Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sita (12-36)

12.      boksít  -a m (ȋ) petr. ruda, iz katere se pridobiva aluminij: bogata ležišča boksita; rudnik boksita; tovarna za predelavo boksita ♪
13.      cikcákast  -a -o prid. (ā) večkrat ostro ukrivljen, lomljen: cikcakast blisk; pot se spušča v naglih cikcakastih zavojih; cikcakasta črta / obleka je bila obšita s cikcakastim trakom; pren. cikcakasta pot do uspeha cikcákasto prisl.: cikcakasto bežati; kolona je hodila cikcakasto ♪
14.      dihurjevína  -e ž (í) dihurje krzno: obleka je obšita z dihurjevino ♪
15.      gigánt  -a m (ā) 1. v grški mitologiji nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: spopad gigantov z bogovi // um. kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente: portal nosita dva giganta 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek; velikan, orjak: po telesu je gigant // s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: on je pravi gigant umetnosti, znanja 3. publ., ekspr. zelo velik, gospodarsko pomemben objekt: zgradili so hidroenergetski gigant; obratovati je začelo več novih industrijskih gigantov; tehnični gigant ♪
16.      glínica  -e ž (í) metal. vmesni proizvod pri pridobivanju aluminija iz boksita: izdelava glinice; tovarna glinice in aluminija ♪
17.      gostôta  -e ž (ó) 1. razmerje med tekočimi in trdnimi sestavinami: gostota juhe, omake / ugotavljati gostoto mleka; snovi različne gostote // lastnost, značilnost gostega 3: gostota blaga / gostota sita 2. množina česa na določeni površini: gostota dreves v gozdu; povečati gostoto prometne mreže / gostota prebivalstva; gostota naseljenosti število prebivalcev na km² ◊ fiz. gostota masa snovi na prostorninsko enoto; gostota plina; gostota električnega polja količina, s katero je določeno električno polje in se dobi z električnim nabojem na ploskovno enoto; gostota magnetnega polja količina, s katero je določeno magnetno polje in se dobi s silo, ki deluje na vodnik z električnim tokom ♪
18.      gotòv  -óva -o prid. (ȍ ọ́) 1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi // v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil / pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova // pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / sovražnik ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno 3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi // samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti 4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino 5. neustalj., z oslabljenim pomenom določen, neki, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati ● pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt gotóvo 1. prislov od gotov: na ta način se da najbolj gotovo ugotoviti, kako se ptice selijo; glas mu je zvenel gotovo in mirno / zabij še en žebelj, da bo bolj gotovo držalo 2. nav. ekspr. izraža a) prepričanost o čem: takemu delu gotovo ne bo kos; gotovo niso oni krivi; prav, skoraj gotovo je zamudil; on je gotovo najhitrejši v teku pri nas; tega denarja je gotovo vreden / redko ta gotovo lepa pesem je zaradi slabega izvajanja izgubila svojo vrednost res lepa b) v povedni rabi podkrepitev trditve: gotovo je, da o tem ne bi smel javno govoriti; gotovo je, da bolj revno ne živi nihče v vasi c) nepreklicnost česa: gotovo bom naredil do jutri; počakaj me, gotovo pridem / za gotovo vam bom prinesel pismo zagotovo 3. v medmetni rabi izraža a) nepreklicnost česa: vrnem vam z obrestmi, gotovo; »ali mi boste naredili okvir do jutri?« »Gotovo, nič ne skrbite.« b) soglasje, pritrditev: »tega ne bi smel reči.« »Gotovo, predaleč je šel.«; gotovo, to se ne bi spodobilo gotóvi -a -o sam.: priti na gotovo ko je že vse pripravljeno, narejeno; o tem ne vem nič gotovega nimam zanesljivih podatkov; star. nima nič dolga, pa še precej gotovega pod palcem gotovine ♪
19.      izgóvor  -a m (ọ̑) 1. opravičilo, pri katerem se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: iskati, izmisliti si izgovor; najti primeren izgovor za popivanje; pog. vedno ima kak izgovor se izgovarja; ekspr. jalov, prazen izgovor; ekspr. sita je že njegovih večnih izgovorov / z izgovorom, da se ne počuti dobro, je odšel ∙ preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo 2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasen, razločen izgovor / zaznamovati izgovor / napisati besedo po izgovoru ♦ lingv. cerebralni izgovor; knjižni izgovor; izgovor širokih samoglasnikov ♪
20.      izšít  -a -o prid. (ȋ) star. izvezen: bogato izšita obleka ♪
21.      kóvter  -tra m (ọ́) nižje pog. prešita odeja: odeti, pokriti se s kovtrom ♪
22.      kúčma  -e ž (ȗ) okroglo krzneno pokrivalo, ki sega do ušes: pokriti se s kučmo; z astrahanom obšita kučma; kučma iz bobrovega krzna // ekspr., navadno z rodilnikom kar kaj pokriva: z velikim naporom so dosegli sneženo kučmo vrha ♪
23.      nosíti  nósim nedov. (ȋ ọ́) 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati 2. navadno s prislovnim določilom povzročati a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča ● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno nosíti se s prislovnim določilom 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo // širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover ● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša nosèč -éča -e 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra ♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno ♪
24.      obòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa // temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj ● nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci ◊ geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga ♪
25.      obódec  -dca m (ọ̑) manjšalnica od obod: izdelovati obodce za sita ◊ gastr. priprava za ročno izrezovanje testa; navt. kovinski obroček žlebaste ali srčaste oblike, okoli katerega je ovita vrv ♪
26.      odéja  -e ž (ẹ̑) 1. tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje: kupiti dve odeji; zaviti se v debelo odejo; odevati, pokrivati se z eno odejo; raztrgana, tanka odeja / električna odeja z električnim gretjem; konjska odeja debelejši, manj kakovosten tekstilni izdelek za pokrivanje konj; prešita odeja polnjena z volno, bombažem in navzkriž prešita; (volnena) odeja debelejši tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje; prevleke za prešite odeje; pren., pesn. noč je razgrinjala temno odejo čez polje ∙ ekspr. iti pod odejo spat; ekspr. tega ne bomo imeli, ker je odeja prekratka je premalo denarja za nakup // ed. več takih izdelkov, taki izdelki: nabaviti odejo in drugo posteljnino; zračenje odeje; imeti dovolj odeje 2. knjiž., s prilastkom plast, ki kaj pokriva: polje je ležalo globoko pod blatno odejo; ledena odeja pokriva jezero; snežna odeja / bela odeja sneg ◊ bot. rastlinska odeja vse rastline, ki rastejo na določenem področju; geol. krovna odeja skladi, ki ležijo na podlagi ♪
27.      okvír  -a m, v prvem pomenu tudi okvírja (ȋ) 1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko // tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala // kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini / vratni okvir (vratni) podboj 2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena 3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, republiškem okviru ● publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana ◊ grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; jur. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje ♪
28.      plimó  -ja m (ọ̑) s puhom napolnjena prešita odeja: pokriti se s plimojem ♪
29.      plodonósec  -sca m (ọ̑) bot. zgoraj razklan pecelj kobulnic, na katerem visita dva plodiča ♪
30.      podšíti  -šíjem dov., podšìl (í ȋ) s šivanjem obložiti znotraj: podšiti plašč s krznom; podšiti hrbtno stran suknjiča ♦ obrt. podšiti čevlje prišiti zgornji del ali del zgornjega dela na notranjik ali vmesni podplat podšít -a -o: s svilo podšita obleka ♪
31.      ponosít  -a -o prid. (ȋ) zastar. ponosen: ponosit človek / njegov nastop je ponosit / ponosita hiša ponosíto prisl.: ponosito se držati ♪
32.      prešíti  -šíjem dov., prešìl (í ȋ) 1. s šivanjem prekriti, zakriti: prešiti luknjo na nogavici, rokavu; prešiti scefrano mesto 2. s šivanjem skozi material združiti več plasti: prešiti plašč; torbico je treba še prešiti 3. narediti (okrasni) šiv, (okrasne) šive, zlasti s šivalnim strojem: prešiti s svilo / prešiti žepek prešít -a -o: hlače so na kolenu prešite / prešiti smučarski jopič; prešita odeja polnjena in navzkriž šivana odeja ∙ ekspr. uniforma, vsa prešita s trakovi ki ima na več mestih našite trakove ♪
33.      prevléka  -e ž (ẹ̑) 1. del posteljnega perila, v katerega se da, spravi (prešita) odeja, blazina, pernica: prevleka se že trga; barvaste, bele prevleke; damastna prevleka / prevleka za blazino / angleške prevleke z rombastim izrezom 2. nav. mn. kos tkanine, usnja za pokrivanje, prekrivanje zlasti pohištvenih delov: kupiti nove prevleke; plišaste, usnjene prevleke; prevleke iz skaja; prevleke za fotelje, avtomobilske sedeže / stenske prevleke tapete / pokriti minomet s prevleko 3. navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino: ledena prevleka na vodi; sadež z voščeno prevleko; knjiž. sivkasta prevleka na nebu oblaki // plast snovi, nanesena na kako površino za zaščito, olepšanje: emajlna, kovinska prevleka; čokoladna prevleka dražejev / asfaltna prevleka na cesti; pren. besede s prijetno prevleko davnine 4. glagolnik od prevleči: priporočati prevleko poda s tanko plastjo betona ♪
34.      prišíti  -šíjem dov., prišìl (í ȋ) s šivi pritrditi: prišiti gumb, zadrgo; rokav je treba še prišiti ● ekspr. prišili so mu krivdo pripisali, prisodili prišít -a -o: krpa še ni prišita ♪
35.      rána  -e ž (á) 1. kar nastane na mestu, kjer se tkivo pretrga: rana se celi, se gnoji; rana krvavi, peče; rana se je znova odprla; dobiti, imeti rane po vsem telesu; obvezati, razkužiti, zdraviti rano; globoka, gnojna, krvava rana; rana od ugriza, vboda; rana na čelu, hrbtu; pokrit z ranami; krasta na rani / ekspr. biti ves v ranah imeti veliko ran / čista rana ki se ne gnoji; prisadna rana; smrtna rana; ekspr. živa rana; rana na pljučih kaverna; rana na želodcu razjeda / pes si liže rano / rane na sadnem drevju 2. ekspr. kar nastane zaradi duševne bolečine, trpljenja: otrokova smrt ji je vsekala globoko rano; v pogovoru se ni dotaknil njegove boleče, stare rane; ob spominu nanjo se mu je v prsih spet odprla rana je spet začel trpeti / moralne, srčne rane; nezaceljiva rana nesrečne ljubezni ● publ. to je rakava rana v razvoju industrije velika, nevarna slabost, napaka; ekspr. mesto je med vojno pretrpelo strašne rane je bilo zelo poškodovano; čas celi rane ◊ farm. posip za rane; med. rana kar nastane na mestu, kjer se tkivo zaradi zunanje sile pretrga; rana se čisti se manj gnoji; izžigati rane; očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; izstrelna rana ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa; odprta rana; vbodna rana; zaprta rana zašita, povita, zaceljena; vet. ugrizna rana ♪
36.      rédkost  tudi redkóst -i ž (ẹ́; ọ̑) 1. pojav ali dejstvo, da je kaj redko: tak pojav je precejšnja redkost; redkost teh izdelkov v prodaji 2. redek predmet, pojav: na dražbi bo tudi nekaj redkosti / bibliofilska, knjižna, muzejska redkost 3. lastnost, značilnost redkega: redkost sita ♪

   1 12 37