Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ska (4.076-4.100)


  1.      izgnánka  -e ž (ā) nav. ekspr. ženska, ki je izgnana: izgnanci in izgnanke ♪
  2.      izgónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na izgon: izgonske akcije / izgonska pot ♪
  3.      izgóvor  -a m (ọ̑) 1. opravičilo, pri katerem se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: iskati, izmisliti si izgovor; najti primeren izgovor za popivanje; pog. vedno ima kak izgovor se izgovarja; ekspr. jalov, prazen izgovor; ekspr. sita je že njegovih večnih izgovorov / z izgovorom, da se ne počuti dobro, je odšel ∙ preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo 2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasen, razločen izgovor / zaznamovati izgovor / napisati besedo po izgovoru ♦ lingv. cerebralni izgovor; knjižni izgovor; izgovor širokih samoglasnikov ♪
  4.      izgovoríti  -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít (ȋ í) 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovoriti; to ime je težko izgovoriti; izgovoriti skozi nos ♦ lingv. izgovoriti samoglasnik 2. knjiž. reči, povedati: izgovoril je nekaj navadnih fraz; naravnost izgovoriti svojo misel; ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca // star. prenehati govoriti: ko je izgovoril, so mu vsi ploskali 3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa: oče mu je izgovoril pol posestva; izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust 4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok: izgovorila je hčer pred gosti; izgovoriti se na dež; pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti izgovoríti se nav. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: prišla je k nam, da se izgovori, olajša; izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo izgovorívši zastar.: to izgovorivši, odide iz sobe izgovorjèn -êna -o: izgovorjeni delež; izgovorjena misel; s pridihom izgovorjen glas ♪
  5.      izgúba  tudi zgúba -e ž (ȗ) 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo // škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube 2. glagolnik od izgubiti: a) prijaviti izgubo dokumentov b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka č) izguba barve; izguba časti d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa ● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila ◊ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba ♪
  6.      izgúbljati  -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti / izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto ● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo izgúbljati se tudi zgúbljati se 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu // nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku // knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo ● ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi ♪
  7.      izgubljênček  tudi zgubljênček -čka m (é) ekspr. kdor se je izgubil, navadno otrok: iskati izgubljenčka; fant se mu je zdel kot kak sinček izgubljenček ♪
  8.      izgubljênec  tudi zgubljênec -nca m (é) nav. ekspr. kdor se je izgubil: vse popoldne so iskali po planinah izgubljence; v mestu se je počutil kot izgubljenec / druži se z izgubljenci in potepuhi ♪
  9.      izgubljênka  tudi zgubljênka -e ž (é) 1. nav. ekspr. ženska, ki se je izgubila: po nekaj dneh so izgubljenko našli / pisatelj opisuje usodo bednih izgubljenk 2. knjiž. krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena; izgubljena krogla: po gozdu švigajo izgubljenke ♪
  10.      izhájati  -am nedov. (ȃ) 1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik // biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih 2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva // izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je / tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je 3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti 4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij 5. knjiž., redko prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše 6. zastar. vzhajati: sonce izhaja izhajajóč -a -e: izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice; periodično izhajajoča publikacija; prim. shajati ♪
  11.      izhírati  -am in shírati -am dov. (ȋ) postati oslabel, onemogel zaradi počasnega pojemanja življenjskih moči: bolnik je zelo izhiral; izhirati od lakote, žalosti / rastlina izhira // ekspr. umreti: izhiral je v ječi; lani je izhiral; pren. zadruga je hitro izhirala, ker ni bilo pravega vodstva izhíran in shíran -a -o: iz taborišča se je vrnil izhiran; izhirana, jetična ženska ♪
  12.      izhòd  -óda m (ȍ ọ̑) 1. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: braniti, zastražiti izhod; spremiti goste do izhoda; množica gre, se pomika proti izhodu; počakati pred izhodom; zavarovan izhod; izhod iz kleti / glavni, stranski izhod; zasilni izhod ♦ anat. medenični izhod skozi katerega pride plod ob porodu; elektr. izhod del električne naprave, kjer se odvzema napetost, moč; izhod (elektronskega) računalnika 2. zapustitev kraja, prostora: onemogočiti, preprečiti izhod; prepovedati gojencem izhod; pog. vedno več je bilo izhodov med delovnim časom / prost izhod 3. možnost za uspešen konec, razplet česa: to je zdaj edini izhod; iz te situacije ni izhoda; iskati izhod iz krize; za nas ni drugega izhoda, kot da se borimo; položaj je brez izhoda 4. zastar. vzhod: na izhodu se že svetlika / prepotoval je deželo od izhoda do zahoda 5. zastar. izlet: izhodi v gore ● ekspr. kmalu mu je postalo jasno, da iz hiše ni izhoda da ne more oditi; ta država ima izhod na morje manjši del njenega ozemlja je ob morju; žarg. vsako nedeljo ima izhod dovoljenje za zapustitev kraja, prostora, ki je določen za bivanje, zlasti v vojašnicah in vzgojnih ustanovah ♪
  13.      izhodíšče  -a s (í) 1. točka, mesto, iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne: vračati se na izhodišče; izhodišče gibanja, valovanja; izhodišče za vojaške napade / kraj je znano izhodišče za gorske ture ♦ anat. izhodišče mišice mesto na kosti, kjer se mišica začenja; geom. koordinatno izhodišče iz katerega se merijo koordinate 2. kar predstavlja osnovo, temelj česa: postaviti za izhodišče napačno trditev; dokument bo služil kot izhodišče za pogajanja; družbena, idejna izhodišča; izhodišče dokazovanja; ta služba je bila zanj le izhodišče za nadaljnjo kariero; izhodišče za razpravo 3. redko izhod: iskati si izhodišče iz porušene hiše / boj jim je bil edino izhodišče iz težkega položaja ♪
  14.      izíd  -a m (ȋ) 1. dejstvo, da je tiskano delo dano v prodajo: napovedati izid knjige / čas, kraj izida / ob izidu knjige so priredili tiskovno konferenco; roman je bil že pred izidom razprodan 2. navadno s prilastkom kar predstavlja posledico kakega dejanja, poteka: napeto čakati (na) izid tekmovanja; neodločen izid dvoboja; srečen izid bolezni; izid glasovanja, volitev / prometna nesreča s smrtnim izidom / v športni prilogi so bili objavljeni najboljši izidi sezone; izid zadnjega kola rezultati; redko usoden izid vojne konec 3. redko izhod, rešitev: to je zdaj edino mogoč izid; izid iz krize ♪
  15.      izigráti  -ám dov. (á ȃ) 1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji oškodovati: izigrati upnike; pri delitvi so ga grdo izigrali / izigrati mornarico proti letalstvu; izigrati tamkajšnje prebivalstvo za pravice dvojezičnosti; pren. izigrati pridobitve revolucije // doseči prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen: izigrati določbe, predpise; na vse načine so skušali izigrati uredbe 2. publ. popolnoma, v celoti izoblikovati: igralec je močno izigral predvsem zadnji prizor; učinkovito je izigrala vlogo služabnice 3. igr. dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti: izigrati adut(a), srce; izigrati napačno karto ∙ ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh izigrán -a -o: izigran zakon ∙ izigrana harmonika, gramofonska plošča izrabljena zaradi dolgotrajne rabe, uporabe ♪
  16.      izíšel  -šla -o [ǝu̯] prid. (ȋ) knjiž., redko izšel, ki je izšel: lani izišle knjige / iz osvobodilne vojne izišla ljudska oblast ♪
  17.      izíti  -ídem dov., izšèl izšlà izšlò tudi izšló (í) 1. pojaviti se v tiskani obliki: delo je izšlo pri Cankarjevi založbi; učbeniki izidejo še pred začetkom leta / v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke / žarg., tisk. jutri izidemo na osmih straneh časopis bo imel, obsegal osem strani // biti objavljen: najboljše pesmi so izšle v almanahu; recenzija filma je izšla v dnevniku 2. imeti osnovo, izhodišče: ti umetniki so izšli iz impresionizma / iz te družine je izšlo precej izobražencev; vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel / iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev / publ. iniciativa za to naj bi izšla od gospodarskih organizacij iniciativo naj bi dale gospodarske organizacije 3. zastar. iti ven, oditi: obrnil se je proti durim in izšel; namignil mu je, naj izide 4. zastar. vziti: luna, sonce izide ● publ. iz boja so izšli živi v boju so ostali živi; publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. partizanska vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša je postala moralno in organizacijsko močnejša izíti se 1. mat. končati se brez ostanka: deljenje se izide / račun se je izšel brez ostanka 2. s prislovnim določilom izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: stvar se je dobro izšla; vse se je po sreči izšlo; brezoseb. izšlo se je, kakor je hotel izšèl -šlà -ò: lani izšle knjige; poročilo o izšlih delih ♪
  18.      izjáva  -e ž (ȃ) javno izraženo mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: predsednik je dal novinarjem izjavo o meddržavnih pogovorih; preklicati izjavo v časopisu; opirati se na izjave prič; neresnična izjava / pismena, ustna izjava; uradna izjava; izjava za radio, tisk / dal je izjavo, da o tem nič ne ve izjavil je / očividci so podpisali izjavo ∙ biti previden v izjavah povedati tako ali le tisto, kar glede na okoliščine ni nevarno // javno izražena odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: slišali so njegovo izjavo, da bo nerednosti preprečil / odstopna izjava / podpisati pristopno izjavo ◊ filoz., mat. izjava vsak stavek, ki je pravilen ali napačen; jur. cesijska izjava o prenosu terjatve na drugo osebo ♪
  19.      izjéda  -e ž (ẹ̑) 1. vdolbina, ki jo naredi voda: izjede na kraških tleh; izjeda v skali 2. med. poškodba, ki jo povzročijo jedke snovi; razjeda: kisline povzročajo izjede; izjede in opekline // razpadanje tkiva na koži ali sluznici: izjede na nogi ♪
  20.      izjésti  -jém tudi zjésti zjém dov., 2. mn. izjéste tudi zjéste, 3. mn. izjedó tudi izjéjo tudi zjedó tudi zjéjo; izjéj in izjèj izjéjte tudi zjéj in zjèj zjéjte; izjédel izjédla tudi zjédel zjédla, stil. izjèl izjéla tudi zjèl zjéla (ẹ́) 1. z grizenjem uničiti: črvi, žuželke izjejo les; miši so tako izjedle krompir, da so ostale samo lupine; pren., ekspr. bolezen mu je izjedla telo 2. s trajnim, navadno silovitim tokom narediti, izoblikovati: hudournik je izjedel kotanje; reka si je skozi gorovje izjedla globoko strugo; voda si sčasoma izje žleb v steno; pren. žaga je izjedla globoko zarezo v deblo // s trajnim, navadno silovitim tokom odstraniti: voda je izjedla skalo iz stene izjéden tudi zjéden -a -o: izjedena stena; globoko izjedena struga; tla so izjedena od črvov; izjeden od bolezni slab, shujšan ♪
  21.      izkadíti  -ím tudi skadíti -ím dov., izkádil tudi skádil; izkajèn tudi skajèn (ȋ í) redko pokaditi: izkaditi cigareto / danes je izkadil že nekaj pip izkadíti se tudi skadíti se 1. prenehati kaditi se: drva so se izkadila; brezoseb. zdaj lahko zapreš okno, se je že izkadilo 2. kadeč se priti iz česa: počasi se je dim izkadil skozi špranje; pren., ekspr. mračne misli so se izkadile iz njegove glave 3. ekspr., z dajalnikom izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik: jeza se ji je že izkadila; navdušenje se jim bo kmalu izkadilo; pijanost se mu še ni popolnoma izkadila ● ekspr. počakaj, da se mu vino izkadi da se strezni; redko da se mi takoj izkadiš odideš, izgineš ♪
  22.      izkalkulírati  -am tudi skalkulírati -am dov. (ȋ) publ. napraviti kalkulacijo, izračunati: izkalkulirati ceno blaga ♪
  23.      izkápati  -am in -ljem dov. (ā ȃ) izkapljati: vino je izkapalo iz soda ● redko naj mi oči izkapajo, če sem to rekla naj oslepim; prim. skapati ♪
  24.      izkápati  -am in -ljem in skápati -am in -ljem nedov. (ȃ) nar. kopati, izkopavati: ljudje so trgali koruzo in izkapali krompir ♪
  25.      izkášljati  -am dov. (ȃ) izvreči (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem: izkašljati gnoj, kri / ni se mogel izkašljati / komaj je izkašljala nitko, ki ji je prišla v grlo ∙ ekspr., redko počasi je le nekaj izkašljal rekel, povedal izkášljati se pog., ekspr. povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: na sestanku se je izkašljal; izkašljati se na račun postrežbe / ste brali, kako se je izkašljal v zadnji številki; prim. skašljati ♪

   3.951 3.976 4.001 4.026 4.051 4.076 4.101 4.126 4.151 4.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA