Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ska (14.456-14.480)


  1.      známkarski  -a -o prid. (ȃ) knjiž. filatelističen: znamkarsko društvo / znamkarska razstava ♪
  2.      znàn  in znán znána -o prid. (ȁ á; á) 1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač 2. ki se zanj ve, da obstaja: dozdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in nanovo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma // ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit / kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je 3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna / sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je // za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan // ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu 4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan 5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje ● v mestu ni bil znan se ni spoznal ◊ mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana znáno prisl.: bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici / v povedni rabi: kolikor je meni znano, ne bodo prišli po tem, kakor sem jaz obveščen; ni nam znano, kaj nameravajo ne vemo; znano vam je, da tega ne želimo veste; ni znano, kam je izginil ne ve se; alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost izraža neosebnost trditve znáni -a -o sam.: nobenega znanega ni srečal; meja znanega in neznanega ♦ ped. načelo od znanega k neznanemu ♪
  3.      znánec  -nca m (ā) kdor se s kom pozna in ima z njim osebne stike: obiskati znance in prijatelje; pridobiti si znance; bila sta dobra znanca iz študentskih let; priložnostni znanci; med njimi se je počutil kot stari znanec; znanec s ceste ● ekspr. on je star znanec te gostilne mnogokrat zahaja vanjo; zastar. dober znanec vseh kultur poznavalec ♪
  4.      znanílka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȋ) ženska oblika od znanilec: ljudje imajo to ptico za znanilko hude ure ♪
  5.      znánje  -a s (ȃ) 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju // celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke // seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem // izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca // ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje ● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka ◊ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi ♪
  6.      znánka  -e ž (ā) ženska, ki se s kom pozna in ima z njim osebne stike: predstavil mu je svojo znanko; pogovarjati se z znankami in prijateljicami; znanka z vlaka / ekspr. te rastline so naše stare znanke že dolgo jih gojimo ♪
  7.      znánost  -i ž (á) 1. ed. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost išče zakonitosti; financirati, podpirati znanost; metode, odkritja znanosti; ekspr. stoletje znanosti; veje, zgodovina znanosti / doktorat znanosti; filozofija znanosti / ustanoviti svet za znanost in kulturo / Slovenska akademija znanosti in umetnosti // celota spoznanj te dejavnosti: obvladoval je vso tedanjo znanost 2. navadno s prilastkom dejavnost, ki si prizadeva tako priti do takih spoznanj določenega področja, vidika stvarnosti: vsaka znanost si prizadeva biti eksaktna; mesto družboslovja med znanostmi / agronomske, pedagoške, vojaške znanosti; pedagoška psihologija in druge interdisciplinarne znanosti; literarna, računalniška znanost; mejne znanosti ki segajo na področje drugih samostojnih znanosti; teoretične, uporabne znanosti; znanost o kulturi, prihodnosti; znanost o znanosti / doktor, magister pravne znanosti, pravnih znanosti // celota spoznanj te dejavnosti: študirati kemijo in druge znanosti 3. lastnost, značilnost znanega: znanost njegovih izjav, pesmi se je po tem dogodku še povečala 4. zastar. znanje: s tem je dokazal svojo znanost / v šoli si pridobiti razne znanosti ● ekspr. črna znanost po ljudskem verovanju čarovništvo ♪
  8.      znánstven  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na znanost: znanstvena metoda / znanstvena izdaja knjige; znanstvena raziskava, razprava / znanstveni jezik; doktor in drugi znanstveni naslovi / znanstvena ustanova / znanstveni delavec, svetnik / znanstvena natančnost / znanstvena fantastika literarna dela, ki temeljijo na predvidenih izsledkih znanosti ♦ polit. znanstveni socializem revolucionarna teorija, ki sta jo na podlagi znanstvene analize kapitalizma utemeljila Marx in Engels znánstveno prisl.: znanstveno utemeljiti trditev ♪
  9.      znánstvenica  -e ž (ȃ) ženska, ki se ukvarja z znanostjo: mlada znanstvenica; delo znanstvenice ♪
  10.      znánstveniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na znanstvenike: znanstveniška in pisateljska pot / znanstveniška natančnost ♪
  11.      znánstvo  -a s (ȃ) 1. poznanstvo: gojiti, obnoviti znanstvo s kom; sklepati, začenjati nova znanstva; kratkotrajno, prisrčno znanstvo / star. po ločitvi je imel več znanstev površnih razmerij z več ženskami ∙ star. ima vplivna znanstva vplivne znance, prijatelje 2. zastar. znanost: podpirati znanstvo; ukvarjati se z znanstvom / mladina bi morala razpolagati z zadostnim strokovnim znanstvom znanjem ♪
  12.      znatižêljnost  -i ž (é) knjiž. vedoželjnost: spodbujal je njegovo znatiželjnost; otroška znatiželjnost ♪
  13.      znések  -ska m (ẹ̑) določena količina, množina denarja: dvigniti znesek s hranilne knjižice; izterjati, plačati, vrniti dolžni znesek; zmanjšati znesek na polovico; majhen, velik, visok znesek / pavšalni, skupni znesek / denarni znesek ♪
  14.      znížati  -am dov. (ȋ) 1. narediti kaj nižje: znižati nasip / temna barva stropa navidezno zniža prostor / znižati glas začeti govoriti z nižjim glasom 2. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: znižati izdatke; znižati telesno težo / znižati cene, dajatve / znižati razlike zmanjšati ♦ muz. znižati ton za pol tona 3. ekspr. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: sedež lahko po potrebi znižate; znižati rolete na polovico znížati se 1. postati nižji: morska gladina se je znižala 2. preiti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: temperatura se je znižala za pet stopinj / življenjska raven se je zelo znižala znížan -a -o: znižane cene ♪
  15.      zniževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj nižje: zniževati nasip 2. spravljati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: zniževati temperaturo / zniževati porabo energije zmanjševati zniževáti se 1. postajati nižji: gladina jezera se znižuje / gorovje se na vzhodu znižuje spušča 2. prehajati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: temperatura se znižuje / življenjska raven prebivalstva se postopoma znižuje ♪
  16.      znoréti  -ím dov., znôrel (ẹ́ í) 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, znori; ob prihodu vlaka so vsi znoreli / znoreti zaradi ženske 2. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: urna kazalca sta znorela; stroj je znorel in začel poskakovati 3. pog. postati duševno bolan: v ječi je znorel; znoreti od žalosti; zaradi mučenja je znorela; bilo je tako hudo, da bi skoraj znorel 4. publ. znoriti: čisto so ga znoreli / znoreti konja ● ekspr. ko je to slišal, je znorel se je zelo razjezil, razburil; ekspr. ali si znorel izraža začudenje, presenečenje ob nespametnem, nerazsodnem govorjenju, ravnanju koga; ekspr. ker se mlad ni nanorel, je star znorel ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti lahkomiselno, lahkoživo živeti; ekspr. na stara leta je znorel se je zaljubil znôrel tudi znorèl in znorél -éla -o: živeti v znorelem času; znorel človek; znorela žival ♪
  17.      zób  -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa ● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje ◊ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago ♪
  18.      zobárski  tudi zóbarski -a -o prid. (á; ọ̑) nanašajoč se na zobarje: zobarska služba / zobarske klešče ♪
  19.      zóbast  -a -o prid. (ọ̄) podoben zobu: zobast podaljšek; zobaste skale ♪
  20.      zobàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima zobe: zobata žival / zobat ključ // podoben zobu: zobata skala / na obzorju so vidni zobati robovi gozdov ♦ strojn. zobati drog jeklen drog, katerega izrezi se ujemajo z zobmi zobnika; zobata letev; zobata veriga; zobato kolo kolo z zobmi na obodu; zool. zobati kiti morski sesalci s stožčastimi zobmi v ustih, Odontoceti; žel. zobata železnica železnica za večji vzpon, pri kateri je med tirnicama zobata letev, v katero prijemlje zobnik lokomotive ♪
  21.      zobátec  -tca m (ȃ) večja morska roparska riba z močnim zobovjem in okusnim mesom: ulovil je več zobatcev / zobatec na žaru ♪
  22.      zobníca  -e ž (í) vreča, torba z zobjo, ki se obesi konju na glavo: sešiti zobnico / konjska zobnica ♪
  23.      zobníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zobník: zobniški mehanizem; zobniška dvojica / zobniški pogon ♦ teh. zobniški prenos prenos, pri katerem se prenaša vrtenje z zobniki; zobniško gonilo gonilo, ki ga sestavljajo zobniki ♪
  24.      zobotéhnica  -e ž (ẹ́) ženska oblika od zobotehnik: delovno mesto zobotehnice ♪
  25.      zobóvje  -a s (ọ̑) vsi zobje v zgornji in spodnji čeljusti: zobovje se menja; očistiti zobovje; odstranjevati ostanke hrane iz zobovja; pravilno razvito zobovje / človeško, živalsko zobovje / umetno zobovje ♦ anat. mlečno ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade, stalno zobovje ki zraste po šestem letu starosti; vet. ožgano zobovje rjavkasto zobovje psa po prestani bolezni, zlasti kugi; ščukasto, škarjasto zobovje ♪

   14.331 14.356 14.381 14.406 14.431 14.456 14.481 14.506 14.531 14.556  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA