Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ska (14.351-14.375)


  1.      zgôraj  prisl. (ó) 1. izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru višje, ant. spodaj: zagorelo je hkrati zgoraj in spodaj / zgoraj ga čakajo prijatelji; zgoraj je nekaj zaropotalo / na pobočju je videl skupino izletnikov, še bolj zgoraj cerkvico; daleč, visoko zgoraj / s prislovnim določilom kraja: poglej zgoraj na podstrešju; zgoraj v stavbi je dvorana; našli so jo zgoraj tik pod vrhom; tu zgoraj je hladno / tisti članek je na peti strani zgoraj / zgoraj navedeni podatki v predhodnem, dotakratnem besedilu; pisar. zgoraj navedene priče // izraža položaj nad čim: stoli so oblečeni s penasto gumo, zgoraj pa je prevleka iz skaja; zlezi s stolpa, zgoraj ni več varno 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani višje: sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal / ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena / elipt., pog. sončila se je zgoraj brez brez zgornjega dela (dvodelne) kopalne obleke 3. ekspr. izraža zelo pomemben družbeni položaj: pripomnil je, da zgoraj premalo mislijo na delavce; zgoraj mu niso bili naklonjeni / bili so prizadeti tako oni zgoraj kot ti spodaj tako vodilni ljudje kot delavci, ljudstvo // v razredni družbi izraža pripadnost socialno močnejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti zgoraj; želel je biti čim uspešnejši, čimbolj zgoraj 4. v zvezi od zgoraj izraža gibanje ali usmerjenost a) iz višjega položaja v prostoru proti nižjemu: poklicala ga je od zgoraj; od zgoraj je bilo slišati glasbo; od zgoraj navzdol b) iz položaja nad čim: gledati, osvetljevati od zgoraj; pihalo je od strani in od zgoraj; plezalca v steni so varovali od zgoraj; temenici zapirata lobanjo od zgoraj c) pog. iz zelo pomembnega družbenega položaja: dobivati pobude, ukaze od zgoraj; ne upoštevati nasvetov od zgoraj / načrtovanje, vodenje od zgoraj; prim. odzgoraj ♪
  2.      zgoréti  -ím dov., zgôrel (ẹ́ í) 1. izginiti, uničiti se v ognju, plamenu: les, papir zgori; te snovi ne zgorijo; zgoreti na grmadi, v peči; do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti; hitro zgoreti; zgoreti kot bakla, slama / zgoreti v ognju / satelit je zgorel v atmosferi // biti v požaru, ognju uničen: domačija je zgorela; nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli; vse jim je zgorelo; ekspr. skedenj je zgorel do tal popolnoma 2. s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo: gorivo, plin zgori; taka zmes zgori eksplozivno / hrana zgori v telesu ● knjiž. spomin na ta dogodek je že zgorel nihče se ga več ne spominja; ekspr. če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo bo uničeno zaradi vročine, suše; ekspr. zgoreti od napora izčrpati se, oslabeti; ekspr. od sramu bi najraje zgorel zelo me je sram; tako je vroče, da bom zgorel zelo mi je vroče zgôrel tudi zgorèl in zgorél -éla -o: zgoreli plin; zgorela hiša, vas; zgorela kraška planjava; prim. izgoreti ♪
  3.      zgórnještájerski  -a -o prid. (ọ̑-ȃ) nanašajoč se na severni del avstrijske Štajerske: zgornještajerska mesta / zgornještajerska noša ♪
  4.      zgoščênost  -i ž (é) lastnost, značilnost zgoščenega: zgoščenost barve / ekspr. pomenska, vsebinska zgoščenost; velika zgoščenost sloga ♪
  5.      zgovórnost  -i ž (ọ́) lastnost zgovornega človeka: znan je zaradi svoje zgovornosti; ženska zgovornost; zgovornost in molčečnost / vsi so se čudili zgovornosti tega zadržanega človeka / z vso zgovornostjo jih je skušal prepričati / zgovornost dokazov, podatkov ♪
  6.      zgrabíti  in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke 2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo 3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti sovražnikove vojake ujeti 4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg 7. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora ● ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim zgrabíti se in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr. spopasti se, spoprijeti se: fantje so se zgrabili; patrulja se je zgrabila s sovražnikom; zgrabiti se z orožjem / zgrabila sta se zaradi zemlje / zgrabiti se z življenjem zgrábljen -a -o: krivci še niso zgrabljeni; zgrabljeno seno ♪
  7.      zgráda  -e ž (ȃ) zastar. zgradba, stavba: največja zgrada v mestu / grajska zgrada ♪
  8.      zgrádba  -e ž (ȃ) 1. objekt, ki ima navadno stene in streho: obnoviti, postaviti, sezidati zgradbo; ustavili so se pred nizko zgradbo; betonska, lesena, montažna zgradba; velika poštna zgradba; četrt s stanovanjskimi, upravnimi zgradbami 2. s prilastkom kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet: zgradba kamnine, lesa, vlakna; premog z jasno vidno lesno zgradbo; biti si podoben po zgradbi / telesna zgradba; zgradba organa / zgradba tal 3. s prilastkom razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: razčleniti dramsko zgradbo; jezikovna, stilna zgradba romana / zgradba stavkov je zapletena / miselna zgradba 4. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: njegova filozofska zgradba se je podrla / z oslabljenim pomenom: zgradba političnega sistema politični sistem; stara zgradba tlačanstva je začela pokati 5. knjiž. graditev: zgradba mostu je veliko stala ◊ anat. gobasta zgradba kosti pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; arhit. koridorska zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh; lingv. semantična zgradba gesla; urb. javne zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti ♪
  9.      zgradíti  -ím dov., zgrádil (ȋ í) 1. narediti z (gradbenim) materialom, da kaj nastane: zgraditi cesto, most, predor, stopnišče; zgraditi iz lesa, opeke; hišo si je zgradil po svojem načrtu / mesto so zgradili na bregu reke; utrdbo so zgradili pred šeststo leti; hitro, trdno zgraditi / redko zgraditi zid sezidati / lastovke so si zgradile gnezdo v hlevu; ta greben so zgradile korale / telo zgradi nove celice iz beljakovin; pren. zgraditi lepšo prihodnost; zgraditi temelje gospodarstva 2. sestaviti, izdelati celoto iz delov: zgraditi atomsko bombo, elektronski mikroskop; zgraditi ladjo / pregledno in smiselno zgraditi stavek 3. publ., v zvezi z na narediti, ustvariti kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: zgraditi družbo na demokratičnih načelih; svojo filozofijo je zgradil na materialistični osnovi / zgraditi zakon na ljubezni ◊ lit. zgraditi zaplet in razplet drame, romana; meteor. nad srednjo Evropo se je zgradil greben visokega zračnega pritiska je nastal, se razvil zgrajèn -êna -o 1. deležnik od zgraditi: dobro zgrajen roman; iz granita zgrajen spomenik; solidno zgrajena hiša; strnjeno zgrajeno naselje; človeško telo je zgrajeno podobno kot živalsko 2. publ. izoblikovan, trden: bil je zgrajena pisateljska osebnost; ni bil še dovolj ideološko zgrajen / zgrajen značaj ∙ publ. njegov sošolec je bil zgrajen član komunistične partije; prim. izgraditi ♪
  10.      zgrádnja  -e ž (ā) knjiž. zgradba, sestava: skladna zgradnja telesa / trdna dramska zgradnja / zgradnja stavka ♪
  11.      zgrajênost  tudi izgrajênost -i ž (é) 1. razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: notranja zgrajenost melodije; vsebinska in oblikovna zgrajenost umetnine; zgrajenost drame // knjiž. zgradba, sestava: zgrajenost predmeta / po osnovni zgrajenosti je kraj podoben utrdbi 2. publ. izoblikovanost, trdnost: notranja moč in zgrajenost posameznikov / politična zgrajenost koga ♪
  12.      zgrdíti  -ím tudi izgrdíti -ím dov., zgŕdil tudi izgŕdil (ȋ í) knjiž. 1. opomniti, ošteti: oče ga je zgrdil in poslal iz sobe 2. skaziti, iznakaziti: zgrditi komu obraz / trpljenje jo je zgrdilo zgrdíti se tudi izgrdíti se nar. vzhodno iztrebiti se: krave so se zgrdile na dvorišču ♪
  13.      zgréšek  -ška m (ẹ̑) redko dejstvo, da kak predmet zgreši cilj: zadetki in zgreški ♪
  14.      zgrešíti  -ím tudi izgrešíti -ím dov., zgréši tudi izgréši; zgréšil tudi izgréšil (ȋ í) 1. pri metanju, streljanju ne zadeti: nameril je in ustrelil, vendar je zgrešil; zgrešiti cilj, tarčo / krogla, strel zgreši / igralec je zgrešil žogo / vtikal je ključ, pa je vedno zgrešil ključavnico 2. pri premikanju, iskanju ne videti, ne opaziti: voznik je zgrešil odcep; v temi je zgrešil pot, vrata; zgrešiti smer; v množici sta se zgrešila / hiša stoji na samem, ne boste je zgrešili; tega človeka ne moreš zgrešiti, tako izstopa // priti v položaj, ko se česa ne vidi, ne opazi več: sledil mu je v primerni razdalji, da ga ne bi zgrešil / med grmovjem je pes sled zgrešil 3. ne doseči zaželenega, pričakovanega rezultata: predstava je zgrešila svoj namen; neprodane knjige zgrešijo pravi smisel 4. ekspr. narediti napako, zmotiti se: zgrešil je, ker ga ni poslušal; za študij se je odločil nepremišljeno in je šele pozneje spoznal, da je zgrešil / zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje ● ekspr. ljudje so ga že zgrešili ga ne poznajo, prepoznajo več; ekspr. njegovo ime sem čisto zgrešil se ga ne spomnim; ekspr. fant je zgrešil pravo pot ravna, dela nepravilno, moralno oporečno; take priložnosti gotovo ne boš zgrešil zamudil zgrešèn tudi izgrešèn -êna -o 1. deležnik od zgrešiti: zgrešen cilj; zgrešena smer; uprizoritev je bila igralsko in režijsko zgrešena 2. ekspr. napačen, neprimeren: zgrešen ukrep; zgrešena naložba; zgrešena politika; tako ravnanje je popolnoma zgrešeno / zgrešeno življenje; prisl.: zgrešeno razlagana pesem ♪
  15.      zgrínjanje  -a s (í) glagolnik od zgrinjati: zgrinjanje peska, zemlje / opazoval je zgrinjanje ljudi od vseh strani ♪
  16.      zgúba  -e ž (ȗ) slabš. nepomemben, nekoristen človek: kako ji more biti takšna zguba všeč / kot psovka poberi se, zguba pijanska; prim. izguba ♪
  17.      zgubánčiti  -im dov. (á ȃ) narediti gube, zlasti na koži: zgubančiti čelo; obraz se mu je zgubančil zgubánčen -a -o: zgubančena koža; lica je imela zgubančena kot suha hruška ♪
  18.      zidárka  -e ž (á) ženska oblika od zidar: hotela je postati zidarka ♪
  19.      zidárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na zidarje ali zidarstvo: zidarsko delo / zidarski mojster, pomočnik / zidarska žlica; zidarsko kladivo ♦ grad. zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk; obrt. zidarski izravnalnik priprava za izravnavanje navadno z malto ometane površine ♪
  20.      zidárstvo  -a s (ȃ) zidarska obrt: mizarstvo, zidarstvo in pleskarstvo / opustiti zidarstvo opravljanje zidarskega poklica ♪
  21.      zídati  tudi zidáti -am nedov. (í á í) 1. s polaganjem gradbenega materiala, zlasti zidakov, v vrste navpično eno na drugo delati, da kaj nastaja: začeli so zidati; zidati na betonske temelje; zidati s kamnom, z opeko; ta zidar dobro, hitro zida / zidati hišo, skladišče; zidati peč / ekspr. kdaj boste začeli zidati? Jutri, če pridejo zidarji kdaj se bo pri vas začela zidava, gradnja; pog. cerkev je zidal znani arhitekt naredil zanjo načrte, vodil gradnjo; ekspr. občina bo zidala šolo v svoji režiji s svojimi sredstvi in delavci; pog. zidala bosta gradila bosta svojo hišo; brezoseb. tisti čas se je veliko zidalo / zidati zid 2. ekspr. sestavljati, tvoriti celoto iz delov; graditi: avtor zida stavek pregledno in smiselno; zidati svoj filozofski sistem 3. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč; graditi: svoje pesmi zida na ljudskem izročilu; zidati družbo na demokratičnih temeljih ● začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; publ. zidati na človeka upati, da bo kaj dosegel; zaupati vanj; knjiž. zidati na skalo ustvarjati kaj na dovolj zanesljivi, trdni osnovi zídan -a -o: zidani štedilnik; spodnji del hiše je zidan, zgornji pa lesen; v dve nadstropji zidana stavba dvonadstropna ♪
  22.      zijáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. ekspr. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): avtomobilska vrata zijajo / čevlji so zijali, da so se videli prsti so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela // biti razmeroma široko odprt: okna zijajo in vrata so sneta s tečajev / rana zija; kopalna kad pri dnu zija je počena; razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj so vsak dan večje // s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v strehi zijajo luknje; košare in sodi so prazni zijali po shrambah 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: okenske odprtine so črne zijale v nas; pod njim je zijal prepad 3. slabš. imeti odprta usta, kljun: ne zijaj, zapri usta; kokoš zija od žeje // zehati: ves večer že zija 4. slabš. nepremično, navadno radovedno gledati: ustavil se je in zijal; zijati okrog sebe; kaj tako zijaš vame, za njo / oči topo zijajo 5. slabš. kričati, vpiti: kaj tako zijaš, saj nismo gluhi; zijati nad kom ● slabš. to bo zijal, ko pride bo začuden, presenečen; ekspr. zijati od začudenja biti zelo začuden; slabš. že spet zija v časopis bere časopis; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; slabš. zija kot tele v nova vrata gleda zelo neumno ali začudeno; preg. čim več ima, po več zija tem več bi hotel imeti zijáje: zijaje ga je poslušala zijajóč -a -e: zijajoči gobci pošasti; zijajoča rana, razpoka ♪
  23.      zijávka  -e ž (ȃ) slabš. ženska, ki se (rada) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zbralo se je veliko zijačev in zijavk ♪
  24.      zijávka  in zijálka -e ž (ȃ) jama, votlina z daleč vidnim vhodom: raziskati zijavko; iti, spustiti se v zijavko; nekdanji prebivalci zijavk / Potočka zijavka ♪
  25.      zíljski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Ziljo: ziljski breg / ziljska inačica pesmi; ziljsko narečje ♦ etn. ziljski rej; ziljsko štehvanje ♪

   14.226 14.251 14.276 14.301 14.326 14.351 14.376 14.401 14.426 14.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA