena ženska: družiti se z izvrženkami ♪

   4.101 4.126 4.151 4.176 4.201 4.226 4.251 4.276 4.301 4.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA