Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
si (4.276-4.300)
- črnína -e ž (í) 1. lastnost črnega, črna barva: črnina debel in belina sten; črnina dima; motna črnina oblek; pren. črnina misli 2. črna, žalna obleka: nositi črnino; obleči se v črnino; ni še odložila vdovske črnine 3. črno, temno vino: piti gosto črnino / metliška črnina // trta s temnim grozdjem: vinogradi so zasajeni s črnino / črnina se že barva 4. redko kar je črno sploh: črnina za nohtom; pren. imel je občutek, da blodi po črnini ♪
- čŕniti -im in črníti -ím nedov. (ŕ; ȋ í) delati kaj črno, temno: črniti čevlje; črniti lase; črni si obrvi // raba peša slabo govoriti o kom, tožiti koga: povsod je črnila svojo sosedo; ob vsaki priliki ga črni pri nadzorniku čŕniti se in črníti se knjiž. temno se odražati, kazati: v daljavi se je črnila temna proga; skale se črnijo izpod snega ♪
- črnjáva -e ž (ȃ) 1. knjiž., ekspr. kar je črno: izza gore se vzdiguje grozeča črnjava / bujna črnjava na njeni glavi // redko lastnost črnega, črna barva; črnina: črnjava hudournih oblakov; črnjava gozda 2. les. temnejši les v sredini debla: črnjava hrasta; črnjava in beljava ♪
- čŕnko -a m (ȓ) 1. ljubk. črn konj: dirjaj, črnko 2. ekspr. človek črne rase; črnec: dobrodušen črnko s sivimi lasmi ♪
- črno... 2 prvi del zloženk, kakor črnolisast, črnopikast, črnosiv, črnovzorčast ipd., gl. črn ♪
- črnoglávka -e ž (ȃ) 1. zool. penica, katere samec ima črno glavo, Sylvia atricapilla: sinice in črnoglavke švigajo po drevju 2. bot., navadno v zvezi navadna črnoglavka travniška rastlina z vijoličastimi cveti, Prunella vulgaris ♪
- črnogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) 1. ki vidi vse v življenju slabše, kot je: opogumil je črnoglede malodušneže / črnoglede misli; črnogleda napoved o usodi človeštva 2. redko ki jezno, neprijazno gleda: oblasten in črnogled fašistični oficir črnoglédo prisl.: črnogledo razpoložen ♪
- črnoglédec -dca m (ẹ̑) črnoglednež: črnogledci so napovedovali poraz; vsi smo prehudi črnogledci ♪
- črnogórski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Črnogorce ali Črno goro: črnogorski plesi / črnogorski vladika Danilo ♪
- črnosrájčnik -a m (ȃ) slabš. italijanski fašistični vojak: črnosrajčniki so strahovali slovenske vasi; bataljoni črnosrajčnikov ♪
- črnôta -e ž (ó) knjiž. črnina, črnjava: črnota njenih las / odsev stoterih luči je sijal v črnoto nad mestom ♪
- črnúh -a m (ū) slabš. 1. človek črne rase; črnec: gruča črnuhov // kdor ima črne lase, temno polt: bil je dolg črnuh pegastega obraza 2. italijanski fašistični vojak: črnuhi so vdrli v vas 3. desničar, klerikalec: pri volitvah so zmagali črnuhi // duhovnik: mimo je prišel neki črnuh 4. črna žival, navadno pes: črnuh je divje lajal ♪
- čŕta -e ž (ŕ) 1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji 2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta 4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd 5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah 6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče
črte njegovega značaja; skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije ● ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema ◊ avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami
ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta ♪
- čŕtati -am nedov. (ŕ ȓ) 1. delati črte: črtati s kredo po tabli / solze so mu črtale bele proge po licih 2. dov. in nedov. prečrtati: učitelj je črtal nepotrebno besedo; pisal je, črtal in dostavljal // izbrisati, opustiti: črtati iz dnevnika, z dnevnega reda; črtati davek, dolg / pog. kino in ples bova črtala, zvečer boš lepo doma 3. zastar. zarezavati, vrezavati: črtati z nožem v klop začetnico; pren. čas črta gube v obraz 4. redko opisovati, prikazovati: pesnik mojstrsko črta in popisuje boj čŕtati se kazati se v obrisih: planine se ostro črtajo na svetlem ozadju; njeno telo se je razločno črtalo pod gubami obleke; pren. na obrazu se ji črta skrb čŕtan -a -o: kdor ne bo plačal vpisnine, bo črtan; problem je črtan z dnevnega reda / črtani papir, zvezek ki ima črte ♪
- čŕtež -a m (ȓ) 1. knjiž. kar je narisano; risba, skica: narisal je črtež taborišča / črtež nazorno kaže razvoj manjšinskih šol / od ozadja se je izrazito odražal črtež njegove glave obris, kontura 2. zastar. idejni osnutek, načrt: naredil je natančen črtež za napad; pisatelj je prvotni črtež za roman spremenil ♪
- čŕtkati -am nedov. (ŕ r̄) 1. delati s črtkami enakomerno prekinjeno črto: višine v trikotniku črtkaj // delati črtke: črtkati po papirju 2. označevati z vzporednimi črtkami: rudarska področja črtkajte poševno ◊ geogr. delati črtke, katerih zgoščenost označuje na zemljevidih vzpetine čŕtkan -a -o: črtkana črta; črtkana ploskev ♪
- črvíček -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od črv(ič): v siru so mrgoleli drobni črvički; ptice iščejo, pobirajo črvičke / črviček žalosti se ji je prikradel v srce 2. ekspr. majhen, nebogljen otrok: kdo bo skrbel za črvička brez matere; prosila je zase in za svojega malega črvička ♪
- čúček -čka m (ū) nar. zahodno, ekspr. omejen, neumen človek: ste sami čučki s prazno glavo / kot nagovor o ti čuček, vse si pozabil ♪
- čúčka -e ž (ȗ) redko, v zvezi zavezati ruto v čučko zavezati ruto z vozlom na tilniku: Rdečo ruto ima zavezano v čučko in izpod nje silijo črni lasje (M. Pugelj) ♪
- čúd -i ž (ȗ) knjiž., s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta zelo različne čudi; pokazal je svojo pravo čud; po svoji čudi je bil mehek; bil je nagle, nasilne čudi / poznam pasjo čud ∙ star. to mi je po čudi mi je všeč ♪
- čúden -dna -o prid. (ū ȗ) 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme ● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima
presenetljive, nenavadne misli, načrte čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu ♪
- čúdenje tudi čudênje -a s (ú; é) glagolnik od čuditi se: po dolgem čudenju so utihnili; zdaj ni časa za čudenje in vpraševanje / knjiž. v njenih sinjih očeh je bilo čudenje začudenje / redko srčnost navda celo sovražnike s spoštovanjem in čudenjem z občudovanjem ♪
- čúdež -a m (ȗ) 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren) ♪
- čúdežen -žna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic // ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost 2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina čúdežno prisl.: oči ji čudežno sijejo ♪
- čúdežnost -i ž (ȗ) lastnost čudežnega: zavrgel je čudežnost pojava in ga skušal razložiti; racionalizem nima smisla za čudežnost in fantastiko / v žarečih očeh je nosila čudežnost tega dneva ♪
4.151 4.176 4.201 4.226 4.251 4.276 4.301 4.326 4.351 4.376