Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

si (11.842-11.866)


  1.      obležáti  -ím dov. (á í) 1. ostati v ležečem položaju: pijanec je sredi ceste padel in obležal; obležati kot mrtev; obležati kot snop, vreča // ostati v takem položaju a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja: stepli so se in eden je obležal; obležati v krvi b) zaradi bolezni: dobila je vročino in obležala; obležati za dva meseca; obležati za pljučnico // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal 2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo: vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh // ostati kje sploh: smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom senca nezaupanja je obležala med njima 3. navadno s prislovnim določilom obstati v ležečem položaju: kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu; priletel je šopek in obležal pri njenih nogah 4. redko uležati se: pustiti gnoj obležati; sadje bo okusno, ko se obleži ● ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen; sneg je obležal ni skopnel; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; ekspr. obležal je na Doberdobu padel je, bil (v boju) ubit; ekspr. povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu kaj te teži, vznemirja; ekspr. ta krivica mu je obležala na duši zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega; ekspr. ta naloga je obležala na njegovih ramenih za to nalogo je ostal odgovoren on; ekspr. marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo marsikaterega jelena je že ustrelil; pog., ekspr. ta človek mi je obležal v želodcu mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; jed mi je obležala v želodcu ostala dlje časa neprebavljena obležán -a -o: obležano vino ♪
  2.      oblíčast  -a -o prid. (í) zastar. zaobljen, okrogel: obličast predmet / obličasta krošnja drevesa ♦ les. obličasti les, tram les, tram, pri katerem ostane del površine pri tesanju, žaganju neobdelan ♪
  3.      oblíčen  -čna -o prid. (ȋ ȋ) 1. zastar. ki ima določeno obliko: oblična skala / tujci so mu spremenili priimek v oblično spako oblikovno 2. jur. nanašajoč se na pravno predpisano obliko: oblična pogodba / oblični predpisi ♪
  4.      oblíčje  -a s (ȋ) 1. knjiž. prednja stran glave; obraz: opazovati svoje obličje v ogledalu; bledo, nagubano obličje; pren. hotel je spoznati njegovo duhovno obličje 2. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: obličje pokrajine se je spremenilo / ekspr., z oslabljenim pomenom: to lahko dokažemo pred obličjem vsega človeštva; izbrisati kaj, koga z obličja zemlje 3. nar. zahodno maska, krinka: natakniti (si) obličje / pustna obličja ● knjiž. gledati, videti koga iz obličja v obličje iz oči v oči; knjiž., ekspr. srečati se s kom iz obličja v obličje tako, da se ne more izmakniti določeni neprijetnosti; knjiž., ekspr. boji se stopiti pred očetovo obličje pred očeta; star. v obličje komu kaj povedati v obraz, v brk; knjiž., ekspr. marsikdaj je zrl smrti v obličje je bil v smrtni nevarnosti; star. poznam ga po obličju, po imenu ne navidez ♪
  5.      oblíka  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje ◊ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala ♪
  6.      oblikoválo  -a s (á) agr. votla priprava, po kateri se oblikuje sir: polniti oblikovala; kovinsko, leseno oblikovalo / oblikovalo za sir ◊ arheol. predmet, s katerim se oblikuje drug predmet; čeb. priprava za izdelovanje umetnih matičnikov ♪
  7.      oblikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko // arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej / ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati / oblikovati koga v harmonično osebnost 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto oblikováti se 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo: poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke ♪
  8.      oblíkovec  -vca m (ȋ) 1. nar. okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: nasekati naročje oblikovcev 2. les. drobnejši neobdelan les, ki se uporablja zlasti za opornike: rov so podprli s hrastovimi oblikovci ♪
  9.      oblína  -e ž (í) obel, zaobljen del česa: oblina kupole / oblina bokov / ekspr. oprijeta obleka je še bolj poudarjala njene obline prsi, boke ♪
  10.      oblísniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. 1. ošiniti, ošvrkniti: jezno je oblisnil sogovornika / oblisniti koga z očmi, pogledom 2. redko na hitro, močno obsvetiti: avtomobilski žarometi so oblisnili hišo ♪
  11.      oblíti  -líjem dov. (í) 1. narediti, da pade, steče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: obliti avtomobil, steno; obliti noge s toplo vodo; bilo mi je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo zelo neprijetno sem bil prizadet, razočaran / obliti torto s čokoladno kremo / strežnik je zdravniku oblil roke 2. priti v dotik s čim in steči, odteči po njegovi površini: oblil me je curek mrzle vode; morski val je spet oblil kopalca na skali; pren. jutranja svetloba je oblila gozd 3. ekspr. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt, zona ga je oblila (po hrbtu); obraz mu je oblil mrzel pot / rdečica jo je oblila zardela je; ob pogledu na mrtvega so ga oblile solze je začel jokati / udaril ga je po glavi, da ga je oblila kri 4. knjiž., ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: obliti koga s svojo naklonjenostjo / obliti koga s sramoto osramotiti ga oblít -a -o: gozd, oblit od mesečine; s krvjo oblit človek ♪
  12.      oblívati  -am nedov., tudi oblivájte; tudi oblivála (í) 1. delati, da pade, teče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: oblivati kolo, zid / oblivati nezavestnega z vodo / oblivati nežgano posodo z loščem 2. večkrat prihajati v dotik s čim in teči, odtekati po njegovi površini: usedel se je tako, da so mu valovi oblivali noge; pren. mesečina je oblivala dolino // večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: topli morski tokovi oblivajo severno obalo države / knjiž. na vzhodu obliva deželo morje 3. ekspr. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt jo obliva; mrzel pot, znoj mu je oblival čelo / od napora, strahu jih je oblival pot / oblivala jo je rdečica zardevala je; očeta so kmalu oblivale solze oče je jokal / davili so ga, da so ga oblivale krvave pene 4. knjiž., redko obhajati, prevzemati: oblivala ga je bolečina, omotica 5. knjiž., ekspr. delati, da je kdo deležen česa: oblivati koga s svojo milostjo ♪
  13.      oblízati  tudi oblizáti -lížem dov. (í á í) 1. z lizanjem preiti (vso) površino česa: pes mu je oblizal roko; oblizati si ustnice; pren., ekspr. oblizati koga s pogledi // ližoč odstraniti s površine: oblizati s smetano namazano žlico 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: dim je oblizal vso steno, preden je našel odprtino / mesec je spet oblizal tla ● pog., slabš. oblizati dekle večkrat na različnih mestih poljubiti; ekspr. voda je že precej oblizala kamenje zgladila, obrusila; ekspr. pete bi mu oblizali, samo da bi jim dal denar pripravljeni so se kakorkoli ponižati; ekspr. če to dobiš, si lahko vse prste obližeš si lahko zelo zadovoljen oblízan -a -o: oblizan teliček ∙ star. oblizan človek človek, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; polizan; star. njegova govorica je preveč oblizana slovnično, stilno pretirano pravilna, čista; polizana ♪
  14.      oblízniti  -em dov. (í ȋ) 1. povleči z jezikom po čem: mačka je obliznila mladiča; oblizniti se z jezikom; oblizniti si ustnico // ližoč pojesti del česa: oblizniti sladoled 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je obliznil poleno / burja je obliznila kočo / blisk je obliznil temo ● ekspr. obliznil ga je dvom obšel, prevzel; ekspr. nasmeh mu je obliznil ustnice preletel; ekspr. doma ga večkrat oblizne šiba je večkrat tepen s šibo; ekspr. kako čudovito je bilo, se je obliznila je z zadovoljstvom, veseljem rekla; ekspr. vsak fant bi se obliznil za tem dekletom bi bil zadovoljen, če bi jo imel; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen ♪
  15.      oblizováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. (večkrat) premikati jezik po čem: krava oblizuje telička; od zadovoljstva si oblizovati ustnice / pes si oblizuje rano z lizanjem si jo zdravi // ližoč odstranjevati s površine: oblizovati prste, namazane z marmelado / ekspr. on rad oblizuje kosti obira meso s kosti 2. ekspr. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: plameni so že oblizovali ostrešje / veter ji oblizuje obraz ● ekspr. smrt ga je že večkrat oblizovala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; knjiž., ekspr. voda se oblizuje med skalami se pretaka, pljuska; ekspr. ob novih najdbah si arheologi lahko oblizujejo prste so lahko zadovoljni ♪
  16.      oblíž  -a m (ȋ) 1. lepljiv trak za na kožo, zlasti za pritrjevanje ovoja ali gaze: nalepiti, odtrgati obliž; ranjenec z obližem na čelu / lepilni obliž; obliž za rano / na licu je imela lepotni obliž; pren., ekspr. antične razvaline so lepotni obliž narave 2. knjiž. (mrzel) obkladek: oblagati vroče čelo z obliži ● ekspr. ta zmaga je obliž za vse dosedanje neuspehe tolažba, uteha; publ. kampanjska akcija bi zalegla komaj za obliž bi samo začasno rešila, omilila problem, težave ♪
  17.      obljubíti  in obljúbiti -im dov. (ȋ ū) izjaviti komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: obljubiti komu nagrado, zvestobo; obljubil je, da mu bo dobro pri njem; slovesno obljubiti / knjiž. obljubiti na svojo čast / obljubiti komu kazen / oče je hčer obljubil drugemu // navadno z odvisnim stavkom izjaviti komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: obljubil je, da bo prišel; obljubil je, pa ni naredil ● publ. včeraj so si obljubili zvestobo štirje pari so se poročili; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje obljubíti se in obljúbiti se zastar. priljubiti se: on se zna povsod obljubiti obljúbljen -a -o: bil je zelo obljubljen; dobiti obljubljeno pomoč ∙ ekspr. obljubljena dežela dežela, kjer je izobilje; dežela, kjer se izpolnijo želje, pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost ♪
  18.      obljúditi  -im dov. (ú ȗ) knjiž. 1. naseliti, poseliti: obljuditi deželo, otok / živali so spet obljudile rov / obljuditi zapuščeno hišo začeti prebivati, stanovati v njej ∙ knjiž. ljudje so spet obljudili ulice in trge prišli nanje, jih napolnili 2. redko napolniti, poživiti: obljuditi svoj dramski svet z idejami; obljuditi tišino z lastnim glasom obljúden -a -o: obljuden kraj; vrvež na obljudenih cestah; gosto, redko obljuden ♪
  19.      oblódva  -e ž (ọ̑) nar. obloda: pripeljati iz mlina moko in oblodvo / prašiči se dobro redijo, ker jim daje oblodvo ♪
  20.      oblóga  -e ž (ọ̑) 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: položiti, prilepiti oblogo; lesena, marmorna obloga; obloga fasade; obloga v peči / stropna, talna obloga; toplotna, zaščitna obloga // navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh: na drevju se je naredila ledena obloga; odstraniti sluzasto oblogo z vrvi / podkožna maščobna obloga 2. jed, s katero se okrasi glavna jed: gobe, servirane kot obloga k mesu 3. med. predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: zdraviti z oblogami; topla, vlažna obloga / blatna obloga 4. redko oblaganje: končati oblogo ◊ avt. obloga del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut; med. obloga belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih; zobna obloga kar se nabere na zobeh ♪
  21.      oblója  -e ž (ọ̑) nar. obloda: pripravljati prašičem oblojo ♪
  22.      oblóžen  -žna -o prid. (ọ̑) namenjen za oblogo, oblaganje: obložni les; obložna opeka, pločevina ♦ teh. obložna cev cev, ki se zabije v vrtino, da se prepreči zasipavanje z zemeljskimi plastmi ♪
  23.      obložíti  -ím dov., oblóžil (ȋ í) 1. namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: obložiti sedeže z usnjem; obložiti stene z lesom, ploščicami / obložiti ročaj palice z dragimi kamni 2. položiti, namestiti kaj okrog česa: obložiti odprtino s kamenjem / ekspr. obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo 3. otovoriti, naložiti: obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli; pren., ekspr. obložiti svojo vest z zločinom 4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obložiti koga z očitki / obložiti podjetje z naročili / narava ga je obložila z mnogimi napakami 5. okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili: obložiti ribe z zelenjavo in gobicami ● obložiti mizo z jedmi in pijačami dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač; ekspr. preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in vinom jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s seboj; ekspr. pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki je samostalnikom (do)dal številne prilastke obložíti se redko obdati se, pokriti se: stene prostora so se zaradi hudega mraza obložile z ledom ● ekspr. jeseni se je drevje obložilo s sadjem jeseni je bilo na drevju veliko sadja obložèn -êna -o 1. deležnik od obložiti: z dragulji obložen ročaj; sedeti pri bogato obloženih mizah; s ploščicami obložene stene 2. v zvezi obloženi kruhek rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi zlasti razni mesni izdelki in sir: pojesti obloženi kruhek; postregli so jim z obloženimi kruhki ∙ ekspr. z leti obložen mož star mož; z medom obložene čebele čebele, ki nosijo s paše med; ekspr. s snegom obložen grm s snegom pokrit grm ♦ med. obložen jezik jezik z belkasto plastjo na površini ♪
  24.      obméjek  -jka m (ẹ̑) knjiž. nezoran, travnat del med njivami; meja: kositi na obmejku; po obmejkih raste grmovje / obmejek gozda rob, obrobje ♪
  25.      obmetáti  -méčem dov., obmêči obmečíte; obmêtal (á ẹ́) z metanjem spraviti na površino česa: igrišče so obmetali z razbitimi steklenicami; obmetali so ga s kepami ∙ ekspr. nasprotnika je obmetal z blatom osramotil ♪

   11.717 11.742 11.767 11.792 11.817 11.842 11.867 11.892 11.917 11.942  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA