Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

si (11.067-11.091)


  1.      natúren  -rna -o prid. (ȗ) knjiž. naraven: upoštevati naturne zakone / občudovati naturne lepote / kip v naturni velikosti / zelo naturen človek je; preseneča jih njena naturna preprostost / igralec je navdušil gledalce s svojo naturno igro natúrno prisl.: naturno živeti / v povedni rabi kar se je zgodilo, je popolnoma naturno ♪
  2.      naturízem  -zma m (ȋ) gibanje, ki se zavzema za čimbolj naravno življenje: pristaši naturizma // nudizem: možnosti za razvoj naturizma ♪
  3.      natúrnost  -i ž (ȗ) knjiž. naravnost, neprisiljenost: kulise vzbujajo vtis naturnosti / njena naturnost in preprostost jim je ugajala / občudovali so naturnost njegove igre ♪
  4.      naučíti  -ím dov., naúčil (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka ● ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig; v mestu se je naučila kuhanja / od profesorja se je marsikaj naučil // z učenjem doseči znanje, razumevanje česa: naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila; naučiti se na pamet; naučiti se vse za šolo ● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih naučèn -êna -o: naučen govor; naučena lekcija; naučen je na disciplino; odgovarjal je, kot bi bil naučen ♪
  5.      náuk  -a [nau̯k] m (á) 1. s prilastkom sistem spoznanj o kakem pojavu, predmetu ali na kakem področju: priznati, sprejeti nov nauk; filozofski, naravoslovni, verski nauk; nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje / razvojni nauk; nauk o celicah, dednosti, grbih, toploti, valovanju, zvoku; nauk o človeku // ta sistem spoznanj, vezan na določeno osebo, na določeno področje: Kopernikov heliocentrični nauk; to je dogmatični nauk cerkve 2. nav. ekspr. pouk, nasvet: izpolniti, upoštevati nauke staršev; hvaležen mu je za ta nauk / dati komu dober, koristen nauk; deliti nauke vsem ljudem / ravnati se po naukih vzgojiteljev / lepi, zlati nauki / moralni nauk / ta neuspeh naj ti bo nauk za bodočnost 3. nav. mn., zastar. šola, študij: dokončati nauke / obesiti nauke na kljuko / sprejeti koga v nauk v uk ● nar. iti k nauku popoldanskemu cerkvenemu opravilu; ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; raba peša oznanjevati, širiti, učiti krive nauke kar vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno ◊ lit. nauk kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati; rel. krščanski nauk pouk o krščanskih resnicah ♪
  6.      naúšnik  -a m (ȗ) nav. mn. predmet, ki ščiti ušesa pred mrazom: pokriti si ušesa z naušniki; volneni naušniki // del pokrivala, ki se da zavihati: kučma z velikimi naušniki ◊ teh. priprava za glušenje, dušenje zvoka, ki pokriva ušesa ♪
  7.      naváda  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko a) pri človeku: spoznal sem njegove navade; težko je spremeniti vsakdanje navade / opustiti, pridobiti si določene navade odvaditi, navaditi se česa; ekspr. znebiti se slabih navad / privzgojiti otroku delovne navade b) nav. ekspr. pri živali: proučevati navade divjadi, medvedov c) ekspr. na posameznih področjih človekove dejavnosti: upoštevati plačilne navade; poznati navade tržišča / prometne navade / posnemati tuje slikarske navade // navadno s prilastkom vedenje, obnašanje: čudaške, uglajene navade / človek mestnih navad / po svojih navadah se zelo razlikujeta 2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: kajenje je njegova navada; hoja v hribe mu je (postala) navada / imel je navado, da je vsakega pozdravljal / govoril je mirno, kakor je njegova navada // izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost: na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo / pitje kave mu je prešlo v navado / v navadi je, da se tako dela / proti svoji navadi me je danes poklical 3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: kaditi, piti iz navade; iz navade ugovarja / delinkvent, hudodelec iz navade 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: zapisati pustne navade; mnoge stare navade izginjajo; navade ob poroki, žetvi / zbirati ljudske navade; prim. ponavadi ♪
  8.      naváden  -dna -o prid., navádnejši (ȃ) 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih / gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta / nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno // star. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje; navadni in patentni kozarci; knjiga je tiskana na navadnem papirju; avtomobil z navadno karoserijo; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično; jesti navadno salamo; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih / vojsko je služil kot navadni vojak; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih / navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh; navadne in vezane hranilne vloge; navadno leto leto, ki ima 365 dni 3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost // izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je; to so navadne čenče; to je navadna goljufija ◊ bot. navadni bljušč, dežen, volčin; navadna črnoglavka, krhlika, melisa; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media; ekon. navadna reprodukcija; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter; navadna temperatura temperatura približno od 18° do 20° C; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe; navadno pismo; zool. navadni brizgač, prašiček; navadna čigra, koralnica navádno prisl.: navadno gre za praznike domov; to obleko nosi navadno v službo; ob tem času otroci navadno spijo; učenec je navadno točen; to je huda bolezen, navadno dolgotrajna; ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah; kakor navadno so se zbrali pri sosedu; sam.: to je nekaj navadnega ♪
  9.      naváditi  -im dov. (á ȃ) 1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem narediti, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: otroke je navadila kuhanja in šivanja; v šoli se je navadil brati, pisati; navaditi se plavati / navaditi koga pospraviti knjige / vola navaditi voziti / jezika se je že toliko navadil, da se lahko sporazumeva naučil / psa moramo navaditi, da pride na klic / navadil ga je misliti / prijatelji so ga navadili piti 2. povzročiti, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navaditi koga na mraz, močno svetlobo; navaditi se nove okolice, samote; navadil se je trpeti; navaditi se na ropot / ne morem se ga navaditi; sčasoma sta se navadila drug (na) drugega // s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: navaditi koga čistoče; kmalu ga je navadil na red naváditi se s ponavljanjem kakega dejanja, dela priti v stanje, ko postane to potreba, navada: navaditi se kaditi; navaditi se na mamila, pijačo navájen -a -o: navajen je dela, trpljenja; vsega hudega navajen človek; navajen sem poti, zato bom šel naprej poznam pot; tega smo že navajeni; navajen je, da hodi sam; navajeni so čakati; navajen je na mraz, podnebje ♪
  10.      navájati 1 -am nedov. (ā) 1. pripovedovati, zapisovati kaj, navadno z določenim namenom: navajati imena, številke; na koncu članka navaja avtor vire, ki jih je upošteval / navajati dokaze / med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to panogo, navaja tudi sebe / navajati kaj v opravičilo; navajati za primer // dobesedno pripovedovati, zapisovati tuje besedilo: kritik navaja za dokaz svoje trditve odlomke iz romana / dobesedno navajati // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost česa v čem: naslednji člen navaja pravice in dolžnosti delavcev; obtožnica navaja več hudih prekrškov 2. knjiž., redko nagovarjati, napeljevati: navaja ga, naj gre študirat; vsi so ga navajali, naj se jim pridruži ● publ. to nas navaja k sklepu, da je ujetnik govoril resnico iz tega sklepamo navajajóč -a -e: navajajoč nove, tehtne razloge, jih je pregovoril ♪
  11.      navájati 2 -am nedov. (ā) 1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem delati, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: dekleta so navajali gospodinjskih del / vole navajati voziti 2. povzročati, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navajati koga na mraz, močno svetlobo; navajati se na življenje v mestu; počasi se navaja na svojo usodo // s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno lastnost: navajati mladino k samostojnosti; navajati otroke na red / z zgledom je navajal sina k resnicoljubnosti ♪
  12.      navál  tudi navàl -ála m (ȃ; ȁ á) 1. pojav, da pride kam v razmeroma kratkem času hkrati veliko ljudi: prvi naval bo kmalu mimo; nemogoče se je izogniti navalu v ordinacijah; naval potnikov ob koncu tedna je zelo velik; naval vlagateljev na denarni zavod / preprečiti naval na šolo 2. nav. ekspr., z rodilnikom nagel, razmeroma silovit nastop a) določenega delovanja: naval valov / kostanji so se lomili pod silnim navalom nevihte, vetra / upirati se navalu spominov b) določenega čustva: doživeti naval hrepenenja; to je storil v navalu ganjenosti, jeze, sovraštva; nenaden naval strasti c) določenih bolezenskih znakov; napad: ima hud naval kašlja; pričakovati nov naval krčev; naval vročine je minil ∙ ekspr. luno je zakril naval oblakov velika količina, množina oblakov ♦ med. naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija 3. ekspr. napad, naskok, pritisk: vzdržati vse navale; naval sovražnikovih čet / utrdba je padla v navalu brez večjih izgub ♪
  13.      navalíti  -ím dov., naválil (ȋ í) 1. z valjenjem, kotaljenjem spraviti kam: pred žago so navalili nekaj hlodov; mrvo je navalil k drevesu; ob vznožju so ležale velike skale, ki so se navalile z višin / skalo so navalili na pot zvalili // ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: skrb zanj je navalil drugim; preveč si mi navalil na rame 2. nav. ekspr. napasti, naskočiti, pritisniti: sovražnikove čete so navalile proti našim enotam; navaliti z vojsko na trdnjavo; nato so znova z vso silo navalili nanje; star. čete so se od vseh strani navalile na mesto / navaliti iz zasede / policija je navalila na demonstrante 3. ekspr. hitro, neurejeno priti kam v velikem številu: vsi so navalili k njemu; ljudje so navalili na blagajno; otroci so se z vpitjem navalili k vratom / novinarji so navalili nanj z vprašanji; pren. misli, skrbi so znova navalile nanj ● ekspr. kupci so navalili na blago ga kupovali v večjih količinah kot navadno navaljèn -êna -o: kup navaljenih hlodov, skal ♪
  14.      navaríti  -ím dov., naváril (ȋ í) metal. z varjenjem nanesti plast kovine z namenom, da se nadomesti obrabljena površina ali izboljšajo njene lastnosti ♪
  15.      návček  -čka m (á) v krščanskem okolju zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga: zvoniti z navčkom ∙ evfem. kmalu mu bo zapel navček kmalu bo umrl; ekspr. takim prizadevanjem že poje navček takih prizadevanj bo kmalu konec ♪
  16.      navdíh  -a m (ȋ) ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar: črpati navdih iz narave; dati, dobiti navdih za kaj; iskati navdih; pisati z navdihom; nenaden, pesniški, umetniški navdih / publ. do take odločitve je prišlo po navdihu večine na pobudo, pod vplivom // neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja: prepustiti se navdihu; delati, ustvarjati po navdihu; to delo je bolj plod navdiha kot intelekta ♦ psih. nenadno spoznanje ♪
  17.      navdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati navdih: zarja je navdihnila eno najlepših pesnikovih vizij; roman so navdihnile vojne grozote; navdihnil se je ob pogledu na umetnino 2. knjiž. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti: dogodek jo je navdihnil s čudno mislijo; njen odhod ga je navdihnil s skrbjo / navdihniti komu pogum, smisel za kaj dati navdíhnjen -a -o: biti navdihnjen; navdihnjen z upanjem ♦ rel. ki je ali je nastal pod izrednim božjim vplivom ♪
  18.      navdúšenec  -nca m (ȗ) nav. ekspr. kdor se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela: bil je velik navdušenec; gledališki navdušenci; športni navdušenci; skupina mladih navdušencev / boksarsko srečanje si je ogledalo veliko navdušencev ♪
  19.      navdúšenje  -a s (ȗ) 1. veliko veselje, volja, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: za tako delo je potrebno navdušenje; fant kaže veliko navdušenje za učenje / svojega navdušenja za napredne ideje ni mogel dolgo skrivati / ekspr. bojevati se z velikim navdušenjem 2. zelo pozitiven čustveni odnos do česa: izražati, kazati navdušenje nad čim; vzbuditi navdušenje / ekspr. z obraza mu je sijalo navdušenje // izražanje takega odnosa: navdušenje se dolgo ni moglo poleči; ekspr.: mesto je kar kipelo od navdušenja; ob koncu predstave je izbruhnil pravi vulkan navdušenja / predajati se navdušenju ● ekspr. izrazil je navdušenje nad prebrano knjigo rekel je, da mu je zelo všeč ♪
  20.      navdušljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se (hitro) navduši: je navdušljiv človek / biti navdušljivega značaja ♪
  21.      navelíčati se  -am se dov. (ȋ) 1. prenehati imeti, občutiti kot zanimivo a) osebo: take družbe se je kmalu naveličal; vsi so se ga že naveličali / ekspr.: naveličala se je svojega fanta ne ljubi ga več; se te žena še ni naveličala b) stvar, predmet: naveličala se je čevljev z visokimi petami; te obleke ne maram več, ker sem se je naveličal / jabolk, mesa se je že naveličal c) lastnost, značilnost: takšne lepote se človek ne naveliča / naveličal sem se njene dobrote, trme 2. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom izraža odpor osebka, da se dejanje nadaljuje: naveličati se čakanja, dela, vožnje; otroci so se že naveličali igre; naveličal se je odgovarjati strankam, poslušati radio / naveličal se je življenja v mestu / naveličal se je, da bi vsak dan razlagal isto stvar / brala je, dokler se ni naveličala dokler je hotela, želela navelíčan -a -o 1. deležnik od naveličati se: naveličan sem čakanja; so že naveličani dela; naveličan sem tega enoličnega življenja 2. nav. ekspr. ki je brez volje, zanimanja: naveličan človek; tako naveličane ženske še nisem srečal; fant je do grla naveličan / vanj so strmeli sami naveličani obrazi / spregovoril je z naveličanim glasom ♪
  22.      navézanje  -a s (ẹ́) redko navezava: navezanje derez / navezanje malih narodov na velesile ♪
  23.      navézati  in navezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vezanjem namestiti, dati na kaj: na klobuk so mu navezali trakove; navezati skakalcem padala; navezati tovor na osla; navezati si dereze, smuči // narediti, da je kdo privezan, pritrjen: ko je prišel na cesto, je psa spet navezal / redko navezati ladjo k obali privezati // alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: na poti čez snežišče so planince navezali; v steni sta se alpinista navezala 2. v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z dobroto ga je skušala navezati nase; navezali so jih nase s podkupninami; potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo; z leti se je navezal na zemljo // narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: fanta je kmalu navezala nase; čustveno sta se navezala drug na drugega; ekspr. nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi / ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj 3. publ., v zvezi z na narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; nasloniti, opreti: svoj jezik je navezala na jezik klasikov; misli je navezal na zadnje dogodke / govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej pretrgal nadaljeval 4. publ., z glagolskim samostalnikom narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: državi sta navezali diplomatske stike; navezati prijateljske odnose / v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore ● star. če nočeš ubogati, kar naveži culo pojdi, odidi navézan -a -o: navezani baloni; pes je navezan na dolg jermen; navezan na dom, zemljo; uporniki so bili navezani na preskrbo iz zraka; biti čustveno navezan na koga ♪
  24.      navezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vezanjem nameščati, dajati na kaj: navezovati okraske na novoletno jelko; navezovati si smuči // delati, da je kdo privezan, pritrjen: navezovati psa na vrvico // alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: v steni so jih navezovali; alpinisti se navezujejo 2. v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: s prijaznostjo jih je navezoval nase; začel se je navezovati na novo družbo in okolje; navezovati se na zemljo // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva: dekle ga vedno bolj navezuje nase; počasi se navezujeta drug na drugega 3. publ., v zvezi z na delati, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; naslanjati, opirati: pesnik navezuje svoj ciklus pesmi na vojne balade; razprava se je navezovala na podano poročilo 4. publ., z glagolskim samostalnikom delati, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: navezovati stike z deželami v razvoju / rad navezuje nova znanstva ♪
  25.      navigacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na navigacijo: navigacijski instrumenti; navigacijske luči, naprave / navigacijski inženir / opravljati navigacijska merjenja / navigacijski sistem letala ♦ navt. navigacijski kompas kompas s smernim aparatom ♪

   10.942 10.967 10.992 11.017 11.042 11.067 11.092 11.117 11.142 11.167  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA