Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

si (17.417-17.441)


  1.      résa 1 -e ž (ẹ́) nav. mn. 1. okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka: brezrokavnik je olepšala z resami; ruta z dolgimi resami / stoli, okrašeni z resami // kar je temu podobno: omelo z bombažnimi, sintetičnimi resami / lase na čelu si je počesala v rese 2. kratek, oster podaljšek pleve pri klasu: ta trava ima rese; trde ječmenove rese / moka je bila polna bodečih res 3. trša, daljša dlaka: rese v kožuhu kunca ◊ nav. mn., biol. migetalna resa majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje; migetalka; nav. mn., bot. resa zelo zoženi zgornji del pleve ♪
  2.      résa 2 -e ž (ẹ́) grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti: resa cvete; kositi reso za steljo / hoditi po resi ♦ bot. drevesasta resa večji sredozemski grm z bledo rožnatimi cveti, Erica arborea; spomladanska resa nizka grmičasta rastlina z igličastimi listi in rdečimi cveti v socvetjih, Erica carnea ♪
  3.      résast  -a -o prid. (ẹ́) 1. ki ima rese: resast prt; resast trak na zavesah; resasto ogrinjalo / trava z resastimi klasi / resasta pšenica / žito postaja resasto 2. poln res: iztrepati resasto jopico, srajco 3. podoben resam: resasti izrastki / resasti oblaki 4. ki je trši, daljši: resasti brki, lasje; resasta brada; krava z resasto dlako / jopica iz resaste volne grobe, bodeče 5. lov. ki ima tršo, daljšo dlako: resasti psi / resasti foksterier; resasti istrski gonič 6. nar. robat, grob: resast človek; na pogled je resast, v resnici pa je prijazen / resast pogled; resast značaj ◊ bot. resasti pasji rep enoletna trava z jajčastim klasom in dolgimi resami, Cynosurus echinantus; tekst. volnena resasta preja volnena preja z naravnimi ali umetnimi resastimi vlakni; resasta vlakna kratke, debele trše dlake; vet. resasta dlaka trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko résasto prisl.: resasto porasel obraz ∙ nar. resasto gledati jezno, namrščeno ♪
  4.      résavec  -vca m (ẹ́) žival s tršo, daljšo dlako, navadno pes: gojiti resavce / psi resavci ♦ lov. nemški resavec lovski pes s prisekanim repom in tršo, daljšo dlako sivo rjave barve s temno rjavimi lisami ♪
  5.      résen  -sna -o prid., résnejši tudi resnéjši (ẹ́ ẹ̄) 1. v povedni rabi ki se ne šali, smeje: zakaj si tako resen; postati resen // ki ne izraža, kaže veselosti: imeti resen obraz; resen pogled 2. ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari: resen človek; življenje ga je naredilo resnega; za svoja leta je kar preveč resna // ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje: govoriti z resnim glasom; resno vedenje 3. ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti: resen delavec, študent / za tako delo je potreben resen človek // ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti: resen študij; resno delo 4. ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja: resna pesem / igra ima resno vsebino ♦ muz. resna opera v 18. stoletju opera s tragično, junaško vsebino 5. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko bolj zahteven: bere samo resno literaturo / resna in zabavna glasba 6. ki se nanaša na zelo pomembne stvari: resen pogovor // zelo pomemben: to je resno vprašanje / v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov 7. ekspr. o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice: resen gospodarski položaj; resna bolezen; poškodba je precej resna / resna napaka, nevarnost // hud, velik: zaplesti se v resen prepir; resna ovira ● ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; ekspr. nosi same resne obleke preprosto krojene, umirjenih barv résno prisl.: resno in zavzeto delati; resno se držati; resno sta se sprla ♪
  6.      resníca  -e ž (í) 1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico 2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati 3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara 4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev 5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo 6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne // ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli ● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona ◊ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; jur. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk ♪
  7.      resníčen  -čna -o prid., resníčnejši (ȋ) 1. ki je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: roman je napisan po resničnem dogodku; pravljični in resnični svet; resnična in namišljena bolezen; resnična nevarnost; to so resnična dejstva; spoznati resnično stanje 2. ki je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: resnična izjava, trditev; ni verjel, da je novica resnična; resnično poročilo; to je resnično, ne samo mogoče / njegove besede so resnične 3. ki je v skladu z določenimi normami, predstavami: lažni in resnični humanizem; resnična pomoč; resnična moralna vrednota 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: resnični dokazi; resnično znanje / razpravljali so o tem, kaj je resnična umetnost 5. nav. ekspr. ki je v resnici tak, kot se kaže: resnični demokrat / pokazal je resnično navdušenje 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nima nobenega resničnega prijatelja; to ni resnična ljubezen; v resničnem življenju je to drugače // izraža podkrepitev trditve: to je resnična katastrofa / resnična škoda, da nisi prišel ● ekspr. žalostno, a resnično izraža obžalovanje ob kakem neprijetnem dejstvu resníčno 1. prislov od resničen: resnično obveščati javnost; bolj resnično pripoveduje kot drugi; resnično se veseliti 2. izraža podkrepitev trditve: resnično nisem za to; tega si resnično ne bi smel privoščiti; resnično sem ogorčen; pokrajina je resnično lepa; resnično dobro se počuti / resnično škoda, da se je to zgodilo; sam.: povedati kako resnično ♪
  8.      resnôben  -bna -o prid., resnôbnejši (ó ō) knjiž. resen: postal je preveč resnoben / resnoben obraz / resnobno vedenje / knjiga ima precej resnobno vsebino / resnobni opravki resnôbno prisl.: resnobno se nasmehniti; resnobno premišljati ♪
  9.      resolúcija  -e ž (ú) javna izjava o pomembnem vprašanju, položaju, sprejeta na sestanku, zborovanju: resolucija je bila izglasovana na zadnjem kongresu; sprejeti resolucijo; resolucija o novih nalogah sindikata; uresničevati naloge in priporočila iz resolucije / prebrati resolucijo; poglavje resolucije ♦ jur. resolucija pravni akt, s katerim skupščina opozarja na vprašanja splošnega pomena in njihovo reševanje v republiki; zgod. tivolska resolucija izjava slovenske socialnodemokratske stranke o nacionalnem vprašanju, sprejeta na zborovanju v Ljubljani leta 1909 ♪
  10.      resonánca  -e ž (ȃ) 1. fiz. nihanje nihala z največjo amplitudo, ko se frekvenca vsiljenega nihanja izenači s frekvenco nihala: povzročiti resonanco; posledice, učinek resonance / priti v resonanco; biti v resonanci 2. muz. ojačenje zvoka zaradi hkratnega nihanja zvočila in telesa, ki lahko niha z isto frekvenco, odzvok: uglasiti struno tako, da nastane resonanca / resonanca tona v ustni votlini 3. knjiž. odmev, odziv: njegova poezija nima resonance v današnjem času ♪
  11.      resór  -ja in -a m (ọ̑) 1. v nekaterih državah delovno področje ministra: stranke so si razdelile resorje v vladi; prevzeti resor za pravosodje / ministrski resor; minister brez resorja minister brez listnice 2. delovno področje, navadno v javni upravi: organizirati delo uprave po resorjih; gospodarski resor / voditi, upravljati finančni resor odsek, oddelek ∙ njegov resor so zlasti socialna vprašanja ukvarja se zlasti s socialnimi vprašanji; pog. ta dela ne spadajo v moj resor v mojo pristojnost ♪
  12.      resorbírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. vpijati, vsrkavati: črevesne resice resorbirajo hranilne snovi; resorbirati vlago, vodo ♪
  13.      resorpcíjski  tudi resórpcijski -a -o prid. (ȋ; ọ́) nanašajoč se na resorpcijo: resorpcijska zmožnost / resorpcijska površina ♪
  14.      respirátor  -ja m (ȃ) priprava, ki varuje dihalne organe pred trdnimi snovmi in tekočinami, razpršenimi v zraku: nadeti, sneti si respirator; uporabljati respirator pri varjenju ♦ med. naprava za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati ♪
  15.      respónder  -ja m (ọ̑) šol. naprava, s katero učenci sporočajo učitelju rešitve nalog, odgovore na vprašanja: izdelovati responderje; uporabljati responderje pri pouku / elektronski responder ♪
  16.      restavrácija 1 -e ž (á) gostinski obrat, v katerem se pripravlja in servira hrana: restavracija je zaprta; iti v restavracijo na kosilo; dobiti delo v restavraciji / hotelska, kolodvorska restavracija; mlečna restavracija v kateri se streže zlasti z mlečnimi jedmi in nealkoholnimi pijačami; ribja restavracija v kateri se streže zlasti z ribjimi jedmi; samopostrežna restavracija // prostor tega obrata: sestala sta se v restavraciji ♪
  17.      restorán  -a m (ȃ) knjiž. restavracija, gostinski obrat: kosil je v dragem restoranu / sedeti v restoranu ♪
  18.      resúrs  -a m (ȗ) nav. mn., publ. vir, zaloga, sredstvo: finančni resursi; rudni resursi / resursi delovne sile ♪
  19.      réšen  -šna -o prid. (ẹ́) star. rešilen: najti rešni izhod / rešna misel ♪
  20.      rešeníca  -e ž (í) star. rešiteljica: razglasil jo je za svojo rešenico / smrt rešenica ♪
  21.      rešeník  -a m (í) star. rešitelj: zahvalil se je svojemu rešeniku ♪
  22.      réšenje  tudi rešênje -a s (ẹ́; é) glagolnik od rešiti: rešenje iz ječe / rešenje problemov ♦ rel. rešênje sveta odrešenje ♪
  23.      reševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor rešuje: takoj po potresu so se zbrali številni reševalci; posebej usposobljeni reševalci v rudniku / izžrebati reševalce nagradne križanke; reševalci ugank / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; prostovoljni reševalci 2. delavec reševalne postaje, usposobljen za prevoz poškodovane ali obolele osebe in dajanje prve medicinske pomoči: reševalca sta položila ponesrečenca na nosila; poklicati reševalce ♪
  24.      reševálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na reševanje: reševalna akcija / reševalna ekipa; reševalna služba v rudniku / reševalna oprema / reševalni avtomobil rešilni avtomobil; reševalni prt cevasta ali žlebasta priprava iz močnega platna za reševanje ljudi iz višjih nadstropij; reševalna postaja; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah ♦ alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene ♪
  25.      reševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: reševati ponesrečence izpod ruševin / reševati pohištvo iz goreče hiše 2. delati, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: reševati talce, ujetnike 3. delati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: reševati koga zadrege; reševati se tesnobe / pred obupom se rešuje v delo, z delom 4. delati, da kaj ogroženega a) ne preneha obstajati: reševati izumirajoče živalske vrste / reševati svoj ponos b) ostane v lasti osebka: reševati hišo s posojili 5. delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: reševati znanstvene in strokovne probleme / rada rešuje uganke; reševati rebuse iz risb stvari, črk, znakov ugotavljati ustrezno besedo, stavek // delati, da kaj preneha obstajati: reševati nacionalno vprašanje / reševati spore 6. sprejemati, izrekati o čem končno sodbo, mnenje, sklep: reševati akt; reševati prošnje za lokacijsko dovoljenje / reševati dopise odgovarjati nanje ◊ šah. reševati problem z vnaprej določenim številom potez prizadevati si doseči mat pri določeni umetno narejeni poziciji rešujóč -a -e: pobegnili so, rešujoč si golo življenje ♪

   17.292 17.317 17.342 17.367 17.392 17.417 17.442 17.467 17.492 17.517  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA