Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

si (20.067-20.091)


  1.      tímijan  -a m (ȋ) vrtna zdravilna ali začimbna rastlina s sivo zelenimi dlakavimi listi in drobnimi rožnatimi cveti: gojiti timijan / dodati omaki timijan ♦ bot. močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi; materina dušica ♪
  2.      tìnk  in tínk medm. (ȉ; ȋ) posnema glas pri udarcu po steklu, zvonjenju: tink, tink, tonk, je bilo slišati kravje zvonce; tink, tink, so zazvenele šipe ♪
  3.      tínta  -e ž (ȋ) pog. črnilo: tinta obledi; izdelovati tinto; pisati, umazati se s tinto; črn kot tinta / modra, rdeča, zelena tinta; nevidna tinta nevidno črnilo; suha tinta kemično črnilo ∙ ekspr. mazati si prste s tinto hoditi v šolo; ukvarjati se s pisateljevanjem; delati v pisarni ♪
  4.      típ 1 -a m (ȋ) 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši ∙ pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika ◊ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine ♪
  5.      tipálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tipanje: tipalna sposobnost / tipalni organ / tipalne in iskalne naprave ♦ anat. tipalne brbončice brbončice na površini kože; tipalno telesce skupek celic v koži, občutljiv za dotik; zool. tipalne ščetine trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo ♪
  6.      tipálo  -a s (á) 1. tipalni organ: okušalo in tipalo 2. fiz. priprava, ki merjeno količino spreminja v električne signale: namestiti tipala v avtomobil, letalo / temperaturno, tlačno tipalo ♦ teh. votlinsko tipalo za merjenje premera odprtin, vrtin ♪
  7.      típati  -am in -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. zaznavati s tipom: tipati s prsti, z ustnicami; zveri dobro vohajo in tipajo // dotikati se česa s prsti, z roko a) zaradi ugotavljanja lastnosti, značilnosti: tipati tkanino, volno / tipati žilo ugotavljati, kako bije, utripa srce b) zaradi ugotavljanja česa sploh: tipati otrokovo vroče čelo; tipal se je po nogi in začutil kri c) zaradi iskanja česa: tipal je po žepu in otipal svinčnik; tipati po steni, kje je stikalo / starkine roke so tipale po palici; tipati za vžigalicami / ekspr. tipati za pravo besedo iskati jo / v temi sta tipala pot 2. ljubkovalno prijemati koga, navadno žensko: začel jo je objemati in tipati 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: tipati bezgavke 4. s prislovnim določilom dotikajoč se predmetov hoditi, iti: tipati proti izhodu, skozi grmovje / ekspr. z avtomobilom je previdno tipal po zasneženi cesti počasi peljal; pren. v teh pesmih tipa pesnik v nov svet 5. ekspr. preiskujoče gledati, ogledovati: pogledi vseh so radovedno tipali ujetnika; z daljnogledom tipati po pobočjih, za stražarjem / s preiskujočimi očmi je tipal bratov obraz 6. ekspr. s previdnim poizvedovanjem, izpraševanjem poskušati izvedeti kaj: najprej je samo tipal, potem pa kar naravnost vprašal; ni tak, da bi tipal po ovinkih / komisija še vedno tipa za vzroki nesreče // s preiskovanjem, razmišljanjem skušati priti do česa: tipati za resnico; tipati za pravimi vzroki nesporazumov / s temi poskusi so začeli šele tipati za novim virusom 7. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se širiti, razširjati: skozi lino tipa mesečina; prvi sončni žarki so tipali po morski gladini / bukovo zelenje je tipalo vse više v goro ● ekspr. po šipah so tipale snežinke rahlo padale; ekspr. žaromet je tipal po taborišču preiskoval taborišče; ekspr. tudi nas tipajo nadloge s stoterimi prsti tudi mi imamo veliko nadlog; ekspr. tipati se skozi neznanke življenja spoznavati, raziskovati jih tipáje: tipaje in obotavljaje se je začel spraševati; hodila je počasi, tipaje s palico tipajóč -a -e: kmet ogleduje klase, tipajoč jih s prsti; prvi tipajoči poskusi ♪
  8.      típičen  -čna -o prid., típičnejši (í) ki ima take lastnosti, značilnosti, da osebo, stvar, pojav uvršča v posebno skupino iste vrste: analizirati problematiko na nekaj tipičnih primerih; tipični znaki bolezni; tipičen pojav; tak potek, razvoj je tipičen; gojiti za to pokrajino tipične rastline // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bil je tipičen birokrat; po videzu je tipičen severnjak típično prisl.: ravnala je tipično žensko / v povedni rabi zanj je tipično, da vedno zamuja; sam.: za to umetnost je značilno upodabljanje tipičnega ♪
  9.      tipográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tipografijo: velikost črk in drugi tipografski podatki; tipografsko oblikovanje ♦ lit. tipografska poezija poezija, ki se izraža z likovno podobo tiskarskih znakov in njihove razporeditve; tisk. tipografska mera enota za merjenje velikosti črk, širine vrst, medvrstne razdalje; tipografsko merilo kovinsko ravnilo z označenimi tipografskimi in dolžinskimi enotami tipográfsko prisl.: tipografsko lepo oblikovan plakat ♪
  10.      tipologíja  -e ž (ȋ) 1. ureditev, uvrstitev v tipe: ta tipologija je zelo sistematična; razprava zavrača razne tipologije romana; obstaja več tipologij družbenih skupin 2. postopek, po katerem se kaj uvršča v določen tip: izpopolniti tipologijo; uporabljati različne tipologije; urediti kaj po določeni tipologiji ♪
  11.      tír  -a m (ȋ) 1. tirnice, pritrjene v dveh vzporednih črtah na prage: za betonsko ograjo so tekli tiri; polagati tire; iti čez tire; proga z dvema tiroma; ekspr. vlak je skočil s tira (se) je iztiril; tiri za nakladanje in razkladanje; različne širine tirov / tir je prost, zaprt, zaseden; vlak stoji na tretjem tiru / glavni, izvozni tir; industrijski tir ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet / voda je zalila rudniške tire; tramvajski, železniški tir 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: polizdelke prevažajo po tiru pod stropom; karnise z drsnimi tiri 3. krivulja, ki jo opiše telo pri gibanju: izračunati tir; krožiti po tiru; tir izstrelka, planeta, satelita / spremeniti tir vesoljske rakete; izstreliti na tir 4. nar. sled, ki jo zapustijo kolesa vozila, smuči, sani: prvi smučar je naredil tir / v ilovnatih tirih kolovoza je stala voda kolesnicah // gaz: takoj zjutraj so naredili tir do hleva 5. ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: ti dogodki so jih vrgli iz tira; vživeti se v vsakdanji tir družinskega življenja ● ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; publ. promet je s tirov prešel na ceste z železnice; ekspr. obrniti pogovor na drug tir na drugo snov; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno; ekspr. s tem so to vprašanje znova potisnili na slepi, stranski tir ga nehali reševati, obravnavati; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto ◊ astr. Zemljin tir; lov. tir enkratna vidna sled, ki jo zapusti žival v snegu, blatu, travi pri hoji, teku; žel. normalni s 1.435 mm, ozki s 670 mm, široki tir z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic; odstavni tir; os tira sredina med tirnicama ♪
  12.      tirán  -a m (ȃ) 1. zgod., pri starih Grkih mestni knez, ki vlada brez zakonskih omejitev: bil je strateg in tiran 2. ekspr. oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast; samodržec, trinog: upreti se tiranu; vladar tiran // kdor oblastno, brezobzirno vsiljuje komu svojo voljo: oče je bil tiran ♪
  13.      tiraníja  -e ž (ȋ) 1. zgod., pri starih Grkih politična ureditev, v kateri vlada mestni knez brez zakonskih omejitev: uvesti tiranijo 2. ekspr. neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine: osvoboditi se tiranije / fašistična tiranija; oblike politične tiranije // odnos, za katerega je značilno oblastno, brezobzirno vsiljevanje svoje volje komu: v družini je vladala tiranija; uprl se je ženini tiraniji / duhovna tiranija ♪
  14.      tirániti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. oblastno, brezobzirno vsiljevati komu svojo voljo: tiraniti in terorizirati ♪
  15.      tiranizírati  -am nedov. (ȋ) ekspr. oblastno, brezobzirno vsiljevati komu svojo voljo: tiranizirati družino, podrejene ♪
  16.      tiránski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tirane ali tiranstvo: reševati tiranske zadeve / tiranski vladar; tiranska oblast / postajala je vse bolj tiranska / tiranski odnosi v družini / tiranska volja tiránsko prisl.: vede se preveč tiransko ♪
  17.      tiránstvo  -a s (ȃ) ekspr. neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine: upirati se tiranstvu vladajočih // oblastno, brezobzirno vsiljevanje svoje volje komu: družina je trpela zaradi očetovega tiranstva; pren. tiranstvo časa ♪
  18.      tíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tir 1: tirni zaključek; tirna širina / tirni vijak; tirne naprave; tirna in cestna vozila / tirni avtobus motorni vlak, ki obstaja iz enega vagona ♦ teh. tirna spuščalka; žel. tirni trak druga za drugo položene in na prage pritrjene tirnice ♪
  19.      tírnica  -e ž (ȋ) 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov: položiti, zamenjati tirnice; pritrjevati tirnice na železniške prage // taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: lokomotiva je osvetljevala tirnici; kolesa udarjajo ob tirnice; ta vlak naj bi vozil po eni tirnici; razdalja med tirnicama / tramvajske, železniške tirnice 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: namestiti tirnice za zavese; tirnice predalov / kamera drsi po tirnicah 3. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: doseči Lunino tirnico; izstreliti satelit na tirnico 4. nav. mn., ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: življenje se vrača v stare tirnice; prodaja teče po starih tirnicah ◊ elektr., žel. kontaktna tirnica vodnik voznega voda v obliki kovinske tirnice; strojn. žerjavna tirnica; žel. varnostna tirnica ki je položena ob notranji strani tirnic na mostovih, da zadrži iztirjeno vozilo blizu osi tira; vodilna tirnica ki preprečuje iztirjenje vozila v ostrih lokih in na kretnicah; glava tirnice zgornji, odebeljeni del tirnice; noga tirnice del tirnice, s katerim se ta pritrjuje na podlago ♪
  20.      tírs  -a m (ȋ) v grški mitologiji palica boga Dioniza in menad, na zgornjem koncu ovita z bršljanovimi ali trtnimi listi in navadno s pinijevim storžem na vrhu: menade z venci in tirsi ♪
  21.      tísk  -a m (ȋ) 1. glagolnik od tiskati: tisk se je začel; pripraviti knjigo za tisk; papir za tisk; tisk in vezava / dati rokopis v tisk; knjiga je v tisku se tiska / tisk umetniških reprodukcij / tisk na platno, pločevino, usnje / tekstilni tisk // kar nastane s tiskanjem: tisk že bledi; droben, komaj čitljiv tisk; tisk je zelo lep / barvni, črno-beli tisk; znamke so natisnili z rdečim tiskom / v slovarju je uporabljenih več vrst tiska tipov, velikosti črk, znakov 2. nav. ed. dejavnost, ki se ukvarja s tiskanjem knjig, časopisov, obrazcev in drugih javnosti namenjenih del: organizirati tisk; razvoj, zgodovina tiska; delavci v tisku tiskarstvu / zakon o tisku / iziti v tisku biti objavljen // navadno s prilastkom dela te dejavnosti: brati, spremljati tisk; razstava povojnega koroškega tiska; ilegalni, napredni tisk / mladinski, športni, verski tisk // tudi mn., s prilastkom tiskano delo: nov bibliofilski tisk; našli so še dva protestantska tiska; časopisi, knjige, obrazci in drugi tiski 3. nav. ed. sredstvo za javnosti namenjeno objavljanje sporočil, besedil v tiskani obliki, navadno časopisi, revije: tisk je o dogodku obširno poročal; mnenje, pisanje tiska; izjava za tisk; radio, televizija in tisk / domači, jugoslovanski, tuji tisk; dnevni ali informativni tisk dnevniki, tedniki za sprotno splošno obveščanje javnosti // dejavnost, vezana na tako sredstvo: pogovor s predstavniki tiska ◊ jur. svoboda govora, tiska, združevanja; tekst. valjčni tisk tekstilni tisk, pri katerem se vzorci delajo z graviranimi valji; tisk. anilinski tisk tehnika visokega tiska z gumijastih klišejev; enostranski tisk; globoki tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja, ploski tiskanje z ravne plošče, visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; knjižni tisk tehnika visokega tiska s črk in klišejev; ležeči s postrani oblikovanimi, pokončni tisk s pokonci oblikovanimi črkami; negativni tisk z belimi črkami, znaki na temnejši podlagi; ofsetni tisk tehnika ploskega tiska s kovinske plošče; rastrski tisk; razmaknjeni z večjimi razmiki med vrstami, razprti tisk z večjimi presledki med črkami, da je beseda bolj opazna; reliefni tisk pri katerem so črke plastične; slepi tisk brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah; zal. drobni tisk izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene; periodični tisk časopisi, revije, ki izhajajo redno, navadno v enakih časovnih presledkih ♪
  22.      tiskovína  -e ž (í) tiskan izdelek: razpošiljati, tiskati tiskovine; navadne in večbarvne tiskovine / propagandna, reklamna tiskovina // tak izdelek kot obrazec, v katerega uporabnik vpisuje ustrezne podatke: izpolniti tiskovino; tiskovine za pisarniško poslovanje; knjigarna ima poseben oddelek za tiskovine / poštne, šolske tiskovine ◊ ptt odprta pošiljka, katere vsebina je natisnjena na papirju ali kartonu in nima osebnega pismenega sporočila ♪
  23.      tísoč  -a m (ȋ) nav. mn. 1. izraža tisoč enot: milijon je tisoč tisočev; od petih tisočev se jih je rešilo petsto / star. šteti do tisoča do tisoč; redko plačati s tisočem s tisočakom / redko, v prilastkovi rabi nesreča se je zgodila v višini treh tisočev metrov tri tisoč metrov 2. ekspr., z rodilnikom nedoločena večja količina: to je delo tisočev ljudi; vesoljska ladja je sestavljena iz tisočev in tisočev delov / pri nas letuje na tisoče turistov / elipt. tisoči umirajo od lakote tisoči ljudi ♪
  24.      tísoč  -i ž (ȋ) star. tisočm: imel je dve tisoči goldinarjev / premikali so se počasi, tisoč za tisočjo ♪
  25.      tísoč  štev. neskl. (ȋ) 1. izraža število ali številko tisoč [1.000] a) v samostalniški rabi: desetkrat sto je tisoč; šteti do tisoč; od tisoč jih je prišlo do cilja samo tristo; rodil se je 1. marca tisoč devetsto osemdeset 1980 / bankovci po tisoč b) v prilastkovi rabi: tisoč dinarjev; prišlo je okrog tisoč ljudi; tekmovati v teku na tisoč metrov; tisoč ton / tudi sklonljivo knjiga je izšla v pet tisoč(ih) izvodih / zgodbe iz Tisoč in ene noči 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: imeti tisoč izgovorov, vprašanj; šipa se je razletela na tisoč koscev / tisoč in tisoč jih je bilo ● ekspr. njihove možnosti so bile tisoč proti ena zelo majhne; ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj ♪

   19.942 19.967 19.992 20.017 20.042 20.067 20.092 20.117 20.142 20.167  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA