Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sim (533-557)


  1.      pesnítev  -tve ž (ȋ) daljše literarno delo v verzih, navadno pripovedno: napisati, prevesti pesnitev; peta pesem pesnitve je najbolj pretresljiva; pesmi in pesnitve / filozofska, idilična, romantična pesnitev / pesnitev Faust ∙ publ. dramska pesnitev dramsko delo v verzih, navadno lirsko, čustveno ♦ muz. simfonična pesnitev programska, oblikovno svobodna enostavčna skladba za orkester ♪
  2.      pešáčiti  -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. hoditi peš: v šolo sem vsa leta pešačil; smučišča so lepa, le navkreber je treba pešačiti / rad, veliko pešači // iti peš: pešačil je do avtobusne postaje, zato je utrujen; tja so se peljali, nazaj pa pešačili / kaj bi pešačili, prisedite / mati je pešačila z najmlajšim v naročju ♪
  3.      petêlin  -ína m (é í) 1. kokošji samec: petelin kikirika, poje; zaklati petelina; hodil je po vasi kakor petelin ponosno, bahavo; drži se kot petelin na gnoju / lov na petelina na divjega petelina / šalj., kot podkrepitev res je, tristo petelinov 2. petelinu podoben predmet, ki kaže smer vetra: veter je premaknil, zavrtel petelina na strehi; pločevinast, pozlačen petelin 3. ekspr. kdor se hitro razburi, stepe: prijatelji so komaj pomirili bojevita petelina; družba mladih, vročekrvnih petelinov / kot nagovor ti petelin ti, še tepel bi se rad // kdor domišljavo, oblastno govori, se vede: za oba mlada petelina se niso dosti menili; poznam te štabne peteline / ne bodi tak petelin 4. ekspr., navadno s prilastkom ogenj, požar: na strehi se je pokazal ognjeni, rdeči petelin / goreči petelin se je preselil še na sosednjo hišo 5. vzvod mehanizma za sprožitev udarne igle pri ročnem strelnem orožju: napel je petelin(a) in sprožil / držati prst na petelinu imeti orožje pripravljeno na strel; pritisniti na petelina sprožiti, ustreliti 6. obrt. ploščati del plinske, vodovodne pipe, s katerim se suka stožec za odpiranje ali zapiranje dotočne cevi: obrniti petelin(a) / odpreti petelin(a) ● nar. petelin ga je izpel po ljudskem verovanju napovedal njegovo smrt; petelini so že odpeli, ko je vstal v kmečkem okolju zdanilo se je že; ekspr. posaditi, spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; star. pomenkovati se do drugih petelinov do zgodnjega jutra; ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; bojni petelini v nekaterih deželah petelini, ki se gojijo, dresirajo za medsebojne boje; galski petelin podoba petelina kot simbol Francije ◊ lov. petelin zunanja napenjalna priprava pri lovski puški, navadno ob strani, ki pritisne na udarno iglo; (divji) petelin brusi, kleplje; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; mali petelin ruševec; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans ♪
  4.      pigmènt  -ênta m (ȅ é) 1. biol. snov, ki daje organizmu in njegovim delom barvo, barvilo: lasje osivijo, kadar zmanjka pigmenta / kožni, krvni, lasni pigment / naravni pigment 2. kem. anorganska ali organska netopna snov za barvanje: izdelovati pigmente; pigment modre barve / sintetični pigment; pren., knjiž. medlo barvno paleto je slikar zamenjal z izrazitejšim pigmentom ♪
  5.      pigmentírati  -am nedov. in dov. (ȋ) biol. povzročati pigmentacijo: te snovi pigmentirajo trdo zobno tkivo; bradavice se v tem času pigmentirajo s temnejšim obrobkom pigmentíran -a -o: pigmentirano materino znamenje; rdeče, rumeno pigmentirane ribe ♪
  6.      pijávčnica  -e ž (ȃ) bot. rastlina s celorobimi listi in posameznimi ali v socvetju združenimi rumenimi cveti, Lysimachia: drobižna, pikasta pijavčnica ♪
  7.      pívnik  -a m (ȋ) mehek papir, ki (močno) vpija tekočino: popivnati črnilo s pivnikom; kravato osušimo s krpo ali pivnikom / za pivnik je uporabil časopisni papir ♪
  8.      poagitírati  -am dov. (ȋ) s krajšim agitiranjem poskusiti doseči kaj: poagitirati za nove člane / poagitirati za kandidata ♪
  9.      pocepetáti  -ám dov. (á ȃ) krajši čas cepetati: deklica je pocepetala od veselja / pocepetal je po tleh z bosimi nogami / ekspr. dojenček je še malo pocepetal, nato pa zaspal pobrcal ♪
  10.      počákati  -am dov., počákajte in počakájte; počákala in počakála (á ȃ) 1. ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: počakal ga je doma; počakati na avtobus; počakati pred hišo; po pouku se vsak dan počakata / kot vljudnostna fraza trenutek počakajte, prosim 2. ne storiti česa, računajoč, da se bo kaj zgodilo: počakal bo ugodne prilike, ugodno priliko; počakati na odgovor; počakaj, da doštudiraš, pa boš samostojen // ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: še malo počakam, potem pa moram iti; vlak je počakal, da so obvezali ranjence; počakati koga s kosilom; počakati z nakupom do konca meseca / kot opozorilo počakaj, da te počešem 3. pog. ostati dolgo uporaben, užiten: jabolka v tej kleti počakajo; mleko najbolje počaka v latvici ● ekspr. nič ne hiti, delo te bo počakalo nihče ga ne bo opravil namesto tebe; ekspr. bal se je, da ga bo kje počakal poiskal in mu kaj hudega, neprijetnega naredil; obljubila mu je, da ga bo počakala da se ne bo poročila z drugim; ekspr. obljubil mu je, da bo za denar počakal dal mu je odlog za plačilo; ekspr. nesreča jo je počakala na cesti se ji je zgodila ♪
  11.      podájati  -am nedov. (ȃ) 1. s premaknitvijo česa, navadno z iztegom roke, proti komu omogočati, da ta lahko to prime, vzame: podajati opeko pri pokrivanju; podajati polne skodelice skozi okno; podajati snope; podajali so si vedra iz rok v roke / nožice podajajo hrano čeljustim; podajati strojem material / star. jemala je jabolka iz košare in jih podajala otrokom dajala; podajati seno na voz metati, dajati // šport. metati, odbijati žogo, ploščico proti soigralcu z namenom, da jo ujame, odbije: podajati z glavo; preveč so si podajali in premalo metali na koš 2. z besedami in drugimi izraznimi sredstvi omogočati seznanitev s čim: v knjigi podaja dogajanje na Primorskem med obema vojnama; v uvodu podaja pregled evropskega slikarstva v tem obdobju / plastično podajati predmete upodabljati ♦ šol. podajati učno snov // z govornimi in drugimi izraznimi sredstvi spravljati kaj v neposredno zaznavno obliko: podajati besedilo; podajati pesem deklamirati / podajati glasbeno delo izvajati; doživeto podajati vlogo igrati // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: proučil sem zadevo in podajam naslednjo izjavo; podajati poročilo o štiriletnem delu poročati 3. nar. oštevati, pestiti: kaj bi ga podajali, saj vidite, koliko dela ima; ostro je izpraševal profesorje in hudo podajal študente ● zastar. sivi lasje so mu podajali nekaj častitljivega dajali; knjiž. podajati komu roko dajati; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. veselje in žalost si podajata roko si sledita; nastopata drug ob drugem; ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo podájati se 1. pog., z dajalnikom povzročati ugoden estetski učinek: temna obleka se ji je lepo podajala; ruta se ji prav nič ne podaja / tako govorjenje se mu ni podajalo ni bilo primerno zanj; prstan se ji ne podaja ji ni prav 2. star. odhajati, odpravljati se: mladina se podaja v mesto / smučarji naj se ne podajajo na nevarne terene naj ne hodijo / podajati se na dolgo pot iti / zgodaj se podajajo spat, k počitku gredo // navadno v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: podajati se v nevarnost, težave 3. raba peša vdajati se: podajati se močnejšim / podajati se strastem 4. spreminjati položaj, obliko pod pritiskom, težo: deska se je pod koraki podajala; most se pod vozili podaja / kolena se mu pri hoji podajajo / redko sneg se podaja udira ● žarg. poslušal je fante in dekleta, kako se podajajo šalijo, prerekajo; knjiž. podajati se s potepuhi družiti se; ekspr. podajati se na lahkomiselna pota začenjati ravnati lahkomiselno podájan -a -o: doživeto podajana vloga; jasno podajana snov ♪
  12.      podáti  -dám dov., 2. mn. podáste in podáte; podál (á) 1. s premaknitvijo česa, navadno z iztegom roke, proti komu omogočiti, da ta lahko to prime, vzame: podal mu je klobuk in torbo; podati kozarec; podati opeko / utapljajočemu se je podal kol pomolil; podal mu je roko, da bi zlezel iz vode / star.: podal mu je knjigo v spomin podaril; podal mu je vizitko dal ∙ knjiž. podati komu roko dati; podali so si roke in naredili krog prijeli so drug drugega za roke; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata // knjiž. postreči s čim, servirati kaj: po kosilu so podali kavo; ukazal je, naj podajo večerjo // šport. vreči, odbiti žogo, ploščico proti soigralcu z namenom, da jo ujame, odbije: podati žogo; podati z glavo 2. z besedami in drugimi izraznimi sredstvi omogočiti seznanitev s čim: na začetku je podal evropski okvir dogajanja pri nas v tem času; v knjigi je podal svoje poglede; publ.: podati na simpoziju svoje izsledke poročati o njih; podati po opravljeni kontroli svoje mnenje povedati, napisati / umetniško podati pokrajino upodobiti ♦ šol. podati učno snov // z govornimi in drugimi izraznimi sredstvi spraviti kaj v neposredno zaznavno obliko: podati besedilo / glavnega junaka je podal zelo doživeto odigral, zaigral; pesem je podal preveč čustveno zapel // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: podati izjavo pred sodiščem; podati poročilo o delu odbora poročati; podati predlog predlagati; podati ugovor, zahtevo podáti se 1. nedov., pog., z dajalnikom povzročati ugoden estetski učinek: kratka frizura se ji poda / šal se k plašču poda; ta barva se dobro poda k vsaki barvi las / to ime se mu ne poda posebno ni primerno, ustrezno zanj; premladostno vedenje se ji ne poda 2. star. oditi, odpraviti se: podati se s kolesom čez Vršič / podati se od doma / podati se po opravkih iti / podati se spat, k počitku iti / podati se na pot // navadno v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: podati se v nevarnost; podati se v varstvo koga / v to zadevo se ne bi več podal se je ne bi več lotil // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: podati se v beg; podati se v boj z nasprotnikom začeti se bojevati; podati se v prepir s kom začeti se prepirati 3. raba peša vdati se: vojska se je zaradi lakote podala / kljub premoči nasprotnika se ni hotel podati / na njegovo prigovarjanje se je podal in dovolil je prenehal nasprotovati / vola sta se počasi le podala in vozila prenehala se upirati, sta postala ubogljiva 4. spremeniti položaj, obliko pod pritiskom, težo: osi so se podale in obrabile; leseni strop se je od starosti podal / redko razmočena tla so se podala pod njegovo stopinjo udrla ● nar. vzhodnoštajersko ni se mu hotela podati vdati; knjiž. podati se na področje literature začeti se ukvarjati z literaturo; knjiž. podati se na slaba pota začeti živeti moralno oporečno; vulg. poda se mu kot kravi, svinji sedlo nič se mu ne poda podán -a -o: vse vloge so bile podane z enako ljubeznijo; spretno podan predmet ♪
  13.      podvŕženec  -nca m (ȓ) ekspr. kdor je podvržen čemu: on je podvrženec hvaljenju lastnih uspehov / podvrženec najrazličnejšim boleznim ∙ knjiž., ekspr. deček je njegov podvrženec nevede ima tujega otroka za svojega ♪
  14.      pogrébščina  -e ž (ẹ̑) pogostitev po pogrebu: pogrebščino so pripravili kar doma; povabiti, priti na pogrebščino; ekspr. zaplešimo, saj nismo na pogrebščini; razkošna, skromna pogrebščina; držali so se kot na pogrebščini ♪
  15.      pojáva  -e ž (ȃ) 1. ekspr., navadno s prilastkom človek kot nosilec določenih lastnosti: biti klavrna, simpatična pojava / ta umetnik je izvirna človeška pojava / to ti je pojava // podoba, videz, zunanjost: njegova pojava vzbuja aristokratski vtis; v njeni pojavi je nekaj človeško toplega / nasprotje med njegovo pojavo in strahopetnostjo postavo, telesom 2. knjiž. pojavitev, pojav: opisati pojavo bolezni pri živalih ♪
  16.      pokrovítelj  -a m (ȋ) kdor koga ščiti, varuje: ima dosti prijateljev in pokroviteljev / pokrovitelj društva // ugledna osebnost, ki simbolično skrbi za prireditev: pokrovitelj razstave, tekmovanja ♪
  17.      polágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da prihaja kaj a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: mati je zaskrbljeno polagala dlan na otrokovo čelo; polagati otroka v zibel; polagati vreče po tleh; polagati in postavljati b) na podlago sploh: kadar je igral, kart ni metal, ampak polagal; polagati kocke po mizi; polagati obkladke na nogo / delegacija polaga venec na grob 2. na določen način pritrjevati na podlago: polagati parket, tapete // dajati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: delavci polagajo cevi, kabel / polagati železniško progo / polagati mine; polagati asfaltno plast / polagati traso ceste delati, graditi 3. dajati živini (živinsko) krmo: polagati govedu deteljo / polagati svinjam / pozimi so lovci polagali srnjadi 4. navadno v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja; leči: samica polaga ikre ob bregu; kukavica polaga jajčeca v tuja gnezda 5. knjiž., v zvezi z v delati, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: polagati hudomušnost v svoje odgovore; v svojo igro polaga veliko osebnega 6. publ., v zvezi z na pripisovati, dajati: velik pomen polaga na zunanjost / na te rokopise sprva niso polagali važnosti ● publ. polagati izpite delati, opravljati; pog. polagati komu karte napovedovati komu prihodnost, razkrivati preteklost na osnovi kart; polagati račun publ. inkasant polaga račun vsak teden predloži račune in izroči denar; publ. na občnem zboru polagati račun o svojem delu poročati, omogočati, da se oceni, pregleda; ekspr. zaradi tega dejanja boš polagal račun pred sodnikom se boš zagovarjal; ekspr. kosci polagajo red za redjo kosijo; vznes. polagati svoje srce k nogam koga biti čustveno popolnoma vdan komu; publ. polagati temelje čemu opravljati začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; publ. polagati upe na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; ekspr. polagati komu odgovore na jezik, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; publ. on veliko polaga na odkritosrčnost jo ceni, dá nanjo; ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, to vas zelo prosim; fante je polagal na tla kakor snope z lahkoto jih je metal ◊ igr. polagati (si) karte igrati igro s kartami za enega igralca; polagati pasjanso igrati ♪
  18.      poléči  -léžem dov., polézi polézite; polégel polêgla; nam. poléč in polèč (ẹ́ ẹ̑) 1. drug za drugim namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: ob strelu so vojaki polegli; polegli so in zaspali // drug za drugim namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: popotniki so bili trudni in so zgodaj polegli / čreda je polegla / poleči k počitku 2. priti iz normalnega v poševen, vodoraven položaj: visoka trava rada poleže / konju so uhlji polegli po glavi 3. knjiž., s prislovnim določilom razprostreti se, razširiti se nizko nad površino: dim je polegel po palubi; megla se je polegla po dolini 4. knjiž. z daljšo, širšo stranjo namestiti kaj pokonci stoječega na podlago: da se vreča ne bi prevrnila, jo je polegel / polegel ga je na klop in ga začel tepsti; mulovodci so polegli mule 5. skotiti, povreči: psica, svinja je polegla pet mladičev / nizko polegla je že tri pankrte rodila ● pazi, da svinja mladičev ne poleže povzroči poškodbe, smrt mladičev, ležeč na njih; star. v vasi je poleglo že deset prašičev poginilo; nar. tolminsko do kosila poležem vso travo pokosim; ekspr. polegel je že marsikatero žensko imel je že z marsikatero žensko spolni odnos; star. mraz ga je tresel, da je moral poleči leči poléči se 1. postati manj intenziven, manj izrazit: boj, jeza, nevihta se poleže / ponoči se je življenje v mestu poleglo / govorice so se kmalu polegle / razburkano morje se je poleglo se je umirilo; brezoseb. ko sem to slišal, se je v meni poleglo 2. preiti iz lebdečega stanja na površino česa, na dno: blato se je poleglo na dno / prah se je polegel ● posedi malo, da se kosilo poleže da želodec začne normalno prebavljati; suh sneg, zrahljana zemlja se kmalu poleže usede, posede; ekspr. tam se svet nekoliko poleže postane bolj položen, raven polégel -êgla -o: polegle strasti so se spet budile poléžen -a -o: kdaj je bil pes poležen; dlaka ni poležena, ampak stoji pokonci; po nevihti je bilo žito poleženo ♪
  19.      pólmésec  -a tudi -sca [u̯m] m (ọ̑-ẹ̑) 1. redko prvi ali zadnji krajec: na nebu je vzšel polmesec / srpast polmesec 2. temu po obliki podoben predmet: okrasiti dvorano z zvezdami in polmeseci / uhani v obliki polmeseca // tak predmet kot simbol islama: na šotorih pred obleganim mestom so se bleščali polmeseci / rdeča zastava z belim polmesecem in zvezdo je turška ● redko pod očmi je imela polmesece kolobarje; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. polmesec v boju s križem muslimanstvo v boju, nasprotju s krščanstvom ♪
  20.      pólópica  -e [ou̯] ž (ọ̑-ọ̑) nav. mn., zool. manjše nočne živali z oprijemalnimi okončinami in velikimi očmi, Prosimiae: opice in polopice ♪
  21.      pólôsel  -ôsla [ou̯-ǝu̯] m (ọ̑-ó) zool. oslu podobna žival s krajšimi uhlji, od bledo rumene do rdečkasto rjave barve in s črno črto na hrbtu, Equus hemionus: loviti polosle ♪
  22.      póltŕd  -a -o [u̯t] prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-ŕ) srednje trd: poltrda snov ♦ agr. poltrdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi kot mehki in z večjim odstotkom kot trdi sir ♪
  23.      pomastíti 1 -ím dov., pomástil (ȋ í) 1. namazati z mastjo, maščobo: pomastiti pekač / pomastiti testo 2. umazati z mastjo, maščobo: pomastila je obleko; pomastiti se z maščobo; pri jedi si je pomastil brke pomastíti se ekspr. s slastjo pojesti kaj dobrega, navadno meso: pomastili so se z najboljšimi kosi pomaščèn -êna -o: pomaščeni brki; pomaščen pekač ♪
  24.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  25.      pomeníti  in poméniti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. imeti vsebino a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni ● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna ♪

   408 433 458 483 508 533 558 583 608 633  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA