Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

si (2.542-2.566)


  1.      utelésiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti 2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev 3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen 4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji utelésiti se pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju uteléšen -a -o 1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk 2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo ♪
  2.      utešítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od utešiti: utešitev otroka / utešitev lakote / potruditi se za utešitev svojih potreb, želja / kako naj mi bo to v utešitev v uteho ♪
  3.      utešíti  -ím tudi utéšiti -im dov., utéši; utéšil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: utešiti otroka / ta novica ga je utešila / ekspr. utešiti si vest 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: utešiti lakoto; utešiti (si) žejo // knjiž. (spolno) zadovoljiti: samo eden jo je znal utešiti / utešiti strast 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: z žvižganjem je hotel utešiti svojo razburjenost / utešiti radovednost 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: utešiti svoje pričakovanje utešèn -êna -o: njena želja je bila utešena; utešeno hrepenenje ♪
  4.      utíšiti  -im dov. (ȋ ȋ) star. utišati: mah je utišil vsako stopinjo / mati je utišila otroka pomirila / vihar se je utišil ♪
  5.      utvárjati si  -am si nedov. (á) knjiž. domišljati si: utvarja si, da zmore vse / ne utvarjam si, da bomo ta problem hitro rešili ♪
  6.      vasíca  -e ž (í) manjšalnica od vas: v dolini leži vasica; rojstna vasica ♪
  7.      vbrusíti  in vbrúsiti -im dov. (ȋ ú) z brušenjem narediti kaj v kaj: vbrusiti okraske v kozarce ♪
  8.      včási  prisl. (ȃ) star. včasih: včasi je srečal kakega znanca; okna so bila podnevi odprta, včasi še ponoči / včasi se je ukvarjala z vezenjem, zdaj ne vidi več dobro ♪
  9.      včàsi  prisl. (ȁ) nar. severovzhodno takoj: počakaj malo, včasi pridem ♪
  10.      včásih  prisl. (ȃ) 1. izraža manjše število ponovitev v nedoločenih časovnih presledkih: včasih gre v gledališče; ob večerih so plesali, včasih so se tudi stepli; opomin je včasih zadostoval, zmeraj pa ne; včasih čisto nič ne sliši, včasih pa preveč / pog. za včasih bi mu kolo koristilo 2. izraža ne natančneje določen čas, v katerem se je dejanje zgodilo: včasih je tu stala hiša; v tej vasi so včasih živeli dobro, zdaj pa vse propada ♪
  11.      velesíla  -e ž (í) publ. politično, vojaško zelo močna, vplivna država: v starem veku je bil Egipt velesila; oborožitev, politika velesil // s prilastkom na kakem področju zelo močna država, organizacija: naftna, pomorska, športna velesila / košarkarska reprezentanca Jugoslavije je velesila / svetovna velesila ♪
  12.      velikášinja  -e ž (á) ženska oblika od velikaš: ugledna velikašinja ♪
  13.      vesína  -e ž (í) knjiž. viseč, nagnjen svet: prečkati vesino; z vesine je zdrsnil sneg; strme, travnate vesine / vzpenjati se v vesino / vesina hriba pobočje ♪
  14.      vésiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) nar. 1. obešati: vesiti perilo / vesiti upornike 2. upogibati, povešati: veter vesi veje / breme vesi ramena k tlom 3. imeti, držati v visečem položaju: vesiti noge čez rob voza vésiti se 1. obešati se: otroci plezajo in se vesijo po vejah / ranjenec se vesi na tovariša / vesiti se okrog hiše biti, zadrževati se 2. viseti: z vej se vesijo šopi češenj / steber se vesi na levo je nagnjen 3. povešati se, nagibati se: cvetje se že vesi / strehe se strmo vesijo / vesiti se nad jamo sklanjati se / sonce se vesi za goro zahaja / na ljudi se vesi strah lega ♪
  15.      višína  -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzgor: določati, meriti višino česa; hišo so dozidali v višino / telesna višina; višina stebra, strehe; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino; v kateri višini naj obesim sliko; stena je po vsej višini obložena z lesom // oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor: letalo je doseglo zaželeno višino; gledati z višine četrtega nadstropja; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe v enaki oddaljenosti od tal kot streha 2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: določiti višino davka; temperatura je dosegla določeno višino; predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni 3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino: pasti z velike višine; škrjanec je zletel v višino; v višini, ekspr. višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn. sinje višine nebo; pren., ekspr. sončne višine slave 4. knjiž. vrh, vzpetina: vojska je zasedla višine okoli mesta; strme višine; kresovi na višinah / gorske višine 5. publ., navadno s prilastkom stopnja, raven: gledališče je doseglo evropsko višino; obdržati kondicijo na ustrezni višini; umetniška višina drame 6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo: višino glasu uravnavata glasilki; višina tona 7. lastnost visokega: občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo; strah pred višino ● pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko dva tisoč metrov; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; publ. nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja na geografski širini Rta dobrega upanja ◊ astr. geocentrična višina zvezde; geogr. absolutna ali nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino; relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; mat. višina razdalja točke od izbrane osnove; višina trikotnika razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika; šport. skok v višino atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko; vet. plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice ♪
  16.      višinomér  -a m (ẹ̑) teh. priprava za merjenje višinskih razlik ali nadmorske višine: višinomer je kazal dva tisoč metrov; nositi s seboj kompas in višinomer ♪
  17.      višínski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na višino: višinski razpon; višinske mere / izboljšati višinski rekord; višinska razlika med izlivom in izvirom reke 2. knjiž. gorski, hribovski: višinski svet / višinska postojanka; višinsko zdravilišče / višinski zrak; višinsko podnebje 3. poljud., v zvezi višinsko sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka: kupiti višinsko sonce / obsevati se z višinskim soncem ◊ aer. višinsko krmilo krmilo, s katerim se spreminja višina leta; alp. višinski tabor; bot. višinski pas področje med določenima nadmorskima višinama, kjer uspeva določeno rastlinstvo; geod. višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; geogr. višinska kmetija kmetija v gorskem, hribovskem svetu, navadno med 600 in 1.400 m nadmorske višine; višinska razlika razlika med nadmorskima višinama dveh točk; med. višinska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; meteor. višinski ciklon; višinska karta sinoptična karta za določene nadmorske višine ♪
  18.      vmesíti  in vmésiti -im dov., vméšen tudi vmésen (ȋ ẹ́) z mesenjem spraviti v kaj: vmesiti orehe, rozine v testo ♪
  19.      vrágsigavédi  in vrág si ga védi prisl. (ȃ-ẹ́) ekspr. 1. izraža negotovost, nedoločnost: iti vragsigavedi kam; odšla je vragsigavedi po kaj // z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: vragsigavedi kaj vse je morala prestati 2. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: vragsigavedi, morda je njegovemu veselju vzrok dobro vino ♪
  20.      vresíšče  -a s (í) z vreso ali reso porasel svet: hoditi po vresišču ♪
  21.      vrìtmepíši  tudi vrìtmepíš medm. (ȉ-í) vulg. izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost: vritmepiši, delajte kar hočete; sam.: vsaj vritmepiši bi lahko rekel, ko je šel mimo moral bi reči kaj, pozdraviti; ves dan hodi okoli za vritmepiši zastonj ♪
  22.      vršìč  -íča m (ȉ í) 1. manjšalnica od vrh: iz gorske gmote so štrleli številni vršiči; ekspr. sonce se poslavlja od vršičev in gričev 2. vršiček: drevescu se je odlomil vršič / vršič nageljna ♪
  23.      vršíček  -čka m (ȋ) 1. zgornji del rastline, drevesa, kjer ta raste v višino: iz snega so moleli brinovi vršički / poščipati rastlinam vršičke, da bolj košato rastejo; gosenice so pojedle vršičke sadik / splezati v vršiček drevesa; najlepši sadeži so v vršičku; letalo je letelo nizko nad vršički // vsak od delov rastline z listi, iglicami, v katere se rastlina razrašča: vsaditi nageljnove vršičke; šopek iz nageljnov in vršičkov rožmarina / beluševi vršički mladi, mesnati poganjki belušev; delati sirup iz smrekovih vršičkov 2. del, nasproten delu, s katerim je kaj priraščeno: vršički radičevih listov rumenijo; odrezati stročjemu fižolu vršičke in peclje; uporabljati vršičke krompirjevih gomoljev za sajenje / vršički dlake konice ◊ bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; vršiček korenine vegetacijska točka korenine ♪
  24.      vršíčiti  -im nedov. (í ȋ) knjiž., v zvezi z v dosegati vrh, višek: njegova kritika vršiči v ogorčenem očitku ♪
  25.      vršíčje  -a s (ȋ) več vršičkov, vršički: nepredirno vršičje drevja ♪

   2.417 2.442 2.467 2.492 2.517 2.542 2.567 2.592 2.617 2.642  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA