Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sil (1.801-1.825)


  1.      naródništvo  tudi národništvo -a s (ọ̑; á) v carski Rusiji, v drugi polovici 19. stoletja politično in literarno gibanje, ki vidi nosilca družbenega razvoja v ruski vaški skupnosti: pristaš narodništva / navdušiti se za narodništvo ♪
  2.      narodnjákarstvo  -a s (ȃ) slabš. mišljenje, ravnanje, s katerim se (zelo) kaže navidezna, pretirana narodna pripadnost, zavednost: napadal, smešil je njihovo narodnjakarstvo ♪
  3.      narúšiti  -im, in narušíti in narúšiti -im dov. (ú ȗ; ȋ ú) nekoliko porušiti, razrušiti: potres je narušil stare stavbe; opuščen kozolec se je narušil // publ. nekoliko pokvariti, poslabšati: narušiti ravnotežje sil; zdravje se mu je narušilo narúšen -a -o: narušen zid; narušeno zdravje ♪
  4.      nasekljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. s sekljanjem narediti (zelo) majhne, drobne dele: nasekljati čebulo, česen / nasekljati peteršilj za juho 2. nav. ekspr. s sekljanjem delati majhne zareze, zarezice: nasekljati površje palice ♪
  5.      nasípnica  -e ž (ȋ) agr. podolgovati posodi podoben del sejalnika, trosilnika za nasipanje semena, gnojila ♪
  6.      nasíten  -tna -o prid. (í ȋ) ki že v manjši količini nasiti: nasitna jed / kosilo je bilo nasitno ♪
  7.      naskakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati naskok: sovražnik je začel znova naskakovati; naskakovali so mesta, sovražnikove položaje; naskakovati z boka, z vseh strani // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: alpinisti naskakujejo goro s severne strani / naskakovati državni rekord / naskakovati ženska srca ∙ ekspr. znanstveniki so dolgo naskakovali ta problem so si prizadevali, da bi ga rešili 2. ekspr. grobo, žaljivo nastopati proti komu: zaradi tega so ga vsi naskakovali / naskakovati članek naskakujóč -a -e: naskakujoča množica; sam.: nekdo od naskakujočih je kriknil ♪
  8.      naskòk  -óka in -ôka m (ȍ ọ́, ó) 1. nenaden silovit vojaški napad iz neposredne bližine, zlasti na posamezen vojaški objekt, manjšo skupino nasprotnikovih vojaških sil: naskoki so se ponavljali vse dopoldne; odbiti, pričakovati naskok; popustiti naskokom sovražnikove vojske; naskok na trdnjavo / pripraviti se na naskok; preiti, pognati se v naskok / partizani so v naskoku zavzeli bunker; pren., ekspr. napovedati naskok na svetovni rekord; alpinisti so v naskoku osvojili vrh ♦ šport. naskok na telovadno orodje 2. šport. boljši (začetni) položaj pri tekmovanju; prednost: imeti,ȁ ♪
  9.      naskrív  prisl. (ȋ) star. skrivaj, naskrivaj: naskriv izginiti; naskriv poizvedovati, pošiljati poročila ♪
  10.      naslánjati  -am nedov. (ā) dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani; naslanjati brado, komolce na mizo; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovo naslánjati se 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati se z rokami na mizo; naslanjati se na ograjo, steno / na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: jezero se na severu naslanja na hribe; zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje / ti prostori se naslanjajo na vežo // biti, nahajati se na kakem področju, navadno na večji površini: mesto se naslanja na južno stran hriba 3. publ., s prislovnim določilom biti odvisen: njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha; optimizem se naslanja na povečanje izvoza; gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga / naslanjati se na zgodovinske vire 4. publ., navadno v zvezi z na imeti, dobivati pomoč, podporo: ta stranka se naslanja na delavce / naslanjati se na lastne sile ● ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival ◊ lingv. predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto naslanjáje star.: naslanjaje se na brata, je prišepal do doma naslanjajóč -a -e: spal je, naslanjajoč glavo na mizo; naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke ♪
  11.      naslávljanje  -a s (á) glagolnik od naslavljati: naslavljanje poštnih pošiljk / opustiti naslavljanje poglavij / naslavljanje nadrejenih oseb; spoštljivo naslavljanje ♪
  12.      naslávljati  -am nedov. (á) 1. pisati naslov prejemnika pošiljke: naslavljati pošiljke / vsa pisma je naslavljal na brata 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: naslavljati očitke meščanstvu; naslavljati kritike, pohvale na predsednika 3. knjiž. dajati naslov: naslavljati pesmi, poglavja / naslavljati slike z abstraktnimi naslovi 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslavljali so ga (s) tovariš predsednik; naslavljati koga z doktorjem ♪
  13.      naslonítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od nasloniti: naslonitev dolge lestve jim je povzročila precej težav / vidna je naslonitev na ljudsko pesništvo / zagovarjati naslonitev na napredne sile ♪
  14.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  15.      naslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na naslov: naslovne črke / naslovna novela, pesem novela, pesem, po kateri ima zbirka naslov; naslovna stran stran na začetku časopisa, knjige z naslovom, imenom avtorja, založbe; naslovna vloga vloga, po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov ◊ ptt naslovna pošta pošta, ki odda pošiljko določenemu prejemniku ♪
  16.      naslovíti  -ím dov., naslóvil (ȋ í) 1. napisati naslov prejemnika pošiljke: nasloviti pismo; čitljivo, točno nasloviti / pošiljko je naslovil na očeta 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: nasloviti besede, zahvalo slavljencu; nasloviti govor, prošnjo, zahtevo na ljudstvo; nanje je naslovil kritiko, da so neodločni / članom društva je odbor naslovil posebno okrožnico je poslal 3. knjiž. dati naslov: avtor pesmi ni naslovil / film so naslovili Lucija ♦ elektr. nasloviti celico s številom, simbolom označiti mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslovil ga je (s) tovariš, s tovarišem naslovljèn -êna -o in naslóvljen -a -o: pravilno naslovljena pošiljka; prošnja, naslovljena na udeležence tekmovanja ♪
  17.      naslóvljenec  in naslovljênec -nca m (ọ̑; é) 1. prejemnik pošiljke: naslovljenec in odpošiljatelj / naslovljenec tega pisma ni znan 2. publ. oseba, ki ji je govor namenjen, posvečen: naslovljenec se je zahvalil govorniku za prijazne besede / naslovljenec pesmi ♪
  18.      naslóvnica  -e ž (ọ̑) 1. redko naslovljenka: izročiti pošiljko naslovnici 2. žarg., tisk. naslovna stran: oblikovati, urediti naslovnico; slika na naslovnici ◊ ptt listek z naslovom, pritrjen na pošiljko, na katero ni mogoče napisati naslova ♪
  19.      naslóvnik  -a m (ọ̑) 1. prejemnik pošiljke: naslovnik je pismo, pošiljko prejel; bivališče naslovnika ♦ lingv. oseba, osebe, ki jim je jezikovno sporočilo namenjeno 2. knjiž. seznam naslovov: njegovo ime je poiskal v naslovniku ♪
  20.      naspróten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi; slika visi na nasprotni steni; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja; nasprotna ideologija / nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna vojska 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten; izjave prič so si nasprotne; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem ● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer ◊ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; jur. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji nasprótno 1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje 2. uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem ♪
  21.      nasprótje  -a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi ♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine ● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo ♪
  22.      nasprotnosméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) teh. vzporeden z drugim, a nasprotno usmerjen: nasprotnosmerna električna toka / nasprotnosmerni sili ♪
  23.      nasŕšiti  -im dov. (ŕ r̄) postaviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: maček je nasršil dlako / nasršiti obrvi namrščiti nasŕšiti se 1. postaviti se v tak položaj, kot so bodice pri ježu: psu se je nasršila dlaka / mačka se je nasršila dobila nasršeno dlako ∙ ekspr. od strahu so se mu nasršili lasje zelo se je prestrašil 2. ekspr. izraziti jezo, nejevoljo: ob tej izjavi se je ves nasršil nasŕšen -a -o: nasršeni brki; nasršen pogled; bil je nasršen na vse; prisl.: nasršeno gledati ♪
  24.      nastaníšče  -a s (í) knjiž. kraj, prostor nastanitve, navadno vojakov: sovražna patrulja je odkrila zasilna nastanišča; nastanišče za begunce ♪
  25.      nastáva  -e ž (ȃ) 1. lov. priprava za lovljenje (živali): pregledati nastave; zajec se je ujel v nastavo / pasti v nastavo 2. knjiž. kar omogoča, da kdo koga prevara, mu škoduje: bati se nastav; izognil se je vsem nastavam; zvijače in nastave 3. nizko ženska, ki se vsiljuje moškim in jih zapeljuje: sosedova nastava ji je zapeljala fanta; ozirali so se za vaško nastavo 4. redko nastavitev: nastava gumba za glasnost / nastava dveh strokovnjakov ♪

   1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA