Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sirov (19)

1.      sírov  -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na sir: sirova skorja / sirov hlebec; sirova omaka 2. narejen s sirčkom: sirovi štruklji; sirov zavitek ◊ gastr. sirov nadev, namaz ♪
2.      siróvec  -vca m (ọ̑) nar. apnenčeva siga ♪
3.      sírovka  -e ž (í) bot. lističasta goba z brezbarvnim ali obarvanim mlečkom, Lactarius: nabirati sirovke / strupena, užitna sirovka ♪
4.      míkrobiolóški  -a -o prid. (ȋ-ọ̑) nanašajoč se na mikrobiologe ali mikrobiologijo: mikrobiološki inštitut / mikrobiološko zborovanje // biol. nanašajoč se na življenje mikroorganizmov: škodljivo mikrobiološko delovanje / mikrobiološko cepivo za izdelovanje sirov ♪
5.      nadèv  -éva m (ȅ ẹ́) gastr. mešanica živil a) ki se daje, maže med plasti testa: pripraviti nadev; sladek, slan nadev / čokoladni, makov, sirov nadev b) s katero se kaj polni: narediti nadev za v paprike; klobasa z nadevom iz riža in drobovine ♪
6.      odkúpnik  -a m (ȗ) odkupovalec: s tem so seznanili odkupnike in potrošnike sirov ♪
7.      palačínka  -e ž (ȋ) nav. mn. jed iz mleka, jajc, moke, navadno z namazom: speči, zviti palačinke; testo za palačinke / marmeladne, sirove palačinke ♪
8.      píta  -e ž (í) pecivo iz krhkega testa z nadevom: peči pito / jabolčna pita; sirova pita ♪
9.      púding  -a m (ȗ) 1. industrijski izdelek v obliki prahu iz škroba, mleka: stresti puding v mleko / čokoladni, lešnikov puding // jed iz tega izdelka: jesti puding 2. gastr. močnata jed, kuhana v sopari: kuhati puding / rižev, sirov puding ♪
10.      rogljíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od rogljič: žemlje in rogljički / oblikovati rogljičke; orehovi, sirovi rogljički / rogljički pri vilicah / redko znamki ne sme manjkati noben rogljiček zobec ∙ knjiž., redko v roki sta držala vsak svoj rogljiček sladoleda kornet ♦ obrt. koničasta prvina navadno ob robu klekljane, kvačkane čipke ♪
11.      sirárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na sirarje ali sirarstvo: sirarsko delo / sirarski kotel, nož; sirarska kad; sirarska skuta skuta iz siriščne, sladke skute; sirarsko mleko mleko, namenjeno za predelavo v sir ♦ agr. sirarska harfa priprava za drobljenje usirjenega mleka; zool. sirarska muha muha, ki leže jajčeca v sirovo skorjo, Phiophila casei ♪
12.      skórja  -e ž (ọ̄) 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje / drevesna skorja 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha // zunanja, trša plast živila sploh: nahitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo ♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov // ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze ● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek ♪
13.      skúten  -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na skuta¹: skutne grudice / skutni cmoki; skutni štruklji sirovi štruklji; skutni zavitek sirov zavitek ♪
14.      skútin  -a -o prid. (ȗ) skuten: skutina drobljivost / skutini cmoki; skutina krema; skutine palačinke sirove palačinke ♪
15.      štrúkelj  -klja m (ú) 1. pecivo iz kvašenega razvaljanega in zvitega testa z različnimi nadevi: speči štruklje in potico; na pot mu je dala tri štruklje / medeni, pehtranovi štruklji / nar. dolenjsko iti po štruklje na obisk na dan žegnanja, ko se obdaruje s tem pecivom // kar je po obliki temu podobno: iz zmletega mesa narediti štrukelj; zviti razvaljano testo v štrukelj; dati v pekač dva štruklja 2. nav. mn. kuhana jed, zlasti iz vlečenega testa z različnimi nadevi: skuhati, zrezati štruklje / vzeti največji štrukelj iz sklede kos te jedi / ajdovi štruklji; orehovi, sirovi štruklji ♪
16.      tolikér  -a -o zaim. (ẹ̑) 1. toliko vrst: v tej trgovini prodajajo deset vrst sirov, v sosednji nimajo tolikere izbire 2. ekspr. izraža veliko število različnih stvari: po tolikerih doživljajih in vtisih je bila kot prerojena; radi bi več izvozili, a kaj, ko je to odvisno od tolikerih stvari 3. neustalj., v prislovni rabi toliko: obupala je po tolikerih poskusih; sam.: tudi on je eden izmed tolikerih, ki bi hoteli samo uživati ♪
17.      zavítek  -tka m (ȋ) 1. določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli: kupiti zavitek cigaret, prepečenca; kilogramski zavitek / pojesti pol zavitka piškotov / pošiljati zavitke po pošti pakete, zavoje 2. knjiž. ovoj, ovitek: zavitek se je raztrgal; sneti zavitek; dati knjigo v zavitek / pisemski zavitek kuverta, ovojnica 3. pecivo iz vlečenega testa z različnimi nadevi: jesti, speči zavitek; testo za zavitek / jabolčni, sirov zavitek / mesni zavitek mesni zvitek 4. redko kar je zavito: zavitek črnih las / črke krasijo vijuge in zavitki / zviti plakat v zavitek zvitek ♪
18.      zvítek  -tka m (ȋ) 1. kar je zvito v obliki valja: odviti, razviti zvitek; tapetni zvitek; zvitek blaga, linoleja; zvitek toaletnega papirja / zviti odejo, plakat v zvitek; v zvitek počesani lasje; ta papir se prodaja v zvitkih // kar je zvito sploh: zvitek traku, žice / izpod rute so viseli zvitki črnih las / zviti vrv v zvitek kolobar / zvitek bankovcev, perila sveženj; zvitek zobotrebcev butarica 2. pri starih narodih v obliki valja zvit daljši kos papirusa z rokopisnim besedilom: našli so zbirko zvitkov; papirusov, pergamentni zvitek / brati, napisati zvitek / rokopisni zvitek 3. pecivo iz zvitega maslenega, vlečenega testa z različnimi nadevi: češnjev, jabolčni zvitek; penasti zvitek / skutni zvitek sirov zavitek // pecivo iz zvitega biskvitnega testa z različnimi nadevi; rulada: kremni, marmeladni zvitek // kar je po obliki temu podobno: zaliti zvitke z juho; oblikovati meso v zvitke / mesni zvitek ◊ film. zvitek filmski trak, dolg navadno 300 m, za enkratno vložitev v projektor; teh. žična elektroda v zvitku ♪
19.      žláhten  -tna -o prid., žláhtnejši (á) 1. knjiž. plemenit, izbran: žlahten človek, mislec / žlahten značaj; biti žlahtnega srca / žlahtni cilji; žlahtne misli / žlahten okus kave / žlahtno vino 2. agr. ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti: žlahtne sorte jablan; cepiti žlahtno vrtnico na šipek 3. star. plemenit, plemiški: žlahten rod / biti žlahtnega porekla, stanu / žlahtna gospa; v bitki je padlo veliko žlahtne gospode ● žlahtni kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit; drag(i) kamen; ekspr. piti žlahtno kapljico vino ◊ agr. žlahtna plesen plesen, ki se uporablja pri izdelovanju nekaterih mehkih, poltrdih sirov; kem. žlahtni plini plini, ki se redko ali sploh ne spajajo z drugimi elementi; metal. žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; teh. žlahtno jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; plemenito jeklo; vrtn. žlahtna anemona okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti, Anemone coronaria; žlahtna ciklama sobna rastlina z velikimi, vijoličasto rdečimi ali belimi cveti, Cyclamen persicum žláhtno prisl.: žlahtno dišeča roža; sam.: popiti kaj žlahtnega; občutek za žlahtno v človeku ♪