Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ska (1.851-1.875)


  1.      čaróvnica  -e ž (ọ̑) 1. po ljudskem verovanju ženska, ki čara: čarovnice delajo točo; verjeti v čarovnice; pren. črnooka mala čarovnica ∙ publ. lov na čarovnice fanatično preganjanje nasprotne ideologije in njenih pristašev 2. slabš. grda, hudobna ženska, navadno stara: stara čarovnica je začela vpiti name ♪
  2.      čarovníja  -e ž (ȋ) nav. mn. 1. po ljudskem verovanju čarovno dejanje: čarovnica je uganjala čarovnije s palico 2. rokohitrska spretnost: zabaval nas je s svojimi čarovnijami in umetnijami ♪
  3.      čáršija  -e ž (á) v balkanskem okolju 1. ulica ali trg s trgovskimi in obrtnimi lokali: iti v čaršijo 2. nekdaj trgovsko-proizvajalni družbeni sloj: bogati sinovi čaršije // slabš., v stari Jugoslaviji ta sloj kot predstavnik oblasti: velikosrbska čaršija; politika beograjske čaršije ♪
  4.      čásek  -ska m (ȃ) ekspr. zelo kratek čas; trenutek, hip: časek se je boril s spancem; čez časek se je otrok zopet nasmehnil / samo za časek zadremaj ♪
  5.      čásih  prisl. (ȃ) star. včasih: časih sva se srečala z očmi / časih je bil dobre volje, časih pa tudi siten / poiskal je gostilno, kjer je že časih prenočeval ♪
  6.      čásnikarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na časnikarje: časnikarski poklic; časnikarsko društvo ∙ časnikarska raca izmišljena novica v časopisu ♪
  7.      čásniški  -a -o prid. (ȃ) časopisen: časniška rubrika / časniški slog ♪
  8.      časopís  -a m (ȋ) dnevno ali tedensko glasilo za obveščanje javnosti: časopis izhaja vsak dan; brati, izdajati časopis; naročiti se na časopis; dati oglas v časopis; jutranji, večerni časopis; prodajalec, raznašalec časopisov / pog. zaviti v časopis v potiskan časopisni papir / stenski časopis na desko pritrjeni aktualni članki ali obvestila v šolah, ustanovah, podjetjih; ustni časopis prireditev, sestanek, na katerem se razpravlja o določenih vprašanjih ∙ pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; pog. nesreča je že v časopisu poročilo o nesreči je že objavljeno v časopisu // biblio. periodično izhajajoča publikacija s specializirano vsebino; revija: ilustriran, leposlovni, modni časopis / šolski, ženski časopis ♪
  9.      časopísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na časopis: časopisni članki in notice; časopisna reklama, reportaža / časopisni kiosk; časopisno podjetje / časopisni jezik ♦ filat. časopisna znamka znamka, ki je namenjena samo za frankiranje časopisov; papir. časopisni papir papir iz bele lesovine za tiskanje časopisov ♪
  10.      časóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na čas: oddajanje signalov v enakomernih časovnih presledkih; časovna (merska) enota; krajevna in časovna oddaljenost; med dogodkoma je precejšnja časovna razlika; daljše časovno obdobje / nekaj so jih obsodili na smrt, ostale pa na časovne kazni do petnajst let zapora / tekmovalec ni izkoristil velike časovne prednosti / časovna opredelitev najdbe / kljub časovni stiski je organizacija prireditve uspela / tej risarski konstrukciji manjka predvsem časovna dimenzija / tekst ni vezan na ozek nacionalen in časoven okvir; nerazumljivost umetnine zaradi časovne vezanosti ◊ ekon. časovna mezda mezda, ki se obračunava po trajanju dela; elektr. časovni števec priprava za merjenje časa odjemanja električne energije; časovno stikalo avtomatska priprava, ki vključi stroj ob določenem času; fot. časovna osvetlitev osvetlitev, ki je daljša od ene sekunde; lingv. časovni rodilnik rodilnik v funkciji prislovnega določila časa časóvno prisl.: časovno omejen pojav; časovno pogojena satira ♪
  11.      část  -í ž (ȃ) 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti? // ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu / ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast! // nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast ● ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo ◊ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika ♪
  12.      častílka  -e [u̯k in lk] ž (ȋ) ženska, ki koga časti, občuduje: imel je dosti častilk ♪
  13.      částniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na častnike; oficirski: častniška uniforma / častniški poklic ♪
  14.      čaščênje  -a s (é) glagolnik od častiti: ogiba se čaščenja in slave; ta ženska je vredna čaščenja; čaščenje razuma v racionalizmu; prim. češčenje ♪
  15.      čbéličar  -ja m (ẹ̑) sodelavec almanaha Kranjska čbelica: Prešeren je najpomembnejši med čbeličarji ♪
  16.      čebéla  -e [čeb in čǝb] ž (ẹ̑) žuželka, ki daje med in vosek: čebele brenčijo, letajo, nabirajo med, rojijo, šumijo; čebela se izleže, piči, umre; gojiti, krmiti čebele; divje čebele; roj čebel; pridna kot čebela; bilo jih je kot čebel v panju ♦ čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; pašna čebela odrasla čebela, ki leta na pašo; čebele roparice čebele, ki odnašajo med iz tujih panjev; zool. italijanska čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica; kranjska čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; čebela delavka ♪
  17.      čebelárka  -e [čeb in čǝb] ž (á) ženska, ki goji čebele ♪
  18.      čebelárstvo  -a [čeb in čǝb] s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem čebel: razvoj čebelarstva in sadjarstva / na čebelarstvo se ne razume; umno čebelarstvo // nauk o gojenju in izkoriščanju čebel: izšla je nova knjiga o čebelarstvu ♪
  19.      čebélji  -a -e [čeb in čǝb] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na čebele: čebelji pik / čebelji roj; čebelja zalega / čebelji med, vosek ♦ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov ♪
  20.      čebljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. živahno in brezskrbno govoriti: venomer čeblja in skače po hiši; rada čeblja o otrocih in domu; čebljati po francosko; deklice čebljajo kot jata ptic / otroci čebljajo z učiteljico 2. oglašati se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: lastovke, račke čebljajo / otročiček že čeblja čebljajóč -a -e: živahno čebljajoča skupinica ♪
  21.      čebríca  -e [čǝb] ž (í) manjša lesena posoda, podobna škafu: čebrica vina / sobne rastline gojimo v čebricah ♪
  22.      čebúlica  -e [tudi čǝb] ž (ú) 1. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti: tulipanova, zvončkova čebulica; čebulice lilij 2. manjšalnica od čebula: zreži drobno čebulico in dva korenčka ◊ anat. dlačna, lasna čebulica debeli del korena dlake, lasu; bot. dvolistna morska čebulica zgodnja pomladanska cvetlica z modrimi cveti, Scilla bifolia; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea ♪
  23.      čedájski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Čedad: čedajska cerkev ◊ lit. čedajski evangeliar in Čedajski evangeliar zapisi germanskih in slovanskih, večinoma slovenskih osebnih imen v 9. in 10. stoletju v latinskem evangeliarju; čedajski rokopis in Čedajski rokopis zapisi ustanovnih maš Marijine bratovščine v Černjeji v Beneški Sloveniji s konca 15. stoletja ♪
  24.      čédra  -e ž (ẹ̑) lesena pipa s kratko cevjo in pokrovčkom: iztrkati, natlačiti, vleči čedro / gorjuška čedra ♪
  25.      čehljáti  -ám nedov. (á ȃ) narahlo drgniti, praskati po koži, zlasti žival: čehljati konja po vratu; čehljal se je po glavi in begal z očmi po ljudeh; v zadregi se čehlja za ušesom ♪

   1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA