Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

si (2.551-2.575)


  1.      včásih  prisl. (ȃ) 1. izraža manjše število ponovitev v nedoločenih časovnih presledkih: včasih gre v gledališče; ob večerih so plesali, včasih so se tudi stepli; opomin je včasih zadostoval, zmeraj pa ne; včasih čisto nič ne sliši, včasih pa preveč / pog. za včasih bi mu kolo koristilo 2. izraža ne natančneje določen čas, v katerem se je dejanje zgodilo: včasih je tu stala hiša; v tej vasi so včasih živeli dobro, zdaj pa vse propada ♪
  2.      velesíla  -e ž (í) publ. politično, vojaško zelo močna, vplivna država: v starem veku je bil Egipt velesila; oborožitev, politika velesil // s prilastkom na kakem področju zelo močna država, organizacija: naftna, pomorska, športna velesila / košarkarska reprezentanca Jugoslavije je velesila / svetovna velesila ♪
  3.      velikášinja  -e ž (á) ženska oblika od velikaš: ugledna velikašinja ♪
  4.      vesína  -e ž (í) knjiž. viseč, nagnjen svet: prečkati vesino; z vesine je zdrsnil sneg; strme, travnate vesine / vzpenjati se v vesino / vesina hriba pobočje ♪
  5.      vésiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) nar. 1. obešati: vesiti perilo / vesiti upornike 2. upogibati, povešati: veter vesi veje / breme vesi ramena k tlom 3. imeti, držati v visečem položaju: vesiti noge čez rob voza vésiti se 1. obešati se: otroci plezajo in se vesijo po vejah / ranjenec se vesi na tovariša / vesiti se okrog hiše biti, zadrževati se 2. viseti: z vej se vesijo šopi češenj / steber se vesi na levo je nagnjen 3. povešati se, nagibati se: cvetje se že vesi / strehe se strmo vesijo / vesiti se nad jamo sklanjati se / sonce se vesi za goro zahaja / na ljudi se vesi strah lega ♪
  6.      višína  -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzgor: določati, meriti višino česa; hišo so dozidali v višino / telesna višina; višina stebra, strehe; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino; v kateri višini naj obesim sliko; stena je po vsej višini obložena z lesom // oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor: letalo je doseglo zaželeno višino; gledati z višine četrtega nadstropja; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe v enaki oddaljenosti od tal kot streha 2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: določiti višino davka; temperatura je dosegla določeno višino; predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni 3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino: pasti z velike višine; škrjanec je zletel v višino; v višini, ekspr. višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn. sinje višine nebo; pren., ekspr. sončne višine slave 4. knjiž. vrh, vzpetina: vojska je zasedla višine okoli mesta; strme višine; kresovi na višinah / gorske višine 5. publ., navadno s prilastkom stopnja, raven: gledališče je doseglo evropsko višino; obdržati kondicijo na ustrezni višini; umetniška višina drame 6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo: višino glasu uravnavata glasilki; višina tona 7. lastnost visokega: občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo; strah pred višino ● pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko dva tisoč metrov; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; publ. nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja na geografski širini Rta dobrega upanja ◊ astr. geocentrična višina zvezde; geogr. absolutna ali nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino; relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; mat. višina razdalja točke od izbrane osnove; višina trikotnika razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika; šport. skok v višino atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko; vet. plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice ♪
  7.      višinomér  -a m (ẹ̑) teh. priprava za merjenje višinskih razlik ali nadmorske višine: višinomer je kazal dva tisoč metrov; nositi s seboj kompas in višinomer ♪
  8.      višínski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na višino: višinski razpon; višinske mere / izboljšati višinski rekord; višinska razlika med izlivom in izvirom reke 2. knjiž. gorski, hribovski: višinski svet / višinska postojanka; višinsko zdravilišče / višinski zrak; višinsko podnebje 3. poljud., v zvezi višinsko sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka: kupiti višinsko sonce / obsevati se z višinskim soncem ◊ aer. višinsko krmilo krmilo, s katerim se spreminja višina leta; alp. višinski tabor; bot. višinski pas področje med določenima nadmorskima višinama, kjer uspeva določeno rastlinstvo; geod. višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; geogr. višinska kmetija kmetija v gorskem, hribovskem svetu, navadno med 600 in 1.400 m nadmorske višine; višinska razlika razlika med nadmorskima višinama dveh točk; med. višinska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; meteor. višinski ciklon; višinska karta sinoptična karta za določene nadmorske višine ♪
  9.      vmesíti  in vmésiti -im dov., vméšen tudi vmésen (ȋ ẹ́) z mesenjem spraviti v kaj: vmesiti orehe, rozine v testo ♪
  10.      vrágsigavédi  in vrág si ga védi prisl. (ȃ-ẹ́) ekspr. 1. izraža negotovost, nedoločnost: iti vragsigavedi kam; odšla je vragsigavedi po kaj // z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: vragsigavedi kaj vse je morala prestati 2. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: vragsigavedi, morda je njegovemu veselju vzrok dobro vino ♪
  11.      vresíšče  -a s (í) z vreso ali reso porasel svet: hoditi po vresišču ♪
  12.      vrìtmepíši  tudi vrìtmepíš medm. (ȉ-í) vulg. izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost: vritmepiši, delajte kar hočete; sam.: vsaj vritmepiši bi lahko rekel, ko je šel mimo moral bi reči kaj, pozdraviti; ves dan hodi okoli za vritmepiši zastonj ♪
  13.      vršìč  -íča m (ȉ í) 1. manjšalnica od vrh: iz gorske gmote so štrleli številni vršiči; ekspr. sonce se poslavlja od vršičev in gričev 2. vršiček: drevescu se je odlomil vršič / vršič nageljna ♪
  14.      vršíček  -čka m (ȋ) 1. zgornji del rastline, drevesa, kjer ta raste v višino: iz snega so moleli brinovi vršički / poščipati rastlinam vršičke, da bolj košato rastejo; gosenice so pojedle vršičke sadik / splezati v vršiček drevesa; najlepši sadeži so v vršičku; letalo je letelo nizko nad vršički // vsak od delov rastline z listi, iglicami, v katere se rastlina razrašča: vsaditi nageljnove vršičke; šopek iz nageljnov in vršičkov rožmarina / beluševi vršički mladi, mesnati poganjki belušev; delati sirup iz smrekovih vršičkov 2. del, nasproten delu, s katerim je kaj priraščeno: vršički radičevih listov rumenijo; odrezati stročjemu fižolu vršičke in peclje; uporabljati vršičke krompirjevih gomoljev za sajenje / vršički dlake konice ◊ bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; vršiček korenine vegetacijska točka korenine ♪
  15.      vršíčiti  -im nedov. (í ȋ) knjiž., v zvezi z v dosegati vrh, višek: njegova kritika vršiči v ogorčenem očitku ♪
  16.      vršíčje  -a s (ȋ) več vršičkov, vršički: nepredirno vršičje drevja ♪
  17.      vršíčkanje  -a s (ȋ) glagolnik od vršičkati: vršičkanje dreves v drevesnici / vršičkanje krompirja ♪
  18.      vršíčkati  -am nedov. (ȋ) odstranjevati, skrajševati zgornje dele rastlin: vršičkati koruzo; vršičkati jeseni preveč bujno žito // agr., vrtn. odstranjevati rastlinam vršičke, zalistne poganjke, da bolje cvetijo ali rodijo: vršičkati drevesa, sobne rastline / vršičkati trto odstranjevati jalove poganjke, zalistke in skrajševati premočno rastoče poganjke ♦ agr. vršičkati krompir rezati kose krompirja s kalčki za sajenje ♪
  19.      vršílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) knjiž. kdor kaj dela, opravlja: vršilec dejanja ♦ jur. vršilec dolžnosti [v. d.] kdor začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge // kdor kaj izpolnjuje, izvaja: vršilec oporoke ♪
  20.      vršílka  -e [u̯k in lk] ž (ȋ) ženska oblika od vršilec: vršilka dejanja / vršilka dolžnosti direktorja ♪
  21.      vršína  -e ž (í) star. 1. vrh: sonce je zašlo za vršine / ravna, s travo porasla vršina / vršina vala 2. gladina, površina: plavati po vršini; mirna vodna vršina; vršina reke 3. raven: dvigniti vršino splošne omike ♪
  22.      vršítelj  -a m (ȋ) knjiž. kdor kaj izpolnjuje, izvaja: vršitelj ukazov / vršitelj idej uresničevalec ♪
  23.      vršíti 1 -ím nedov. (ȋ í) 1. publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: pogumno je vršil svojo nalogo; vršiti ukaze; vršiti voljo koga / vršiti oblast uveljavljati; vrši roditeljske pravice // delati, opravljati: vsak vrši svoje delo; vršiti poklic, prakso // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vršiti kontrolo; vršiti nadzorstvo nad čim nadzorovati kaj; vršiti poizvedbe o čem poizvedovati; vršiti pritisk na koga pritiskati; pouk se vrši v domačem jeziku poučuje se 2. zastar. dokončevati: čebele vršijo celice vršíti se publ., s prislovnim določilom, z glagolskim samostalnikom potekati, dogajati se: zadnje dejanje drame se vrši pred hišo; v njem se je vršil preobrat / opisovati dogodek, kakor se je v resnici vršil / povsod se vrši boj za obstanek se bori; predstava se je vršila na prostem je bila ♪
  24.      vršíti 2 -ím nedov. (ȋ í) ločevati zrna od latov, klasov s stopanjem po njih: vršiti žito ♪
  25.      vsèprešinjajóč  tudi vsèprešinjajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́) knjiž. ki vse prešinja, prevzema: vseprešinjajoča moč žive besede; razburljivo, vseprešinjajoče duhovno doživetje // močen, oster: vseprešinjajoč veter; vseprešinjajoča svetloba ♪

   2.426 2.451 2.476 2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA