Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

silna (45-69)


  1.      jáven  -vna -o prid. (á) 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo // ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji // ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje ● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija ◊ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo ♪
  2.      kábelski  -a -o [bǝl] prid. (á) nanašajoč se na kabel: a) kabelska linija; vzpostaviti kabelsko zvezo / položiti kabelsko omrežje / kabelska izolacija / kabelski vod b) vozički s kabelsko vleko c) kabelska dolžina ◊ elektr. kabelski boben boben za navijanje kabla; kabelski plašč cevast sloj kabelske izolacije; kabelska armatura zunanji zaščitni sloji kabelskega plašča; navt. kabelska ladja ladja, opremljena za prevoz in polaganje podvodnih kablov; ptt kabelski jarek jarek, v katerega se položi kabel; kabelska cev cev za napeljavo in zaščito kabla v stavbi; kabelska kanalizacijska cev cev za napeljavo in zaščito kabla v zemlji; kabelska hišica zaprt prostor, v katerem se na podzemni ali podvodni kabel priključi nadzemni vod; kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; strojn. kabelski bager bager, pri katerem se viseče zajemalo premika po jekleni vrvi, razpeti čez strugo, dolino; kabelski žerjav žerjav, pri katerem se maček premika po jekleni vrvi, razpeti nad deloviščem ♪
  3.      kápa  -e ž (á) 1. pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: potegniti, potisniti si kapo čez ušesa; pokriti se s kapo; krznena, žametna kapa; kapa iz moherja / kuharja v visokih belih kapah / kopalna, plavalna kapa; škofovska kapa mitra; vojaška kapa; kapa s ščitkom / kot kletvica kapa kosmata, tega pa nisem vedel ∙ ekspr. hrib ima kapo oblak zakriva vrh hriba; pog., ekspr. ta ga ima pod kapo je vinjen 2. rabi se samostojno ali s prilastkom kapi podobna priprava ali del priprave: kapa električnega zvonca; kapa pri žganjarskem kotlu / sušilna kapa priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las ◊ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; avt. razdelilna kapa ♪
  4.      karboksílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na karboksil: karboksilna skupina / karboksilna kislina ♪
  5.      kómora  -e ž (ọ̑) 1. dobro zaprt prostor, navadno manjši: komora za raziskovanje; vodo izparivajo v posebnih komorah z znižanim tlakom / zdravnik je operiral v majhni komori / plinska komora plinska celica; sušilna komora za sušenje lesa, rud, perila // teh. manjši zaprt prostor v kaki pripravi, v katerem potekajo določeni procesi: čiščenje komore / prah se izloča v prašnih komorah; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov; zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin 2. žarg., voj. pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj; vod za oskrbo: komora je ostala v vasi; brigadna komora / premestili so ga v komoro ◊ navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; zgod. dvorna komora v stari Avstriji najvišji urad za državno finančno gospodarstvo ♪
  6.      kosílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na košnjo ali košenje: kosilna naprava / kosilni noži; kosilni stroj kosilnica ♪
  7.      krasílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. s katerim se krasi, okrasen: krasilni predmeti / krasilno grmičevje / krasilna tehnika; krasilna dejavnost dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem okrasov, okraskov ♪
  8.      kresílen  -lna -o [tudi u̯n] prid. (ȋ) nanašajoč se na kresilo: kresilna naprava / kresilni kamen kremen; kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah ♪
  9.      kresílo  -a s (í) kamen, navadno kremen, ob katerega se tolče, drgne, da nastanejo iskre: loviti iskre s kresila; kresilo in kresilna goba / naredil si je kresilo iz kremena in kosa železove rude ♪
  10.      lazarét  -a m (ẹ̑) 1. zasilna vojaška bolnica v bližini bojišča; poljska bolnica: prenesti ranjence v lazaret; šolo so spremenili v lazaret 2. nekdaj bolnica, zlasti za nalezljive bolezni: lazaret za gobave ♪
  11.      lésa  -e ž (ẹ́) 1. preprosta vrata iz lat, zlasti v plotu, ograji: stara lesa škriplje; odpreti, odriniti leso; zapri leso za seboj, da ne bodo krave ušle / iti skozi leso 2. priprava za sušenje sadja, zrnja, navadno pletena: potegniti leso iz sušilnice; razgrniti hruške na leso; polne lese bučnic, krhljev / sušilna lesa 3. plot, ograja, navadno spletena iz šibja, protja: napraviti okrog staje leso; ograditi pašnik z leso ♦ agr. zasenčiti posevek v drevesnici z leso s steno, spleteno iz šibja, protja ♪
  12.      likvidácija  -e ž (á) 1. nav. ekspr. odprava, uničenje, odstranitev: likvidacija kolonializma, nepismenosti, oborožitve / likvidacija dolgov / publ. levo krilo stranke zahteva voditeljevo politično likvidacijo 2. jur. prenehanje obstoja gospodarske organizacije: izvesti likvidacijo / redna likvidacija; prisilna likvidacija stečaj // v zvezi z v postopek za to prenehanje: iti, preiti v likvidacijo; biti v likvidaciji; zadruga v likvidaciji 3. usmrtitev po nalogu organizacije, gibanja ali posameznika: opraviti likvidacijo / množične likvidacije prebivalstva ◊ adm. presoja pravilnosti knjigovodske listine in njena priprava za nadaljnjo obravnavo ♪
  13.      lomástiti  -im nedov. (á ȃ) silovito, hrupno hoditi skozi kaj ovirajočega: jelen lomasti skozi grmovje; medved lomasti po gozdu; slišali so, da nekaj lomasti za njimi; pokalo in šumelo je, kot bi lomastila čreda merjascev // ekspr. silovito, hrupno hoditi sploh: nikar tako ne lomasti; jaz vam bom že pokazal, je kričal in lomastil po hiši; lomasti kot medved / slabš. nikar ne misli, da boš brez kazni lomastil po mojem vrtu hodil; pren. silna nevihta že lomasti čez gore lomastèč -éča -e: lomasteč po gozdu; lomasteča hoja ♪
  14.      lopúta  -e ž (ú) 1. priprava za zapiranje odprtine, odpirajoča se navadno navzgor: odpreti loputo na letalu; vzdignil je loputo in se spustil v klet; loputa v stropu 2. teh. vrtljiva plošča v cevi za reguliranje pretoka: pripreti loputo / dušilna loputa ki duši, zmanjšuje tok plina; zapiralna loputa; zračna loputa 3. redko del oblačila, pokrivala, ki se da zavihati: spustil je lopute kučme čez ušesa / hlače na loputo bavtaro ● redko loputa mlina na veter se je zlomila lopata ◊ anat. vsaka od mrenic, ki sestavljajo srčno zaklopko; bot. del, s katerim se glavičasti plod ob dozoritvi podolžno odpre ♪
  15.      madžarizácija  -e ž (á) glagolnik od madžarizirati: nasilna madžarizacija ♪
  16.      malosŕčnost  -i ž (ȓ) star. malodušnost, neodločnost: obšla ga je silna malosrčnost; trpljenje in nadloge so ga pahnile v malosrčnost / literaturo je prevzela neka apatična malosrčnost ♪
  17.      mašílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se maši: mašilna priprava ♪
  18.      móč  -í ž (ọ̑) 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko // sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati // velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske // značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline // publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči // kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje 7. značilnost česa a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko / iz vse moči prepevati zelo glasno 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč ● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen ◊ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti ♪
  19.      mučeníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mučence ali mučenike: imeti mučeniški izraz / mučeniška ljubezen / mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel / vznes. prejeti mučeniško krono, palmo biti zveličan zaradi mučeniške smrti ♪
  20.      nasílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki v odnosu do koga uporablja silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve: nasilen človek; kadar je pijan, je zelo nasilen; nasilno, teroristično gibanje / biti nasilen do žensk / človek nasilne narave // ki se uresničuje z uporabo sile, pritiska: nasilna kolektivizacija; nasilno dejanje, ravnanje; nasilno potujčevanje / nasilna sprememba družbene ureditve 2. nav. ekspr. ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: nasilni posegi v knjižni jezik / taka razlaga je očitno nasilna ● publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja; ekspr. morje je postajalo vse bolj nasilno razburkano, nemirno ◊ les. biološko nasilno drevo drevo, ki raste, se širi na škodo drugih dreves nasílno prisl.: nasilno odpeljati, odvzeti; nasilno odpreti vrata s silo, na neustrezen način ♪
  21.      nastaníšče  -a s (í) knjiž. kraj, prostor nastanitve, navadno vojakov: sovražna patrulja je odkrila zasilna nastanišča; nastanišče za begunce ♪
  22.      navpíčen  -čna -o prid. (ȋ) 1. pravokoten na gladino mirujoče vode: navpičen prerez, rov; navpična črta, os, ravnina, stena; navpična lega, smer / rastline potrebujejo čimbolj navpično svetlobo; ekspr. bila je silna vročina in navpično sonce ♦ aer. letalo za navpični vzlet; fiz. navpični met gibanje, pri katerem leti telo v navpični smeri; meteor. navpični temperaturni gradient sprememba temperature zraka v navpični smeri, navadno na 100 m; navpično gibanje zraka 2. nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti: navpično povezovanje organizacij navpíčno prislov od navpičen: navpično stati // izraža gibanje ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode: navpično se spuščati, štrleti / plamen je švignil navpično; sam.: besedo napišite pod navpično sedem ♪
  23.      nèhumán  -a -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni human, ni človeški: do podrejenih je bil zelo nehuman / nehumani odnosi, pojavi, predpisi / evfem. ujetnike je čakal nehuman konec nasilna smrt ♪
  24.      nèprostovóljen  -jna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni prostovoljen: čeprav je bila laž neprostovoljna, se je je sramovala; neprostovoljno delo; neprostovoljno potovanje / bili so neprostovoljne priče neprijetnemu dogodku / neprostovoljna dražba prisilna dražba nèprostovóljno prisl.: neprostovoljno se odločiti za kaj ♪
  25.      nosílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije ● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje ◊ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ♪

   1 20 45 70 95 120  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA