Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

si (12.392-12.416)


  1.      odvzéti  -vzámem dov., odvzêmi odvzemíte; odvzél; nam. odvzét in odvzèt (ẹ́ á) 1. od večje količine ločiti zlasti določeno količino: odvzeli so drobec kamnine za analizo; nekaj kapljic krvi so odvzeli za posebne preiskave; od honorarja je odvzel manjši znesek in ga poslal domov // povzročiti, narediti, da je česa manj: odvzeti od celote; toliko odvzemi, da bo mera točna; odvzeti in dodati 2. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzeli so mu vozniško dovoljenje; odvzeli so jim vse olajšave, ugodnosti / odvzeti komu državljanstvo, pravice / odvzeti komu besedo // povzročiti, narediti, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: z novim blokom so jim odvzeli svetlobo / neuspeh mu je odvzel voljo do dela / odvzeti snovi določeno lastnost, sestavino; odvzeti čemu vodo 3. narediti, da pride kaj od koga: odvzela mu je klobuk in palico; odvzeti komu prtljago // z dajalnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzeti komu bolečine, gorje, skrb / odvzeti komu odgovornost oprostiti ga odgovornosti ● knjiž. odvzel mu je veliko dela opravil ga je namesto njega; knjiž. za kazen so jim za en dan odvzeli hrano jim je niso dali; knjiž. odvzeti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; žarg., šport. odvzeti komu rekord prekositi ga; s pilo odvzeti rob odstraniti ga del ◊ jur. odvzeti poslovno sposobnost v sodnem postopku odločiti, da zaradi pravno določenih okoliščin kdo ne sme urejati določenih ali vseh svojih pravnih zadev odvzét -a -o: odvzeto premoženje ♪
  2.      odzíbati  tudi odzibáti -ljem in -am, in odzíbati -ljem in -am dov. (í á í; í) nav. ekspr. zibaje odpeljati: avtobus jih je odzibal do mesta / valovi odzibljejo čoln k bregu odzíbati se tudi odzibáti se, in odzíbati se zibaje se oddaljiti: ladjica se je odzibala od obale / raca se odziblje nazaj k jati zibaje se odide; počasi se je odzibal iz gostilne ♪
  3.      odzívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost odzivnega: odzivnost poslušalcev ga je presenetila; čustvena, velika odzivnost ♦ lov. preizkusiti odzivnost psa poslušnost ♪
  4.      odznák  -a m (ȃ) zastar. znak, znamenje: uniforma z odznaki; za klobukom so imeli zimzelen kot odznak / vladarski odznaki vladarske insignije; krilati lev je odznak Benetk simbol ♪
  5.      odzvánjati  -am nedov. (ā) z zvonjenjem odgovarjati, oglašati se: zvon župne cerkve je odzvanjal podružničnemu / ekspr. mati mu je na to vprašanje odzvanjala vedno eno in isto odgovarjala; pren. srce odzvanja srcu // ekspr. odmevati, odbijati se: njegov krik je odzvanjal od skal; brezoseb. dal mu je tako klofuto, da je kar odzvanjalo ● ekspr. še vedno mu odzvanjajo v ušesih njegove besede še vedno jih sliši; knjiž. stolpna ura odzvanja osem bije, udarja; knjiž. v njenem glasu je odzvanjala žalost njen glas je izražal; star. mrliču so dolgo odzvanjali zvonili ♪
  6.      odzváti se  -zôvem se dov., odzvál se (á ó) 1. udeležiti se česa na poziv, povabilo, prošnjo: njihovim prireditvam se je vedno rad odzval / vabilu na večerjo se ni odzvala; odzvati se pozivu, na poziv sodišča / ponudbi se je odzval jo je sprejel 2. oglasiti se, odgovoriti: klicali so ga, pa se ni odzval / na trkanje se ni nihče odzval / odzvati se na telefonski klic // knjiž. spregovoriti, reči: odzvala se je z zvonkim glasom / ne grem z vami, se je odzval nenadoma 3. narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: dobrikanju deklet se je vedno odzval; čustveno se odzvati / poštenjak se bo na tako dejanje gotovo odzval; kot slikar se je odzval na dogodek tako, da ga je upodobil / na dražljaj se je organizem hitro odzval ● zastar. odzvati se nasvetu upoštevati ga; knjiž. odzvati se ukazu izpolniti ga; zastar. odzvala se je, da ne bo prišla sporočila, odgovorila ♪
  7.      odžéjanost  -i ž (ẹ̑) stanje odžejanega: odžejanost in sitost / pil je do odžejanosti ♪
  8.      odžéjati  -am dov. (ẹ̑) zadovoljiti komu potrebo, željo po pijači: vino ga ni odžejalo; stekel je k studencu, da bi se odžejal; odžejati se s čajem; pren. odžejati hrepenenje po lepoti odžéjan -a -o: sit je in odžejan ♪
  9.      odžvížgati  -am dov. (í) 1. prenehati žvižgati: čakali so, kdaj bo odžvižgal / odžvižgal je naučeno pesmico 2. z žvižganjem odgovoriti, oglasiti se: ko je zaslišal žvižg, je na tiho odžvižgal 3. žvižgajoč se oddaljiti: sedel je na kolo in odžvižgal proti mestu / krogla je odžvižgala tik mimo njegove glave / ekspr. burja je odžvižgala mimo oglov ● žarg., šport. sodnik je odžvižgal konec polčasa z žvižgom naznanil; ekspr. če se ne bo bolj pazil, bo kmalu odžvižgal umrl ♪
  10.      ofenzíva  -e ž (ȋ) 1. delovanje oboroženih sil velikega obsega z namenom zavzeti strateško pomembno ozemlje ali uničiti veliko nasprotnikovih sil, napad: ofenziva se je začela; borci so kljubovali vsem ofenzivam; v ofenzivi so sodelovale tudi letalske enote / preiti v ofenzivo ♦ voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. VII. do 4. XI. 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda 2. publ. silovito, načrtno prizadevanje za dosego določenega namena: ofenziva za večjo mehanizacijo kmetijstva ni popolnoma uspela; diplomatska, politična ofenziva ♪
  11.      ofenzívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost ofenzivnega, napadalnost: moč in ofenzivnost sovražnikovih sil je nekoliko popustila / politična ofenzivnost ♪
  12.      ófer  ófra m (ọ́) nižje pog. dajanje denarja za cerkvene potrebe, včasih v zvezi s sprevodom vernikov okoli oltarja; cerkveno darovanje: v nedeljo bo ofer / iti k ofru ∙ star. dati komu ofer dar ♪
  13.      ofertórij  -a m (ọ́) rel. besedilo, ki se moli ali poje pri maši med darovanjem: ofertorij in graduale // muz. skladba na tako besedilo: skladatelj je napisal več ofertorijev ♪
  14.      oficiálen  -lna -o prid. (ȃ) uraden: oficialni sprejem; oficialno poročilo / oficialna politika / oficialni del programa se je že končal / oficialna vljudnost oficiálno prisl.: oficialno prositi za sodelovanje ♪
  15.      oficiálnost  -i ž (ȃ) uradnost: oficialnost obiska / publ. njegova literatura je nosila pečat oficialnosti / ni želel nobenih oficialnosti ♪
  16.      oficír  -ja m (ȋ) član poveljniškega vojaškega osebja, častnik: postal je oficir; vojaki in oficirji / aktivni oficir; oficir za zvezo / oficir milice ♦ navt. oficir trgovske mornarice absolvent srednje ali višje pomorske šole; voj. oficir čin od podporočnika do polkovnika ali nosilec takega čina ♪
  17.      ófrten  -tna -o prid. (ọ̑) nar. prevzeten, ošaben: ona je ofrtna // nar. dolenjsko lepo oblečen: kako si danes ofrtna ófrtno prisl.: ofrtno se oblači ♪
  18.      ófsajd  in óffside -a [ofsajd] m (ọ̑) šport. dejstvo, da je igralec pri nogometu, hokeju na ledu pri podaji bližje nasprotnikovih vrat kot nasprotni igralci, prehitek: razveljaviti gol zaradi ofsajda / doseči gol iz ofsajda; igralec je v ofsajdu; neskl. pril.: ofsajd položaj ♪
  19.      ogáben  -bna -o prid., ogábnejši (á ā) ki vzbuja gnus: očistiti mora to ogabno sluz / zbudil se je z ogabnim okusom v ustih / ekspr. to so le ogabna namigovanja grda, zlobna ogábno prisl.: ogabno smrdi ♪
  20.      ogárati  -am dov. (ȃ) 1. nar. ostrgati ščetine, ogoliti: ogarati prašiča 2. star. odrgniti, oguliti: platnena srajca ga je ogarala po vratu ogáran -a -o: ogarana koža; tovor je nosila stara ogarana mula ♪
  21.      ógel 2 ógla [ǝu̯] m (ọ̄) kos nedogorelega lesa: prižgal si je cigareto z žarečim oglom; oči so mu žarele kakor dva ogla; črn kakor ogel ♪
  22.      ógeln  -a -o [gǝl] prid. (ọ̑) nanašajoč se na ogel1: stanuje v ogelni hiši / ogelni kamen ∙ ekspr. to spoznanje je ogelni kamen logike za logiko najvažnejše ♦ obrt. ogelno dleto dleto za obdelovanje oglov ♪
  23.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  24.      ogíbati se  -am se in -ljem se nedov. (ȋ) 1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: v ozkem prehodu so se težko ogibali drug drugega; kolesar se ogiba pešcem / vozila se ogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje // delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: otroci se ga plašno ogibajo; ogibala sta se drug drugega; ekspr. vse se me ogiba; ogibajo se ga kot kuge 2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogibati se udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogibati se dolžnosti, obveznostim // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogibati se odgovorom, plačevanju dolgov 3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogibati se nevarnosti, vojne 4. ekspr. ne uporabljati: ogibati se citatov, neprimernih izrazov ● ekspr. ogibati se alkohola ne piti alkoholnih pijač; ves dan se je ogibal kuhinje ni šel v kuhinjo; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ogiba se odgovoriti na to vprašanje ne mara, noče odgovoriti ogíbati nar. vzhodno odstranjevati, umikati: ogibati gnoj izpod krav; hitro je ogibala vse, kar je bilo napoti ♪
  25.      ogláditi  -im dov., tudi ogladíla (á ȃ) 1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les; ogladiti si kožo s kremo; pren. ogladiti komu pot v življenje // knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico; ogladiti jezik 2. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: fanta je v kratkem času ogladil; življenje v mestu ga je ogladilo oglájen -a -o tudi oglajèn -êna -o: oglajen jezik, slog; oglajena površina ♪

   12.267 12.292 12.317 12.342 12.367 12.392 12.417 12.442 12.467 12.492  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA