Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

si (10.967-10.991)


  1.      naskòk  -óka in -ôka m (ȍ ọ́, ó) 1. nenaden silovit vojaški napad iz neposredne bližine, zlasti na posamezen vojaški objekt, manjšo skupino nasprotnikovih vojaških sil: naskoki so se ponavljali vse dopoldne; odbiti, pričakovati naskok; popustiti naskokom sovražnikove vojske; naskok na trdnjavo / pripraviti se na naskok; preiti, pognati se v naskok / partizani so v naskoku zavzeli bunker; pren., ekspr. napovedati naskok na svetovni rekord; alpinisti so v naskoku osvojili vrh ♦ šport. naskok na telovadno orodje 2. šport. boljši (začetni) položaj pri tekmovanju; prednost: imeti,ȁ ♪
  2.      naskrív  prisl. (ȋ) star. skrivaj, naskrivaj: naskriv izginiti; naskriv poizvedovati, pošiljati poročila ♪
  3.      nasladkáti  -ám dov. (á ȃ) (nekoliko) sladkati, osladiti: nasladkati sok nasladkáti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po sladkem: kupil si je bonbone, da bi se nasladkal; pren., ekspr. nasladkati se lepih lic dekleta ♪
  4.      nasládnež  -a m (ȃ) ekspr. kdor se (rad) naslaja: nenasiten nasladnež ♪
  5.      naslanjáč  -a m (á) udoben stol z naslonjalom za hrbet in roke, navadno oblazinjen: sedeti v naslanjaču; mehek, širok naslanjač ● ekspr. obdržal je predsedniški naslanjač mesto, položaj ◊ zool. vsak od dveh sekalcev za zgornjima glodačema pri zajcih ♪
  6.      naslánjanje  -a s (ā) glagolnik od naslanjati: pri naslanjanju lestve bi kmalu izgubil ravnotežje / roman kaže naslanjanje na ekspresionizem ♪
  7.      naslánjati  -am nedov. (ā) dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani; naslanjati brado, komolce na mizo; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovo naslánjati se 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati se z rokami na mizo; naslanjati se na ograjo, steno / na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: jezero se na severu naslanja na hribe; zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje / ti prostori se naslanjajo na vežo // biti, nahajati se na kakem področju, navadno na večji površini: mesto se naslanja na južno stran hriba 3. publ., s prislovnim določilom biti odvisen: njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha; optimizem se naslanja na povečanje izvoza; gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga / naslanjati se na zgodovinske vire 4. publ., navadno v zvezi z na imeti, dobivati pomoč, podporo: ta stranka se naslanja na delavce / naslanjati se na lastne sile ● ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival ◊ lingv. predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto naslanjáje star.: naslanjaje se na brata, je prišepal do doma naslanjajóč -a -e: spal je, naslanjajoč glavo na mizo; naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke ♪
  8.      naslávljanje  -a s (á) glagolnik od naslavljati: naslavljanje poštnih pošiljk / opustiti naslavljanje poglavij / naslavljanje nadrejenih oseb; spoštljivo naslavljanje ♪
  9.      naslávljati  -am nedov. (á) 1. pisati naslov prejemnika pošiljke: naslavljati pošiljke / vsa pisma je naslavljal na brata 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: naslavljati očitke meščanstvu; naslavljati kritike, pohvale na predsednika 3. knjiž. dajati naslov: naslavljati pesmi, poglavja / naslavljati slike z abstraktnimi naslovi 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslavljali so ga (s) tovariš predsednik; naslavljati koga z doktorjem ♪
  10.      naslédek  -dka m (ẹ̑) knjiž., navadno s prilastkom stvar glede na tisto, iz česar izhaja; posledica: to dejanje bo imelo hude, neprijetne nasledke; nesreča je bila nasledek neprevidnosti; nihče ni vedel, kaj bo nasledek temu; vzrok in nasledek / to ima lahko za nasledek velike spremembe / publ. neoromantika s svojimi koreninami v romantiki in svojimi nasledki v ekspresionizmu vplivi, nadaljevanji // rezultat, dosežek: ta knjiga je nasledek vztrajnega dela / iron. nasledki njunega prijateljstva so se videli čez devet mesecev // publ. sklep, zaključek: iz povedanega sledi nekaj zanimivih nasledkov ♪
  11.      nasledováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) star. 1. z dajalnikom prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem; slediti: uvodu nasledujejo kratki opisi običajev / pomladi je nasledovalo suho poletje / zmaga nasleduje zmagi 2. neposredno po kom drugem imeti, prevzemati njegov položaj, funkcijo; zamenjevati, slediti: umrlega direktorja je nasledoval sekretar 3. dedovati, podedovati: nasledovati premoženje / po materi je nasledoval poštenost in dobro srce; ta bolezen se rada nasleduje 4. ravnati se po kom, posnemati: nasledovati svojega vzornika / nasledovati njegovo učenje ◊ jur. neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene pravice ♪
  12.      naslíkati  -am dov. (ȋ) 1. upodobiti kaj z barvami, navadno umetniško: naslikati osebo, pokrajino; naslikati na platno, steklo; naslikati z močnimi barvami; dal se je naslikati / naslikati avtoportret / ekspr. fotograf jih je naslikal fotografiral 2. nav. ekspr. opisati, orisati, navadno zelo živo, plastično: pisatelj zna kmeta zelo dobro naslikati; materi je naslikal vso svojo žalost ● žarg. kdaj se boš spet naslikal pri nas prišel k nam, nas obiskal naslíkati si predstavljati si, zamisliti si: v resnici je potekalo vse drugače, kot si je naslikal; preveč idealno si ga je naslikal naslíkan -a -o: naslikani liki; mojstrsko naslikan obraz; lepa je, kot bi bila naslikana zelo ♪
  13.      naslòn  -ôna m (ȍ ó) 1. del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: usedel se je v naslanjač in položil roko na naslon; hrbtni, stranski naslon / sedlo z naslonom // redko ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok, telesa: z žametom pokrit naslon lože 2. redko naslonitev: zavesten naslon na ljudsko umetnost ♪
  14.      naslonílo  -a s (í) 1. del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: mehko, visoko naslonilo; naslonilo za hrbet, roke; stol brez naslonila / naslonilo stola, zofe // knjiž. priprava za naslonitev česa sploh: ker je bilo drv preveč, se je naslonilo zlomilo / železno naslonilo za drva zglavnik 2. redko ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok, telesa: rokavice je odložila na naslonilo; ložno naslonilo ◊ adm. ploščica za valjem pisalnega stroja, na katero se ob vlaganju nasloni papir ♪
  15.      naslonítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od nasloniti: naslonitev dolge lestve jim je povzročila precej težav / vidna je naslonitev na ljudsko pesništvo / zagovarjati naslonitev na napredne sile ♪
  16.      nasloníti  -slónim stil. -ím dov., naslônil stil. naslónil (ȋ ọ́, í) 1. dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: nasloniti lestev na zid; nasloniti ob ograjo prisloniti / naslonil je puško na okno in ustrelil / nasloniti komolce na mizo; nasloniti hrbet na vrata; nasloniti se na lopato, palico; z vso težo se je naslonil na prijatelja; nasloniti se na zid ∙ knjiž. ladja je naslonila bok ob pomol se je z bokom dotaknila pomola; je pristala ob pomolu 2. publ., navadno v zvezi z na napraviti, da je kaj odvisno: trditve je naslonil na trdne dokaze; knjižni jezik se je naslonil na narečje / nasloniti akcijo na mlajše moči nasloníti se 1. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: nasloniti se na folkloro; prevod se je oblikovno tesno naslonil na izvirnik / proizvodnja se je naslonila na uvoz 2. s prislovnim določilom poiskati, dobiti pomoč, podporo: vodstvo se je naslonilo na preizkušene kadre; ko je bil v težavah, se je naslonil na prijatelje / nasloniti se na lastne moči 3. ekspr. uporabiti, izkoristiti kako področje bivanja, nahajanja za uspešno opravljanje določene dejavnosti, naloge: partizani so se naslonili na gozdne višine in dolgo odbijali sovražnika; levo krilo vojske se je naslonilo na breg reke ● ekspr. grem se malo naslonit, ob desetih me pa pokličite odpočit se, leč naslonívši star.: naslonivši se na steno, je začutil v hrbtu ostro bolečino naslónjen -a -o 1. deležnik od nasloniti: stal je, naslonjen na jablano, in govoril; novela je naslonjena na motiv iz ljudske pesmi; vas je naslonjena na položno pobočje 2. nav. ekspr. ki je v prostorsko neposrednem stiku s čim: severni del Italije je široko naslonjen na evropsko celino / publ. dežela je po reki naslonjena na morje povezana, zvezana z morjem ♪
  17.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  18.      naslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na naslov: naslovne črke / naslovna novela, pesem novela, pesem, po kateri ima zbirka naslov; naslovna stran stran na začetku časopisa, knjige z naslovom, imenom avtorja, založbe; naslovna vloga vloga, po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov ◊ ptt naslovna pošta pošta, ki odda pošiljko določenemu prejemniku ♪
  19.      naslovíti  -ím dov., naslóvil (ȋ í) 1. napisati naslov prejemnika pošiljke: nasloviti pismo; čitljivo, točno nasloviti / pošiljko je naslovil na očeta 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: nasloviti besede, zahvalo slavljencu; nasloviti govor, prošnjo, zahtevo na ljudstvo; nanje je naslovil kritiko, da so neodločni / članom društva je odbor naslovil posebno okrožnico je poslal 3. knjiž. dati naslov: avtor pesmi ni naslovil / film so naslovili Lucija ♦ elektr. nasloviti celico s številom, simbolom označiti mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslovil ga je (s) tovariš, s tovarišem naslovljèn -êna -o in naslóvljen -a -o: pravilno naslovljena pošiljka; prošnja, naslovljena na udeležence tekmovanja ♪
  20.      naslóvljenec  in naslovljênec -nca m (ọ̑; é) 1. prejemnik pošiljke: naslovljenec in odpošiljatelj / naslovljenec tega pisma ni znan 2. publ. oseba, ki ji je govor namenjen, posvečen: naslovljenec se je zahvalil govorniku za prijazne besede / naslovljenec pesmi ♪
  21.      naslóvnica  -e ž (ọ̑) 1. redko naslovljenka: izročiti pošiljko naslovnici 2. žarg., tisk. naslovna stran: oblikovati, urediti naslovnico; slika na naslovnici ◊ ptt listek z naslovom, pritrjen na pošiljko, na katero ni mogoče napisati naslova ♪
  22.      naslóvnik  -a m (ọ̑) 1. prejemnik pošiljke: naslovnik je pismo, pošiljko prejel; bivališče naslovnika ♦ lingv. oseba, osebe, ki jim je jezikovno sporočilo namenjeno 2. knjiž. seznam naslovov: njegovo ime je poiskal v naslovniku ♪
  23.      nasmèh  in nasméh -éha m (ȅ ẹ́; ẹ̑) izraz obraza, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmeh; hudomušen, ljubezniv, prijazen nasmeh / odgovoriti, pogledati z nasmehom; pozdraviti z nasmehom / ekspr.: na obrazih vseh je zaigral nasmeh; ustnice so se mu razširile v prisrčen nasmeh prisrčno se je nasmehnil / ekspr. na vse strani je delila nasmehe; pri nasmehu so ga zabolele ustnice ♪
  24.      nasmejáti se  -sméjem se tudi -ím se stil. -sméjam se dov., nasméj se in nasmèj se nasméjte se stil. nasméjaj se nasmejájte se; nasmejál se stil. nasméjal se nasmejála se (á ẹ́, í, ẹ́) 1. nasmehniti se, zasmejati se: glasno, široko, trpko se nasmejati; prijazno se mu je nasmejala; v zadregi se je nasmejal / ves obraz se ji je nasmejal 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po smejanju: v družbi se je nasmejal / ekspr. nasmejati se do solz ● ekspr. sreča se mu je nasmejala doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug nasmejáti publ. zadovoljiti komu potrebo, željo po smejanju: film želi nasmejati gledalce; znal je nasmejati otroke nasmeján -a -o: nasmejan obraz; bila je srečna in nasmejana ♪
  25.      nasmíhati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno z le rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmihata se drug drugemu; ljubeznivo, skrivnostno se nasmiha; ob tej misli se je veselo nasmihal / njene ustnice so se nasmihale; ekspr. rahlo se je nasmihal v duši; pesn.: njive in gaji so se nasmihali; izza oblakov se mu nasmiha sonce // ekspr. posmehovati se: mi se nasmihamo vam, drugi se bodo pa nam; nasmiha se njeni govorici, zadregi ♪

   10.842 10.867 10.892 10.917 10.942 10.967 10.992 11.017 11.042 11.067  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA