Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sin (226-250)

226.      rosinánt  -a m (ā) knjiž., ekspr. konj, zlasti suh: zajahal je svojega rosinanta ♪
227.      rosinánta  -e ž (ȃ) knjiž., ekspr. kobila, zlasti suha: prijezdil je na svoji rosinanti ♪
228.      rusínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Rusine: rusinske vasi v Vojvodini / rusinske pesmi ♪
229.      rusínščina  -e ž (ȋ) rusinski jezik: pisati pesmi v rusinščini ♪
230.      rušína  tudi rúšina -e ž (í; ú) star. ruša: obložiti stezo z rušinami; kompost iz gnoja in rušin / sledovi koles na rušini ♪
231.      rušínka  -e ž (ȋ) vrtn. prst iz preperele ruše: dodati rastlini rušinko in gnojevko ♪
232.      starešína  -e tudi -a m (í) 1. vodja družbene skupnosti: izbrati, odstaviti starešino; stal je pred mrkim, sivolasim starešino / plemenski, rodovni, vaški starešina // vodja kake skupnosti sploh: fantje so izbrali svojega starešino / starešina taborniškega odreda polnoleten tabornik, ki predstavlja in vodi taborniški odred 2. voj. vojaška ali civilna oseba, ki v oboroženih silah opravlja poveljniško ali kako drugo vodilno funkcijo: starešina enote; odnosi med vojaki in starešinami / aktivni, vojaški starešine; nižji, višji starešina / Zveza rezervnih vojaških starešin 3. starejši moški, ki vodi potek svatbe: starešina je nazdravil nevesti / prosil ga je za starešino // nar. vzhodno (poročna) priča: biti za starešino nevesti ♪
233.      starešínka  -e ž (ȋ) ženska oblika od starešina: sprejela jo je starešinka taborišča / starešina in starešinka starešinova žena ♪
234.      starešínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na starešine: starešinski svet / našitek z znakom starešinskega položaja v brigadi / publ. skrbeti za vzgojo starešinskega kadra vojaških starešin ♪
235.      starešínstvo  -a s (ȋ) položaj starešine: odpovedati se starešinstvu; dodeliti starešinstvo // starešine: gasilsko, vojaško starešinstvo / mestno starešinstvo nekdaj župan in svetovalci ♪
236.      stréšina  -e ž (ẹ̄) nagnjena ploskev strehe: z bobrovci krita strešina: naklon strešine ∙ nar. stanovanje pod strešino na podstrešju ♪
237.      sušína  -e ž (í) agr. snov, ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; suha snov: določiti količino sušine v krmi, skuti ● star. zagledali so sušino kopno ♪
238.      tiroksín  -a m (ȋ) med. hormon ščitnice: izločanje tiroksina ♪
239.      tišína  -e ž (í) stanje brez glasov, šumov: tišina je bila popolna; nastala, ekspr. zavladala je tišina; tišina je dolgo trajala; prekiniti tišino; tišino je pretrgalo brnenje letala; ekspr. vas se je pogreznila v tišino; v tišini sliši, kako ji bije srce; globoka, velika tišina; ekspr. gluha, grobna tišina; ekspr. mrtva globoka, popolna, smrtna tišina popolna; tišina noči / v tišini parka se je zaslišal korak // stanje brez hrupa, govorjenja: v razredu je nastala tišina; kratka, mučna tišina; popolna, ekspr. stroga tišina; delati v tišini; ekspr. nastala je taka tišina, da bi slišal šivanko pasti zelo velika / kot vzklik tišina, je zavpil učitelj ● ekspr. raziskovati svet tišine podvodni svet; svet gluhonemih ♪
240.      toksín  -a m (ȋ) biol. strup nekaterih mikroorganizmov ali nekaterih drugih rastlin in živali, ki v organizmu povzroča nastajanje protiteles: bakterije izločajo toksine / rastlinski, živalski toksin ♪
241.      trebušína  -e ž (í) meso s trebuha živali, zlasti goveda in prašiča; potrebušina: porabiti trebušino za klobase ♪
242.      tripsín  -a m (ȋ) biol., kem. encim trebušne slinavke, ki pospešuje presnovo beljakovin v manjše molekule: tripsin in pepsin ♪
243.      usíniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. posijati: skozi okna je usinilo sonce / odšli so, še preden je usinilo jutro se je zdanilo ♪
244.      ušíniti  -em dov. (í ȋ) star. upogniti, ukriviti: ušiniti palico ušínjen -a -o: ušinjen lok; imel je ušinjene noge ♪
245.      velikášinja  -e ž (á) ženska oblika od velikaš: ugledna velikašinja ♪
246.      vesína  -e ž (í) knjiž. viseč, nagnjen svet: prečkati vesino; z vesine je zdrsnil sneg; strme, travnate vesine / vzpenjati se v vesino / vesina hriba pobočje ♪
247.      višína  -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzgor: določati, meriti višino česa; hišo so dozidali v višino / telesna višina; višina stebra, strehe; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino; v kateri višini naj obesim sliko; stena je po vsej višini obložena z lesom // oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor: letalo je doseglo zaželeno višino; gledati z višine četrtega nadstropja; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe v enaki oddaljenosti od tal kot streha 2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: določiti višino davka; temperatura je dosegla določeno višino; predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni 3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino: pasti z velike višine; škrjanec je zletel v višino; v višini, ekspr. višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn. sinje višine nebo; pren., ekspr. sončne višine slave 4. knjiž. vrh, vzpetina: vojska je zasedla višine okoli mesta; strme višine; kresovi na višinah / gorske višine 5. publ., navadno s prilastkom stopnja, raven: gledališče je doseglo evropsko višino; obdržati kondicijo na ustrezni višini; umetniška višina drame 6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo: višino glasu uravnavata glasilki; višina tona 7. lastnost visokega: občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo; strah pred višino ● pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko dva tisoč metrov; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; publ. nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja na geografski širini Rta dobrega upanja ◊ astr. geocentrična višina zvezde; geogr. absolutna ali nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino; relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; mat. višina razdalja točke od izbrane osnove; višina trikotnika razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika; šport. skok v višino atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko; vet. plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice ♪
248.      višinomér  -a m (ẹ̑) teh. priprava za merjenje višinskih razlik ali nadmorske višine: višinomer je kazal dva tisoč metrov; nositi s seboj kompas in višinomer ♪
249.      višínski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na višino: višinski razpon; višinske mere / izboljšati višinski rekord; višinska razlika med izlivom in izvirom reke 2. knjiž. gorski, hribovski: višinski svet / višinska postojanka; višinsko zdravilišče / višinski zrak; višinsko podnebje 3. poljud., v zvezi višinsko sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka: kupiti višinsko sonce / obsevati se z višinskim soncem ◊ aer. višinsko krmilo krmilo, s katerim se spreminja višina leta; alp. višinski tabor; bot. višinski pas področje med določenima nadmorskima višinama, kjer uspeva določeno rastlinstvo; geod. višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; geogr. višinska kmetija kmetija v gorskem, hribovskem svetu, navadno med 600 in 1.400 m nadmorske višine; višinska razlika razlika med nadmorskima višinama dveh točk; med. višinska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; meteor. višinski ciklon; višinska karta sinoptična karta za določene nadmorske višine ♪
250.      vršína  -e ž (í) star. 1. vrh: sonce je zašlo za vršine / ravna, s travo porasla vršina / vršina vala 2. gladina, površina: plavati po vršini; mirna vodna vršina; vršina reke 3. raven: dvigniti vršino splošne omike ♪

   101 126 151 176 201 226 251 276 301 326