Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ska (10.201-10.225)


  1.      razločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču; v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi; razločevati kaj s prostim očesom; iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati: stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza / s težavo je razločeval pot videl 2. videti, občutiti različnost med čim: razločevati barve; črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih; dobro razločevati kak pojav od drugega // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov 3. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: to ga razločuje od drugih ljudi; kaj razločuje človeka od živali razločeváti se knjiž. biti različen, drugačen; ločiti se: mlajši brat se je zelo razločeval od starejšega; razločevati se po zunanjosti razločujóč -a -e: govoril je zmedeno, ne razločujoč bistveno od nebistvenega; razločujoči znaki ♪
  2.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
  3.      razmík  -a m (ȋ) 1. medsebojna oddaljenost med predmeti, navadno manjša: povečati, zmanjšati razmik; razmik med deskami, hišami, vrstami / hodili so v koloni v majhnih razmikih / časovni razmik med dogodkoma presledek 2. glagolnik od razmakniti: poveljnik je ukazal razmik ♦ adm. razmik razdalja med (natipkanimi) besedami ali znaki; razdalja med (tipkanimi) vrsticami; elektr. kontaktni razmik največja možna razdalja med kontaktnima elementoma ♪
  4.      raznašálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska, ki kaj raznaša: raznašalka časopisov / raznašalka bolezni ♪
  5.      raznotérost  -i ž (ẹ̑) knjiž. raznovrstnost, mnogovrstnost: raznoterost pojavov / vsebinska raznoterost filmov različnost ♪
  6.      razoblíčiti  -im dov. (í ȋ) knjiž. skaziti, iznakaziti: bolezen je razobličila njeno telo / pisatelj je realnost razobličil ∙ knjiž. pri pranju se je obleka razobličila izgubila pravilno obliko ♪
  7.      razoblikováti  -újem dov. (á ȗ) knjiž. skaziti, iznakaziti: to je razoblikovalo njeno postavo / ekspresionisti so realnost razoblikovali ∙ knjiž. na soncu so se plošče razoblikovale izgubile pravilno obliko ♪
  8.      razodétje  -a s (ẹ̑) glagolnik od razodeti: preprečiti komu razodetje resnice, skrivnosti // kar se razodene, pove: to razodetje je vse zelo presenetilo; nenavadno razodetje ∙ ekspr. to je bilo zanj pravo razodetje nekaj popolnoma novega; ekspr. ta igralec je bil resnično razodetje proti pričakovanju zelo dober, uspešen ♦ rel. Razodetje zadnja svetopisemska knjiga z videnji apostola Janeza o koncu sveta; (božje) razodetje kar je znano o Bogu, izvoru in zadnjih ciljih življenja in sveta, zlasti iz svetega pisma ♪
  9.      razonegáviti  -im dov. (á ȃ) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: razonegaviti komu načrt; vse se je razonegavilo / ta človek je vedno tako mrk, vojska ga je vsega razonegavila ♪
  10.      razpádanje  -a s (ā) glagolnik od razpadati: razpadanje kamenja, skal / razpadanje lesa, listja; razpadanje trupel / razpadanje organskih snovi / razpadanje rimskega cesarstva ♪
  11.      razpádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. prehajati v dele, kose: kamen, skala razpada; trdnjava je že začela razpadati; hitro, počasi razpadati / razpadati na, v več delov 2. prehajati v svoje sestavine: listje začne razpadati; truplo že razpada // kem. prehajati v enostavne spojine ali elemente: organske snovi razpadajo; ogljikov dioksid razpada v ogljikov oksid in kisik; razpadati pri visoki temperaturi 3. približevati se prenehanju obstajanja, opravljanja svoje dejavnosti zaradi nediscipline, notranje nepovezanosti: armada, država začne razpadati / njun zakon že razpada razpadajóč -a -e: razpadajoč grad; razpadajoča armada; smrad po razpadajoči mrhovini ♪
  12.      razpásti  -pádem dov., stil. razpàl razpála (á ā) 1. preiti v dele, kose: kamen, led pod udarci razpade; stol je razpadel; trdnjava, zidovje razpade / po očetovi smrti je posestvo razpadlo na, v več delov 2. preiti v svoje sestavine: odmrle rastline razpadejo; truplo razpade, zastar. se razpade // kem. preiti v enostavne spojine ali elemente: organska snov v zemlji razpade; dušikov dioksid razpade v dušikov oksid in kisik 3. prenehati obstajati, opravljati svojo dejavnost zaradi nediscipline, notranje nepovezanosti: država, vojska razpade; društvo je kmalu razpadlo / družinsko življenje je razpadlo ◊ fiz. atomsko jedro razpade razpádel -dla -o: ostanki razpadlega planeta; stara, razpadla hiša; njihova družba je kmalu razpadla; truplo je že razpadlo ♪
  13.      razpecljáti  -ám dov. (á ȃ) agr. potrgati jagode s pecljevine: pred stiskanjem grozdje razpecljajo ♪
  14.      razpečeválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor razpečuje: razpečevalci mamil / knjiž. ta knjigarnar je vnet razpečevalec slovenskega tiska v Ameriki razširjevalec ♪
  15.      razpeljáti  -péljem tudi -ám dov., razpêlji razpeljíte; razpêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na več mest: razpeljati vrvi, žice / razpeljati trto po zidu 2. narediti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: kos je razpeljal mladiče (iz gnezda); siničke so se razpeljale; pren., ekspr. otroci so se že razpeljali 3. redko razvoziti: razpeljati blago po trgovinah razpelján -a -o: lepo razpeljana vinska trta; vrvi so že razpeljane ♪
  16.      razpetína  -e ž (í) knjiž. razpon: izmeriti razpetino; razpetina kril; velikost razpetine / majhna razpetina barvne skale / časovna razpetina ♦ grad. razpetina mostu razdalja med opornikoma ♪
  17.      razpíranje  -a s (ȋ) glagolnik od razpirati: razpiranje in upogibanje vej / škarje ob vsakem razpiranju zacvilijo / razpiranje črk, vrst ♪
  18.      razpísati  in razpisáti -píšem dov., razpíšite (í á í) javno objaviti, da se iščejo kandidati a) za opravljanje del in nalog: razpisati mesto upravnika b) za prevzem določenega dela: razpisati gradbena dela / razpisati štipendije / razpisati natečaj // javno objaviti, da bo kaj potekalo v določenem času, pozivajoč k udeležbi: razpisati šahovsko prvenstvo za posameznike; razpisati volitve / razpisati sejo, zbor sklicati ● razpisati nagrado za najboljšo radijsko igro javno objaviti, da bo najboljša radijska igra nagrajena ◊ jur. razpisati obravnavo; razpisati posojilo javno pozvati organizacije, posameznike k dajanju posojila razpísati se in razpisáti se nav. ekspr. veliko napisati: v svojem zadnjem pismu se je razpisal; razpisal se je o teh vprašanjih; na dolgo in široko se razpisati razpísan -a -o: prijaviti se na razpisani natečaj; potegovati se za razpisana dela in naloge ∙ na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado ♪
  19.      razplájhati  -am dov. (ȃ) nar. razburkati, razpljuskati: veter je razplajhal morje / razplajhati vodo v vedru ♪
  20.      razpóčiti se  -im se dov. (ọ́ ọ̑) 1. zaradi sile, pritiska preiti v dele, kose: nekaj krompirjev se je pri kuhanju razpočilo / mehur se razpoči / granata se je razpočila je eksplodirala 2. prenehati imeti prilegajoče se dele drugega ob drugem: zrel strok se je razpočil / ekspr. ob potresu se je zemlja razpočila je nastala razpoka, jama v njej 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razpočil se bo od jeze, radovednosti, zavisti; od smeha bi se skoraj razpočil ● ekspr. ne dam ti, pa če se razpočiš sploh ne razpóčen -a -o: razpočen plod; razpočena krogla ♪
  21.      razpóčnik  -a m (ọ̑) žel. z razstrelivom napolnjena priprava, ki se pritrdi na tirnice, da s pokom opozori strojevodjo na nevarnost pri nadaljnji vožnji: škatla z razpočniki ♪
  22.      razpodelítev  -tve ž (ȋ) knjiž. razdelitev, porazdelitev: razpodelitev zemlje / umetniška razpodelitev barv ♪
  23.      razpóka  -e ž (ọ̑) kar nastane na mestu, kjer se snov zaradi sile, pritiska prelomi, ni več strnjena: razpoka nastane, se širi, se veča; zadelati razpoko; ledeniške, skalne razpoke; navpična, prečna, vzdolžna razpoka; prelomna razpoka; razpoke v lesu, zidu; dolžina, globina razpoke; pren., ekspr. med sosedi, ki so prej živeli v slogi, je zazijala globoka razpoka ♦ les. mrazna razpoka pravokotno na letnice ležeča razpoka na debelejšem delu debla, nastala zaradi nizkih temperatur ♪
  24.      razpókanost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost razpokanega: razpokanost lesa, skale ♪
  25.      razpókati  -am dov. (ọ́ ọ̑) dobiti razpoke, špranje: deska, kamen, led razpoka; ob potresu so zidovi razpokali; koža razpoka zaradi vetra; prečno razpokati razpókan -a -o: razpokan les, zid; razpokana skala; razpokana drevesna skorja; razpokane ustnice; lubje je razpokano ♪

   10.076 10.101 10.126 10.151 10.176 10.201 10.226 10.251 10.276 10.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA