Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

si (22.667-22.691)


  1.      zastavítev 2 -tve ž (ȋ) glagolnik od zastaviti2: zastavitev predmeta / posojati na zastavitev / zastavitev vseh sil za kaj ♪
  2.      zastáviti 1 -im dov. (á ȃ) 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom // zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi // s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati / trdno zastaviti nogo postaviti, opreti // nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo // narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti / nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik // narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov // seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo ● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje ♪
  3.      zastáviti 2 -im dov. (á ȃ) 1. izročiti stvar za zavarovanje upnikove terjatve: zastaviti obleko, zlatnino / zadolžil se je pri njem in mu zastavil travnik 2. nav. ekspr. dati na razpolago, uporabiti za kaj: zastavil je svoje moči, sile za narodov blagor; zastaviti vse sposobnosti za uresničitev naloge / zastavil je svoj vpliv pri vladi, da bi jih rešil // tvegati: zastaviti svoje življenje za koga; za ta cilj je zastavil glavo / kot podkrepitev glavo zastavim, da ne prideš tja stavim ● star. zastavil je besedo, da ne bo izdal dal; star. zastavil je besedo zanj zavzel se je zanj; jamčil je zanj zastáviti se knjiž., v zvezi z za zelo se potruditi, zavzeti: ves se je zastavil za to stvar zastávljen -a -o: odkupiti zastavljene stvari ♦ jur., zgod. zastavljeno gospostvo v fevdalizmu gospostvo, ki ga deželni knez da v zastavo ♪
  4.      zastávljati 1 -am nedov., stil. zastavljájte; stil. zastavljála (á) 1. s postavitvijo, namestitvijo česa delati kaj neprehodno: zastavljati cesto z ovirami / s svojimi telesi so zastavljali izhod / zastavljati komu pot // s postavitvijo česa napolnjevati, porabljati prostor: zastavljati trg z avtomobili / zaboji so zastavljali dvorišče 2. s postavitvijo česa kaj obdajati, obkoljevati: otroci so zastavljali jezerca z blatom / zastavljali so ga s svojimi telesi / hribi zastavljajo ravnino obdajajo / zastavlja mu luč zaslanja // s postavitvijo česa za čim to utrjevati: iz strahu pred vdorom so vrata zastavljali s pohištvom 3. nameščati kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: pomagal mu je zastavljati voz / pri oranju globoko zastavljati plug / pri hoji v hrib je čvrsto zastavljal palico postavljal; zastavljati nogo v razpoke postavljati, opirati 4. nav. ekspr. delati začetni, temeljni del pri izdelavi česa: zastavljati sode / zastavljati temelje za stavbo; zastavljati vrtino s kratkim svedrom // delati, poganjati to, iz česar se razvije cvet, plod: sadno drevje odcveta in zastavlja plodove 5. seznanjati koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastavljati komu uganke / njegovo delo zastavlja številne probleme; odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja življenje // seznanjati koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastavljati mladini nove naloge; zastavljati si visoke cilje / publ. spremenjene razmere zastavljajo gospodarstvu nove zahteve 6. star. zaustavljati, prestrezati: zastavljati vodni curek / zastavljati otrokov umski razvoj ovirati ● ekspr. precej na dolgo zastavlja besedo govori; ekspr. ne zastavlja prav besede ne govori tako, kot bi bilo potrebno; vedno krepkeje je zastavljal korak je stopal; zastavljati komu pot do uspeha onemogočati mu, ovirati ga, da bi uspel ◊ lov. zastavljati pobočje za pogon postavljati lovce na kraje, kjer ob pogonu lahko pride divjad ♪
  5.      zastávljati 2 -am nedov., stil. zastavljájte; stil. zastavljála (á) 1. izročati stvari za zavarovanje upnikove terjatve: zastavljati nakit, zlatnino / zastavljati v zastavljalnici 2. nav. ekspr. dajati na razpolago, uporabljati za kaj: zastavljali so vse svoje moči, sile za blagor domovine / zastavljati svoj vpliv za koga // tvegati: pri plezanju je zastavljal svoje življenje zastávljati se knjiž., v zvezi z za zelo se truditi, zavzemati: zastavljati se za koga / zastavljati se za vrednote ♪
  6.      zastávnik 1 -a m (ȃ) 1. zastavonoša: iztrgal je zastavo zastavniku ♦ etn. zastavonoša v ženitovanjskem sprevodu 2. podoficirski čin, za stopnjo višji od višjega vodnika I. razreda, ali nosilec tega čina: napredovati v zastavnika / zastavnik I. razreda podoficirski čin, za stopnjo višji od zastavnika, ali nosilec tega čina 3. redko drog za zastave: na zastavniku plapola zastava ♪
  7.      zastavonóša  -e in -a m (ọ̄) 1. kdor nosi zastavo: na čelu sprevoda je korakal zastavonoša / postavili so ga za zastavonošo; gasilska četa z zastavonošo 2. ekspr., navadno s prilastkom vodja, usmerjevalec: postati zastavonoša napredka; zastavonoša v boju za demokracijo ♪
  8.      zasteklenéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati tog, negiben: od groze so zastekleneli // v zvezi z oči ostati na široko odprt in nepremičen: bolniku so oči zasteklenele zasteklenèl in zasteklenél -éla -o: zasteklenele oči ♪
  9.      zasteklítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od zastekliti: zasteklitev vratnih kril; zasteklitev oken; steklo za zasteklitev / zasteklitev akvarija 2. knjiž. zastekljena površina, zastekljeni del stavbe, prevoznega sredstva: za novi tip avtomobila je značilna povečana zasteklitev bočnih ploskev ♪
  10.      zastírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s svojo prisotnostjo na določenem mestu povzročati a) da kaj ni (dobro) vidno: oblaki zastirajo sonce / megle, veje zastirajo razgled / mrak zastira hribe b) da je kaj ovirano glede na svojo dejavnost: pričeska ji zastira oči; pren. nevednost, sovraštvo jim zastira oči c) da je dostop svetlobe oviran: zavese na oknu zastirajo dnevno svetlobo / visoko drevje zastira mladike 2. knjiž. s čim, danim na določeno mesto, delati, da je dostop svetlobe oviran: zastirati okna / zastirati si oči z roko zaslanjati 3. knjiž., ekspr. delati, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna: zastirati besede, stavke / vse te stvari zastirajo probleme ◊ agr. pokrivati zemljo, zlasti okrog sadnega drevja, s pokošeno travo, slamo, da se zavarujejo korenine ali plodovi ♪
  11.      zastókati  -am stil. -stóčem dov. (ọ́ ọ̑, ọ̄) 1. dati slaboten, zategel glas, zlasti zaradi telesne bolečine: kljub bolečini ni niti zastokal; zastokati v spanju; globoko, tiho zastokati // ekspr. dati stoku podoben glas: izpodsekano drevo je zastokalo in se zrušilo; sani so pod težo zastokale 2. ekspr. potožiti, zatarnati: zastokala je, da se vse draži / le kaj bo z nami, je zastokala ♪
  12.      zastónj  prisl. (ọ́) 1. brez plačila, brezplačno: dati, dobiti kaj zastonj; rad je prišel, ker je zastonj jedel in pil; ekspr. prodati kaj napol, skoraj zastonj / ekspr. pazi na kozarce, saj niso zastonj 2. pog. izraža neuspešnost dejanja glede na dosego cilja; zaman: zastonj jim je dokazoval, da se nimajo česa bati; zadovoljen je bil, da se ni trudil zastonj; hotel je v miru premisliti. Vse zastonj / v povedni rabi ne jokajte, tu je vse zastonj ● pog. nismo se zastonj bali brez vzroka; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok ♪
  13.      zastónjskost  -i ž (ọ́) knjiž. lastnost, značilnost zastonjskega: zastonjskost kosila / zastonjskost prizadevanja ♪
  14.      zastópati  -am nedov. (ọ̄) 1. biti, nastopati kje a) za koga, v imenu koga: zastopati društvo, očeta na slovesnosti / zastopati v skupščini narodno manjšino b) kot član, pripadnik česa: našo državo zastopa na tekmovanju deset tekmovalcev c) skrbeč, prizadevajoč si za kaj: zastopati koristi, pravice koga / zastopati zakon 2. opravljati pravne posle za drugega: direktor zastopa banko; že tri leta zastopa več tujih podjetij / zastopati koga pred sodiščem / pravno zastopati koga 3. biti povezan s čim in si prizadevati, zlasti z govorjenjem, za veljavo, uveljavitev tega: zastopati kako mnenje, publ. stališče; razpravljavci zastopajo različne nazore, teze / zastopam mnenje, da je gradnja nepotrebna ♦ jur. obtožnico zastopa javni tožilec zastópan -a -o 1. deležnik od zastopati: sklepanje pogodb med kupci in zastopano delovno organizacijo 2. v povedni rabi biti upoštevan, navzoč: najbolj je zastopana rdeča barva; materinščina ni bila zastopana / publ. te kamnine so v gorovju zastopane na več mestih so, se najdejo ♪
  15.      zástor  -ôra tudi -a m (á ó; á) 1. glavna odrska zavesa: zastor se dvigne, razmakne, spusti / kot pojasnilo, opozorilo na koncu dramskega dela, dejanja zastor izraža, da se zastor spusti 2. knjiž. priprava, s katero se kaj zastira: spustiti zastor čez okna / pločevinasti zastor vrat rolo; zaščitni zastor na izložbenem oknu / kot je ločen z zastorom zaveso // ekspr., navadno s prilastkom kar ovira dostop svetlobe, omejuje videnje sploh: zastor dežja, oblakov; zastor dreves 3. zastar. predpasnik: opasati si, zavezati si zastor ● zastor pade predstava, dejanje je končano; knjiž. zastor nad njegovim življenjem se je zagrnil umrl je ♪
  16.      zastrán  in zastran predl. (ȃ) star., z rodilnikom zaradi: prepirali so se zastran poti; razburjenost zastran nočnega dogodka se je polegla / oglasil se je zastran plačila / zastran njega so pomirjeni; pogovorili so se zastran bližnje poroke / tega ne pravim samo zastran lepšega ♪
  17.      zastreméti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. začeti si prizadevati doseči, uresničiti kaj: zastremel je po tem cilju ♪
  18.      zastríči  -strížem dov., zastrízi zastrízite; zastrígel zastrígla (í) 1. s skrajšanjem, odstranitvijo dela las, dlak a) narediti kaj: zastriči krog na temenu b) označiti: ko sta se zmenila za ceno, je kupec vole zastrigel 2. zmotiti se pri striženju: frizer ga je spet zastrigel / pazi, da blaga ne zastrižeš / zastriči kožico pri nohtu 3. ekspr. narediti gib kot pri rezanju s škarjami: s kazalcem in sredincem je zastrigel po zraku ∙ zajec je zastrigel z ušesi naredil gib naprej in nazaj zastrížen -a -o: zastrižena žival ♪
  19.      zastrupíti  -ím dov., zastrúpil (ȋ í) 1. povzročiti, da v organizem pride strup: zastrupiti otroka s pokvarjenimi zdravili; zastrupil se je z gobami in umrl / taka rana se rada zastrupi / bojni plini zastrupijo tudi živali // usmrtiti tako, da v organizem pride strup: zastrupiti jetnika; zastrupiti s plinom / zastrupiti podgane 2. narediti, povzročiti, da postane kaj strupeno: zastrupiti hrano, vodo / zastrupiti ozračje 3. ekspr. narediti, povzročiti, da dobi kdo zelo slabe, nezaželene lastnosti: zastrupiti koga s častihlepjem, pesimizmom // narediti, povzročiti, da postane kaj zelo težko, neprijetno: zastrupiti komu življenje z obrekovanjem / nesoglasja so zastrupila odnose med njimi ● ekspr. zastrupiti koga s športom zelo ga navdušiti zanj zastrupíti se narediti samomor z zaužitjem strupa: ko je izvedel žalostno novico, se je zastrupil zastrupljèn -êna -o: biti zastrupljen s častihlepjem; zastrupljena rana; zastrupljena voda ♪
  20.      zastrúpljati  -am nedov. (ú) 1. povzročati, da v organizem prihaja strup: zastrupljati goste s pokvarjeno hrano; ta tovarna zastruplja ribe v reki / zastrupljati (si) želodec s tobakom // usmrčevati tako, da v organizem prihaja strup: zastrupljati nasprotnike, tekmece / zastrupljati miši, podgane 2. delati, povzročati, da postaja kaj strupeno: zastrupljati hrano, vodo / tovarne zastrupljajo ozračje 3. ekspr. delati, povzročati, da dobiva kdo zelo slabe, nezaželene lastnosti: zastrupljati koga z nepopustljivostjo, pesimizmom // delati, povzročati, da postaja kaj zelo težko, neprijetno: zastrupljati odnose med narodi; z očitki zastrupljati komu življenje / začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil / dvom mu zastruplja delo zastrúpljati se delati samomore z uživanjem strupa: v obupu, stiski se ljudje tudi zastrupljajo zastrupljajóč -a -e: zastrupljajoča pijača ♪
  21.      zastrupljeváti  -újem nedov. (á ȗ) zastrupljati: zastrupljevati miši / zastrupljevati razpoloženje med ljudmi ♪
  22.      zastúditi  -im dov. (ú ȗ) knjiž., z dajalnikom zagnusiti: zastuditi komu jed / zastuditi komu delo; ta misel se ji je zastudila; zastuditi se sam sebi ♪
  23.      zasúk  -a m (ȗ) glagolnik od zasukati: zasuk niti, vrvi / po zasuku je treba ključ izvleči / zasuki pri plesu obrati / zasuk razpoloženja, zgodbe ♦ fiz. premik telesa za določen kot pri vrtenju okoli nepremične osi ♪
  24.      zasúkati  -am in -súčem dov., tudi zasukájte; tudi zasukála (ú) 1. vzdolžno zaviti kaj, da dobi obliko spirale: zasukati nit na koncu in jo vdeti / ekspr. zasukati (si) brke 2. premakniti kaj okoli njegove osi v manjšem, krajšem premiku: zasukati glavo; zasukati radijski gumb; zasukati ključ, volan na desno; zasukati za deset stopinj 3. obrniti: napadalci zasukajo konje in zbežijo; popoldne se je veter zasukal / zasukati top proti utrdbi; zasukati se v levo / zasukati oči / ekspr. zasukati pogovor drugam 4. ekspr. ustrezno namenu začeti uporabljati kaj, delati s čim: zasukati meč, orodje 5. ekspr. spremeniti, obrniti: odločitev je zasukala položaj; njuni odnosi so se zasukali / življenje se mu je zasukalo ● zasukati kolo zavrteti; ekspr. zasukati (si) rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. zasukati stavek drugače povedati, izraziti zasúkati se 1. v manjšem, neenakomernem zavoju se premakniti okoli svoje osi: vrtinec se je nekajkrat zasukal / dim, plamen se zasuka proti nebu 2. zaviti, obrniti se: pot se zasuka proti jugu, v gozd / reka se zasuka v loku 3. ekspr. začeti hitro opravljati delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: zasukala se je in kosilo je bilo pripravljeno; zasukajte se, da končamo pred nočjo 4. ekspr. zaplesati: na plesišču so se zasukali prvi pari ● ekspr. zasukalo se mu je postal je zmeden, nerazsoden zasúkan -a -o: zasukani brki ∙ star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; ekspr. z zasukanimi vprašanji jih je spravil v zadrego zapletenimi, zavitimi ♦ gozd. zasukana rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla ♪
  25.      zasúti  -sújem dov., zasúl in zasùl (ú ȗ) 1. zakriti, prekriti kaj s čim sipkim, drobnim: zasuti položene cevi; zasuti zaklad / hudournik je zasul travnik s kamenjem in prodom // s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam narediti, da kak prazen prostor preneha obstajati: zasuti jamo, vodnjak / zasuti grob // nar. nasuti, vsuti: zasuti koruzo v grot 2. 3. os. usuti se, utrgati se in zakriti, prekriti koga ali kaj: planince je zasul plaz; brezoseb. zasulo ga je v rudniku // s sipanjem povzročiti, da kak prazen prostor preneha obstajati: pesek je zasul izhod; plaz je zasul prepad 3. ekspr. vreči veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj: zasuti nastopajoče s cvetjem / zasuti mesto, sovražnika z bombami 4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: zasuti otroka z igračami / zasuti koga z dobroto, z izrazi hvaležnosti / zasuti koga z delom zasúti se prenehati obstajati zaradi usipanja, trganja kake snovi: brezno se je zasulo zasút -a -o: zasut vodnjak; biti zasut s pismi; sam.: prikopati se do zasutih ♪

   22.542 22.567 22.592 22.617 22.642 22.667 22.692 22.717 22.742 22.767  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA