Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

si (15.142-15.166)


  1.      poželéti  -ím dov., požêlel; poželèn tudi poželjèn (ẹ́ í) začutiti, imeti veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželeti žensko; zelo ga je poželela; poželeti (si) sadja; vsega imajo, kar si poželijo ● ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; star. lahko bi mu poželel vesele praznike zaželel, voščil ♪
  2.      poženíti se  -žénim se dov. (ȋ ẹ́) v zvezi z osebo moškega spola drug za drugim se poročiti: sinovi so se poženili, hči pa je ostala sama poženíti ekspr. drugega za drugim dati, oddati v zakon: otroke sta poženila in zdaj sta spet sama / sinove je dobro poženil ♪
  3.      požgáti  -žgèm dov., požgál (á ȅ) z ognjem poškodovati, uničiti: okupatorji so požgali vse hiše v vasi; požgati vejevje / cel zvezek svojih pesmi je požgal sežgal // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je požgala žito; vroče sonce je požgalo travo ● ekspr. to žganje pa požge po grlu je zelo močno požgán -a -o: od suše požgana trava; požgane vasi ♪
  4.      požgečkáti  -ám [gǝč tudi geč] dov. (á ȃ) krajši čas žgečkati: kadar je šel mimo nje, jo je požgečkal; požgečkati pod brado, nosom; pren. njene besede so ga prijetno požgečkale ♪
  5.      požirálec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj požira: te viruse bi lahko imenovali požiralce bakterij ∙ požiralec mečev, ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča, gorečo palico ♪
  6.      požirálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na požiranje: požiralne mišice / požiralni refleksi ♪
  7.      požírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil // ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga // ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad / mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral // ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico // obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja // zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo / hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne // uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive ● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati požiráje: prisegali so, težko požiraje slino požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec ♪
  8.      poživéti  -ím dov., požível (ẹ́ í) knjiž. krajši čas živeti: malo poživiš, pa moraš umreti / upam, da poživim še toliko, da ti povrnem dobroto ∙ star. poživi malo pri nas in si odpočij ostani ♪
  9.      poživíti  -ím dov., požívil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven: pijača ga je poživila; doma se je pogrel in poživil; poživiti si noge s hitro hojo / tak nazor poživi duha / dež poživi rastline 2. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: prostor lahko z domiselno dekoracijo poživimo / ta obleka jo poživi 3. povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživiti delo krožkov na šoli; poživiti trgovske stike med državama; promet se je znova poživil požívljen -a -o: s prispodobami poživljena pripoved; poživljeno kulturno delo ♪
  10.      požívljati  -am nedov. (í) 1. povzročati, da postane kdo bolj živahen, dejaven: kava poživlja; prezebli potniki so se poživljali s čajem / njena pisma ga poživljajo / zaupanje v prihodnost je poživljalo človeški pogum 2. delati kaj bolj pestro, zanimivo: slike poživljajo stene; zelenje prostor poživlja / te barve jo poživljajo 3. povzročati, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživljati prosvetno delo na vasi poživljajóč -a -e: dobiti poživljajočo injekcijo; poživljajoča mokrota; prisl.: kava deluje poživljajoče ♪
  11.      požoltéti  -ím [u̯t] dov. (ẹ́ í) star. porumeneti: listje je požoltelo in odpadlo / pri zlatenici koža požolti / v teh letih je požoltel in posivel požoltèl in požoltél -éla -o: stara požoltela knjiga ♪
  12.      požréšen  -šna -o prid., požréšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki (rad) veliko jé: nikoli ni dovolj temu požrešnemu človeku; požrešni vrabci brskajo po pesku; požrešen kot volk // nav. ekspr. ki čuti, ima veliko željo po jedi: je zelo požrešen / požrešen na meso, sladkarije / jesti s požrešnim tekom; pren. požrešno morje je pogoltnilo vso ladijsko posadko 2. ekspr. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine; lakomen: vsi dolžniki so se ga bali, ker so vedeli, da je požrešen; požrešen na denar, po denarju / požrešen pogled ki izraža lakomnost ● ekspr. vse je spravil v svojo požrešno torbo v veliko, prostorno torbo požréšno prisl.: požrešno jesti, piti ∙ ekspr. voda je požrešno drla po cesti zelo, močno ♪
  13.      požrêti  -žrèm dov., požŕl (ẹ́ ȅ) 1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino; tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo; gleda ga, kot bi ga hotel požreti zelo jezno, sovražno / nizko celo skledo solate je požrl pojedel 2. ekspr. z grizenjem uničiti: gosenice so požrle zelje 3. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal ne more več požreti vode 4. ekspr. ne izreči, zamolčati: hude besede je imel že pripravljene, pa jih je požrl // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: požreti očitek, poraz, sramoto, žalitev; vsega človek ne more požreti / požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo // obvladati, zadržati: požreti jezo / požreti solze 5. ekspr. pri svojem delovanju porabiti velike količine česa: ta avtomobil požre veliko bencina / ogrevanje prostorov požre dosti električne energije / ta dejavnost požre precej denarja // zmanjšati količino česa: bolezen mu je požrla prihranke / nenapovedan obisk mu je požrl prosti čas ● pog., ekspr. noč ga je požrla ponoči je skrivaj odšel; ekspr. veliko ljudi so požrla taborišča je umrlo v taboriščih; ekspr. uši ga bodo požrle zelo ušiv je; ekspr. kar naprej, saj vas ne bomo požrli nihče vam ne bo storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. požreti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; pog., ekspr. nocoj ga je pa veliko požrl popil veliko alkoholne pijače; slabš. si požrl jezik zakaj molčiš, ne odgovoriš; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. ob pogledu na jedi na mizi je na debelo požrl slino zelo si jih je zaželel; ekspr. zadnje zloge navadno kar požre jih ne izgovori; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. kar požrl bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl; ekspr. hoteli so jo z očmi požreti poželjivo so jo ogledovali požréti se ekspr. zelo razžalostiti se, vznemiriti se: požrl se bo zaradi nje ∙ ekspr. ne bom se mešal v to, naj se sami med seboj požrejo naj se sprejo; naj svoje zadeve sami uredijo; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze zelo je jezen, vznemirjen požŕt -a -o: požrta jed, pijača ♪
  14.      požrtvoválen  -lna -o prid., požrtvoválnejši (ȃ) ki si zelo prizadeva za dosego določenega cilja neglede na trud, žrtve: požrtvovalni starši; pri tem delu je bil zelo požrtvovalen / nagrada za požrtvovalno delo / požrtvovalna ljubezen požrtvoválno prisl.: boril se je zelo požrtvovalno; požrtvovalno skrbeti za otroke ♪
  15.      požulíti  in požúliti -im dov. (ȋ ú) ekspr. počasi pojesti ali popiti: naskrivaj je požulil vso čokolado; požulila sta dva litra vina ● ekspr. požulil je zadnjo cigareto pokadil ♪
  16.      požvéčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) krajši čas žvečiti: zalogaj je malo požvečil in požrl ∙ ekspr. v naglici je požvečil kos pečenke pojedel ♪
  17.      požvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) krajši čas žvenketati: požvenketati s kovanci v žepu ♪
  18.      požvenkljáti  -ám dov. (á ȃ) krajši čas žvenkljati: požvenkljati s kovanci ♪
  19.      požvížgati  -am dov. (í) 1. oglasiti se z žvižgom: kdaj pa kdaj je zavrisnil in požvižgal 2. z žvižgom dati znamenje: požvižgati psu požvížgati se ekspr. ne ceniti, ne upoštevati: požvižgam se nate ∙ ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje ♪
  20.      požvižgávanje  -a s (ȃ) glagolnik od požvižgavati: zasliši se tiho požvižgavanje / ptičje čivkanje in požvižgavanje / požvižgavanje krogel ♪
  21.      požvižgávati  -am nedov. (ȃ) večkrat žvižgati: fant je polglasno požvižgaval / požvižgavati popevko / požvižgavati za dekleti // ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: sičniki so mu požvižgavali med zobmi / krogle so požvižgavale nad njihovimi glavami ♪
  22.      požvrkljáti  -ám dov. (á ȃ) krajši čas žvrkljati: požvrkljati jajca ♪
  23.      prábábica  -e ž (ȃ-á) stara mati očeta ali matere: to je podedovala od svoje prababice ∙ ekspr. take obleke so nosile naše prababice ženske v davnih časih; v njihovi družbi se počuti kot prababica zelo staro ♪
  24.      práčar  -ja m (ȃ) 1. nekdaj vojak, oborožen s pračo: pračarji in lokostrelci 2. knjiž. kdor strelja s fračo; fračar: bil je najboljši pračar v naši ulici ♪
  25.      prádáven  -vna -o prid. (ȃ-á) nav. ekspr. 1. časovno zelo odmaknjen (v preteklost): življenje v pradavnih časih; govoriti o pradavnih stvareh 2. ki že zelo dolgo obstaja: pradavni običaji / pradavni sen se je uresničil ♪

   15.017 15.042 15.067 15.092 15.117 15.142 15.167 15.192 15.217 15.242  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA