Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sij (997)

1.      síj  -a m (ȋ) 1. prostorsko omejeno razpršena svetloba: opazovati sij; medel, močen, slepeč sij; sij bliska, požara, sveče; sij zahajajočega sonca; sij na nebu, obzorju / ekspr. plameni so metali sij na njegov obraz; večerjati ob siju sveč / trajanje sončnega sija vidnega sijanja sonca; pren. ljudje so obdali njega in njegovo delo s sijem; sij dostojanstva ♦ geogr. južni, severni polarni sij svetlikanje razredčenega zraka v višjih plasteh ozračja v južnem, severnem polarnem področju zaradi električno nabitih delcev s sonca 2. ekspr. sijaj, lesk: pohištvo je izgubilo prvotni sij; svilnat sij tkanine ● svetniški sij svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov; ekspr. sij v njenih očeh ugaša njene oči ne izražajo več veselja, pričakovanja; ekspr. oči so se mu zableščale v čudnem siju čudno je pogledal ♪
2.      sijáj  -a m (ȃ) 1. videz, ki ga daje površini odbijanje svetlobe: pohištvo ni izgubilo sijaja; moten sijaj; sijaj mineralov, svile, zlatnika / kovinski, svileni sijaj / sijaj njenih las, oči; pren., ekspr. zlati sijaj minulih dni ♦ les., tekst. medli, visoki sijaj; min. mastni sijaj 2. svetloba, sij: sijaj sonca, zvezd / stopiti v sijaj luči 3. ekspr. veliko razkošje, velika razkošnost: mami jo sijaj; biti vajen sijaja; blišč in sijaj dvora ♪
3.      sijájen  -jna -o prid., sijájnejši (ȃ) 1. ki ima sijaj: sijajen emajl, lak; sijajna površina pohištva; sijajen in moten 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v zelo veliki meri: imeti sijajno frizuro, obleko; parada je bila sijajna / sijajna lega hiše / to so bili sijajni časi / dosegati sijajne uspehe velike, izredne; bil je sijajne volje zelo dobre // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: sijajen načrt; to je sijajna misel 3. ekspr. ki ima veliko dobrih, pozitivnih lastnosti: sijajen človek, tovariš / biti v sijajni družbi // ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: sijajen delavec / pisatelj je sijajen stilist sijájno 1. prislov od sijajen: sijajno so se zabavali; sijajno okrašena dvorana 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: sijajno bo, ko bomo spet skupaj / elipt. sijajno, da si prišel ♪
4.      sijajína  -e ž (í) knjiž. sijaj, sij: ta blesk, ta sijajina ga je očarala; kristalna sijajina / sijajina jutra ♪
5.      sijájnik  -a m (ȃ) min. rudnina svetle barve s kovinskim sijajem in nizko trdoto: sijajnik in kršec / svinčev sijajnik rudnina svinčev sulfid; galenit; srebrov sijajnik temno siva rudnina srebrov sulfid; argentit ♪
6.      sijájnost  -i ž (ȃ) ekspr. lastnost, značilnost sijajnega: sijajnost slovesnosti / sijajnost njegovih idej, misli ∙ redko kovinska sijajnost kovinski sijaj ♪
7.      sijálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) elektr. žarnica, ki daje svetlobo zaradi električnega toka v plinu, kovinski pari ali njuni zmesi: prižgati sijalko / natrijeva, živosrebrna sijalka; plinska sijalka ♪
8.      sijánje  -a s (ȃ) glagolnik od sijati: sijanje sonca / sijanje oči ♪
9.      sijáti  síjem nedov., sijál (á ȋ) 1. oddajati svetlobo: sonce sije že milijone let // oddajati svetlobo in biti viden: oblaki so se razkadili in spet je sijalo sonce / na nebu sije luna; sijati so začele prve zvezde // oddajajoč svetlobo prihajati kam: sonce mi sije naravnost v oči; mesečina, žarek sije skozi okno 2. ekspr. odbijati svetlobo: zlatniki na mizi so sijali; okna so sijala v soncu / beli cveti so sijali med zelenjem 3. ekspr. z izrazom oči, s potezami na obrazu kazati močno čustveno vznemirjenost: fant je kar sijal: uspelo je; sijati od ponosa, sreče / oči so mu sijale / na vseh obrazih sije veselje se kaže, je vidno ● pesn. oči so ji sijale mile prošnje proseče je gledala; ekspr. zmeraj ti ne bo sijalo sonce zmeraj ne boš srečen; ekspr. sijala je v vsej svoji lepoti bila je zelo lepa; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši sijóč -a -e: sijoči obrazi zbranih; toplo sijoče sonce ♪
10.      šíja  -e ž (í) 1. nar. vrat: zlomiti si šijo; zgrabiti za šijo 2. nav. mn., nar. dolenjsko iz vrbovega šibja pleten in ometan obok nad ognjiščem v črni kuhinji: narediti, podreti šije; zakajene šije ◊ alp. greben, hrbet od sedla do vrha ♪
11.      agresíja  -e ž (ȋ) vdor vojaških sil ene države v drugo, napad: izvršiti agresijo; malo je manjkalo, da ni prišlo do agresije; odgovoriti na agresijo; fašistična agresija; biti žrtev agresije / gospodarska agresija ♪
12.      akcesíja  -e ž (ȋ) biblio. oddelek, ki vodi inventarne knjige: dela v akcesiji ♪
13.      akcesíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od akcesija: akcesijski katalog ♪
14.      anafilaksíja  -e ž (ȋ) med. preobčutljivost organizma za vbrizgane tuje beljakovine: proučevati anafilaksijo ♪
15.      aneksíja  -e ž (ȋ) nasilna pripojitev tujega ozemlja kaki državi, priključitev: izvesti aneksijo; italijanska aneksija; aneksija Bosne in Hercegovine Avstro-Ogrski; aneksija k Nemčiji ♪
16.      aneksíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na aneksijo: aneksijski načrt, odlok ♦ zgod. aneksijska kriza kriza, nastala po priključitvi Bosne in Hercegovine Avstro-Ogrski leta 1908 ♪
17.      apopleksíja  -e ž (ȋ) 1. med. možganska kap: posledice apopleksije 2. gozd. nenadno sušenje drevesa ♪
18.      apraksíja  -e ž (ȋ) med. bolezenska nesposobnost povezano delati nekatere gibe ♪
19.      asfiksíja  -e ž (ȋ) med. huda motnja v dihanju ali zastoj dihanja zaradi pomanjkanja kisika: smrt je nastopila zaradi asfiksije; asfiksija novorojenčka ♪
20.      ataraksíja  -e ž (ȋ) filoz. stanje duševne umirjenosti ♪
21.      avtopsíja  -e ž (ȋ) 1. knjiž. neposredno ogledovanje, opazovanje: knjigo pozna iz avtopsije; orisati stanje na podlagi avtopsije 2. med. preiskovanje trupla, navadno z raztelešenjem: opraviti avtopsijo; pri avtopsiji so ugotovili smrt zaradi zastrupitve; avtopsija trupla ♪
22.      biopsíja  -e ž (ȋ) med. preiskava tkiva ali organskih delov, vzetih iz živega telesa: izrezali so delček novotvorbe za biopsijo ♪
23.      cesíja  -e ž (ȋ) jur. prenos terjatve na drugo osebo, odstop (terjatve): prisilna, prostovoljna cesija ♪
24.      cesíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od cesija, odstopen: cesijska izjava ♪
25.      čáršija  -e ž (á) v balkanskem okolju 1. ulica ali trg s trgovskimi in obrtnimi lokali: iti v čaršijo 2. nekdaj trgovsko-proizvajalni družbeni sloj: bogati sinovi čaršije // slabš., v stari Jugoslaviji ta sloj kot predstavnik oblasti: velikosrbska čaršija; politika beograjske čaršije ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226