Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

si (8.451-8.475)


  1.      kongregácija  -e ž (á) rel. 1. najvišji upravni organ za določeno področje v katoliški cerkvi: odloki kongregacij / kongregacija za širjenje vere / rimska kongregacija 2. nekdaj cerkveno društvo z verskovzgojnimi nameni: član kongregacije 3. red, katerega člani ne delajo slovesnih zaobljub: meniški redovi in kongregacije / kongregacija šolskih sester / redovniška kongregacija ♪
  2.      kongregacioníst  -a m (ȋ) rel. pripadnik protestantske verske skupnosti, razširjene zlasti v angleško govorečih deželah: starši so bili strogi kongregacionisti ♪
  3.      kongrés  tudi kongrès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. po pristojnosti najvišji sestanek odposlancev politične, strokovne organizacije, združenja, zlasti v državnem ali mednarodnem merilu: udeležiti se kongresa; zdravniki so imeli v Moskvi kongres; organizirati, sklicati kongres; mednarodni, svetovni kongres / gozdarski, slavistični kongres; redni, ustanovni kongres; kongres geologov; X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije // ekspr. udeleženci takega sestanka: o tem lahko odloča edinole kongres / publ. kongres dela plenarno in v komisijah 2. v Združenih državah Amerike zakonodajno telo, parlament: kongres ni sprejel proračuna v celoti; predsednik je predložil kongresu osnutek zakona 3. v nekaterih državah organizacija, zlasti politična: zasedanje indijskega kongresa ◊ rel. evharistični kongres; zgod. dunajski kongres kongres leta 1815 na Dunaju, na katerem je bila ustanovljena sveta aliansa; ljubljanski kongres kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821 ♪
  4.      koníca  -e ž (í) 1. zelo zožen, priostren končni del česa: obrusiti, odlomiti konico; puščična, šivankina konica; ošiliti topo konico svinčnika / svetleče se konice zvonikov / zamenjati je treba konico strelovoda / jedi dodaj za noževo konico paprike // končni, ožji del česa sploh: konice čevljev; konica jezika, nosu / konice dreves / hoditi po konicah prstov // tako oblikovan predmet: izdelovati, vgrajevati diamantne konice; luknje dela z jekleno konico / pero ima iridijevo konico ♦ arheol. na eni strani priostreno prazgodovinsko orodje ali orožje iz kamna, kosti, kovine 2. publ. čas, ko se kaj pojavlja v najvišji meri, stopnji: promet ob konicah je izredno gost; prodajne zmogljivosti v konicah ne zadoščajo / elektrika nove hidroelektrarne bo le za kritje konic / prometne konice // navadno v povedni rabi najvišja dosegljiva ali dosežena stopnja: pri tem vozilu je konica 140 km na uro; prav v vojni tematiki je pisatelj dosegel svojo kvalitetno konico vrh, višek ♪
  5.      kóničen  -čna -o prid. (ọ́) teh. stožčast, šilast: konična oblika kladiva / konični ležaj kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev; konični zatič ♪
  6.      koníčiti  -im nedov. (í ȋ) ekspr., redko šiliti, ožiti: fant je koničil palico ♪
  7.      kònj  kônja m, mest. ed. kônju in kónju, rod. mn. kónj tudi kônjev, mest. mn. kônjih tudi kónjih (ȍ ó) 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe: konj ga je brcnil; konj bije s kopiti ob tla; konja sta hrzala, prhala in se vzpenjala; voz so vlekli štirje konji; konja brzdati, krtačiti, osedlati, podkovati; zajahali so konje; z bičem udariti po konju; bel, rjav konj; rezgetanje konj; gara kot konj; je močna kot konj; bil je vedno na cesti kot fijakarski konj / ta konj brca in grize / bos konj brez podkev, nepodkovan; bosanski konj majhne rasti, uporaben zlasti za prenašanje tovorov; čistokrven, dirkalni konj; jahalni konj primeren, izurjen za jahanje; poštni konj; ima tovornega konja; pren., ekspr. skozi predor drvi železni konj // igrača v obliki konja: deček je jahal lesenega konja / gugalni konj 2. slabš. velik, neroden človek: si pa res konj / kot psovka glej, kam stopiš, konj 3. šah. šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno vstran; skakač: vzeti damo s konjem; vrednost konja 4. šport. telovadno orodje z ročaji ali brez njih za gimnastične vaje, preskoke: skakati čez konja / konj na šir postavljen pri gimnastičnih vajah počez ● ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; pog. delati iz muhe konja močno pretiravati; ekspr. biti na konju uspeti, doseči cilj ◊ vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme; belgijski konj konj belgijske pasme; hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo; polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec; zool. nilski ali veliki povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius ♪
  8.      konjeréjec  -jca m (ẹ̑) kdor redi, vzreja konje: bil je znan kot najboljši konjerejec ♪
  9.      kónjski  tudi kônjski -a -o prid. (ọ́; ó) 1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep; konjska griva, koža; peketanje konjskih kopit; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj; konjska figa okrogel iztrebek konja; konjska žima žima iz repa ali grive konja / konjska salama; konjsko usnje / konjski hlev; konjska odeja, oprava; konjsko čohalo / konjski hlapec; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport; kasaške in konjske dirke; konjska vprega voz z vpreženimi konji; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke 2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz; plavolaska s konjskimi zobmi ● pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen ◊ bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus ♪
  10.      konjugírati  -am nedov. (ȋ) lingv. menjavati končnice pri glagolu; spregati: deklinirati in konjugirati konjugíran -a -o: geom. konjugirana premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive, prirejena ali pridružena premera; kem. konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah ♪
  11.      konkáven  -vna -o prid. (ȃ) vbočen, vbokel: zrcalo je konkavno / menjavanje konkavnih in konveksnih ploskev na kipu ♦ fiz. konkavne ali razpršilne leče leče, ki so ob robu debelejše kot na sredini; geom. konkavni kot kot, manjši od 180° ♪
  12.      konkluzíja  in konklúzija -e ž (ȋ; ú) knjiž. sklep, zaključek: zanikal je njegovo konkluzijo / delati konkluzije / ustvaril si je napačno konkluzijo sodbo, mnenje ♪
  13.      konkréten  -tna -o prid., konkrétnejši (ẹ̑) 1. s čuti zaznaven, predmeten, stvaren, ant. abstrakten: trditev je dokazal s konkretnimi podatki; govori o konkretnem svetu našega podeželja / konkretna oblika sodelovanja / v konkretnem primeru ne gre za to v tem, danem / konkretno mišljenje ♦ ekon. konkretno delo delo, s katerim se ustvarjajo uporabne vrednosti; lingv. konkretni samostalniki; muz. konkretna glasba glasba, ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta // nazoren, jasen: govornikovo konkretno izražanje / to je pokazal na konkretnem primeru / pri pojasnjevanju je bil zelo konkreten 2. izdelan, izoblikovan: bil je brez konkretnega načrta; konkreten predlog; konkretne naloge; odgovarjal je na konkretna vprašanja / publ. zavzeti konkretno stališče konkrétno prisl.: konkretno misliti; konkretno povej, koga misliš; sam.: izvedela ni nič konkretnega ♪
  14.      konkretizácija  -e ž (á) 1. s prilastkom uresničitev, izpolnitev: konkretizacija ustavnih načel; prispevali so h konkretizaciji nalog, sklepov / fašizem so prikazali kot konkretizacijo zla upodobitev, utelešenje 2. publ. ponazoritev, pojasnitev: razvoja ne bodo razumeli brez konkretizacije; gre za zelo subjektivno konkretizacijo ♪
  15.      konkrétum  -a tudi -ta m, mn. konkréta s tudi konkréti m tudi konkrétumi m (ẹ̑) knjiž. kar je, obstaja tako, da je zaznavno s čuti: blago je najenostavnejši ekonomski konkretum / to je utopija, ne pa predstavljanje konkretuma ♪
  16.      konkurénca  -e ž (ẹ̑) 1. prizadevanje, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovanje: med podjetjema se je začela konkurenca; priti do močne, ostre medsebojne konkurence / pritisk konkurence na trgu je popustil / izdelki so dobro zdržali konkurenco / mednarodna konkurenca / pog. kupuje pri konkurenci konkurentu // prizadevanje, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: v šoli je med nama velika konkurenca / pojavila se je konkurenca na vseh področjih 2. navadno s predlogom akcija, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekma: bil je izločen iz konkurence / zmagal je v konkurenci za naslov prvaka / tekmujejo v članski, ekipni, mladinski konkurenci pri kateri se za tekmovanje določi član, ekipa, mladinec / publ. filmi so prišli v uradno konkurenco; ogled filma v konkurenci // pog. tekmec: v nastopu niso imeli konkurence / v razmeroma močni konkurenci je osvojil prvo mesto ● delati komu konkurenco biti mu enakovreden tekmec ◊ ekon. nelojalna konkurenca ki ni v skladu s pravnimi predpisi, poslovnimi običaji in poslovno moralo; nepopolna konkurenca za katero so značilne omejitve glede ponudbe in povpraševanja; prosta ali svobodna konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja; notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; zunanja konkurenca konkurenti iz tuje države, iz drugega območja; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati ♪
  17.      konkurénčnost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost konkurenčnega: doseči konkurenčnost na svetovnem trgu / konkurenčnost naših izdelkov / svobodna konkurenčnost konkurenca ♪
  18.      konkurènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. kdor si prizadeva, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami boljši kot nasprotnik, tekmec: konkurenti so izboljšali in pocenili svoje blago / podjetje ima v njem močnega konkurenta // kdor si prizadeva, da je boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: za to delovno mesto je imel dva huda konkurenta / ekspr. usnje je dobilo konkurenta v gumiju 2. kdor sodeluje v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekmec: v dirki je zmagal proti štirim konkurentom / bil je njegov konkurent za naslov prvaka, prvo mesto ♪
  19.      konkurírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. prizadevati si, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovati: podjetje uspešno konkurira privatnim proizvajalcem; družbe so se domenile, da si ne bodo konkurirale // prizadevati si, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: konkurirati na vseh področjih / rad bi mi tudi v šahu konkuriral bil enakovreden nasprotnik 2. sodelovati v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekmovati: konkurirati za nagrado, prvo mesto / njegov film je uspešno konkuriral 3. publ. udeleževati se razpisa, natečaja: tudi on je konkuriral za to učiteljsko mesto ♪
  20.      konôpnica  -e ž (ȏ) 1. zool. sivo rjavkasta divja raca z rumenim kljunom, Anas strepera: dolgorepka in konopnica 2. bot. gozdna rastlina z belimi, rumenkastimi, rdečimi cveti v grozdih, Dentaria: brstična konopnica ♪
  21.      konsekrácija  -e ž (á) rel. obred, pri katerem se posveti oseba ali stvar; posvetitev, posvečenje: asistiral je pri konsekraciji / konsekracija oltarja ♪
  22.      konsekutíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž., redko sledeč si, zaporeden: konsekutivni dnevi ◊ lingv. konsekutivni vezniki sklepalni, posledični vezniki ♪
  23.      konsekvénca  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž. (logična) posledica: to si lahko razlagamo kot konsekvenco njegovih pojmovanj družbenega vprašanja / nav. mn., publ. tako ravnanje ima lahko neprijetne konsekvence // sklep, zaključek: iz vsega tega sta sledili dve konsekvenci / nav. mn., publ. pisec ni jasno izvajal svojih konsekvenc 2. publ., v prislovni rabi, v zvezi do skrajne, zadnje konsekvence izraža najvišjo možno stopnjo, mero česa: stvar je razvil do skrajnih konsekvenc; razpresti pesnikove teze do zadnje konsekvence // v zvezi v skrajni, zadnji konsekvenci poudarja trditev: pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika predmeta; resnica mu je bila v zadnji konsekvenci cilj 3. knjiž., redko doslednost, načelnost: pravil se je držal z železno konsekvenco ♪
  24.      konservatíven  in konzervatíven -vna -o prid., konservatívnejši in konzervatívnejši (ȋ) 1. ki izhaja iz konservativizma: konservativna miselnost; prevladovalo je konservativno stališče / liberalni mladoslovenci in konservativni staroslovenci; konservativna stranka // v nekaterih deželah nanašajoč se na konservativno stranko: podprli so ga konservativni poslanci 2. nav. ekspr. nesodoben, zastarel: ima konservativne nazore o vzgoji / glede mode je zelo konservativna ◊ med. konservativno zdravljenje zdravljenje, pri katerem se skuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni del telesa konservatívno in konzervatívno prisl.: bil je konservativno usmerjen ♪
  25.      konsolidírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. utrditi, okrepiti: konsolidirati obrambne položaje; sile kontrarevolucije niso mogle konsolidirati oblasti buržoazije; družba se je naglo konsolidirala ◊ fin. združiti več starih dolgov v enega; spremeniti kratkoročno posojilo v dolgoročno konsolidírati se združiti se (in s tem se utrditi): konsolidirati se v organsko celoto konsolidíran -a -o: konsolidiran položaj; konsolidirane divizije ♪

   8.326 8.351 8.376 8.401 8.426 8.451 8.476 8.501 8.526 8.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA