Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

si (10.292-10.316)


  1.      monístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na monizem: monistični nazor; monistična filozofija / monistični sistem kontrole ♪
  2.      monízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. filozofska smer, ki trdi, da ima svet en sam izvor: zagovarjati monizem / idealistični monizem ki trdi, da ima svet duhovni izvor; materialistični monizem ki trdi, da ima svet snovni izvor 2. publ. sistem, v katerem vodi, upravlja ena oseba: uvajati monizem / monizem v upravljanju podjetja ◊ jur. monizem kazenskih sankcij ena sama vrsta kazenskih sankcij ♪
  3.      monókel  -kla m (ọ́) steklo za eno oko, ki se uporablja namesto očal: nositi monokel; popraviti si monokel; z monoklom opazovati koga ♪
  4.      monoklínski  -a -o prid. (ȋ) min., navadno v zvezi s sistem v katerem sta dve osi med seboj pravokotni, tretja pa je proti eni nagnjena, enosomeren ♪
  5.      monológ  -a m (ọ̑) daljši govor ene osebe, navadno kot del dialoga, samogovor: njegova zgovornost se je kazala v dolgih monologih / po monologu so igralca kar dvakrat klicali na oder / dramski, lirski monolog ♦ lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori // ekspr. govorjenje sebi, navadno glasno: sram ga je bilo, ker so nekateri slišali njegov monolog ♪
  6.      monopolízem  -zma m (ȋ) 1. monopolni sistem v a) gospodarstvu: krepitev monopolizma v industriji / krize v dobi monopolizma / uvesti monopolizem zavarovalnic b) ekspr. oblasti, kulturi: oblike ideološkega monopolizma / razraščanje monopolizma v kulturi 2. nav. ekspr. težnja po monopolu: obsojati monopolizem ♪
  7.      monstruózen  -zna -o prid. (ọ̑) knjiž. pošasten, spačen: monstruozen videz človeka / monstruozen nebotičnik nenavadno visok, velik / monstruozna višina ♪
  8.      montafónski  -a -o prid. (ọ̑) vet., v zvezi montafonska pasma pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa ♪
  9.      montúra  -e ž (ȗ) star. uniforma: obleči si ponošeno monturo; montura avstrijskega častnika ♪
  10.      monumentalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. napraviti kaj monumentalno: skulpturo monumentalizirati s klasicistično arhitekturo / važne predmete je umetnik monumentaliziral monumentalizíran -a -o: na mozaiku je dogodek monumentaliziran ♪
  11.      monumentálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost monumentalnega: stavba daje trgu monumentalnost; monumentalnost spomenika / ekspr.: zgodbo je povzdignil do resnične monumentalnosti; monumentalnost simfonije / monumentalnost Plečnikove arhitekture ♪
  12.      móp  -a m (ọ̑) obrt. omelo, ki ima namesto ščetin dolge bombažne ali sintetične rese: pobrisati tla z mopom ♪
  13.      móra 2 -e ž (ọ̄) lit. osnovna metrična doba v kvantitativnem sistemu ♪
  14.      môra  -e ž (ó) 1. po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim: mora ga je davila; mora mu je sedla na prsi; mora tlači koga; odganjati moro; dogodek je nanje legel kot mora / otroka hodi tlačit mora // narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje: narediti moro na zibelko, svinjak 2. nav. ekspr. stanje, zlasti v spanju, ko ima človek tesnoben občutek: končala se je nočna mora; spet me je objela mora; ječal je kot pod težko moro / hromeči občutek sanjske more 3. ekspr., navadno s prilastkom kar povzroča pri človeku, ljudeh dalj časa žalost, skrbi: mora misli mi je legla na dušo; težka mora je nad njim; rešil jo je najhujše more v življenju / na vsem je ležala mora naveličanosti / življenje z njo je prava mora / težka mora se mu je odvalila s prsi nima več težave, skrbi, nadloge 4. slabš. dolgočasen, vsiljiv, zoprn človek: ta mora je vse pokvaril; mora si / ta človek je prava mora ♪
  15.      morála  -e ž (ȃ) 1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija // s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / vzgajati v duhu socialistične morale / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala 2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / slabš. odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne, socialistične morale 3. knjiž., redko, z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja 4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se vse bolj razkraja 5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen ● publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti ♪
  16.      moralíst  -a m (ȋ) 1. ekspr. kdor zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih: bil je največji moralist med nami; strog, vsiljiv moralist / moralist v meni me vedno kroti 2. knjiž. strokovnjak za moralna vprašanja: globok, slovit moralist svojega časa ♪
  17.      moralístičen  -čna -o prid. (í) ekspr. ki zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih: moralističen človek; od kdaj si tako moralistična // ki izraža stroga moralna načela: moralističen rek; moralistična proza; moralistično ravnanje / moralistična omejenost moralístično prisl.: moralistično presojati slovstvo ♪
  18.      moralitéta  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž. moralnost: moraliteta človeka 2. lit., zlasti v srednjem veku navadno alegorično dramsko delo s poučno vsebino: napisati, uprizoriti moraliteto; moraliteta o izgubljenem sinu / sodobna absurdna moraliteta ♪
  19.      moralizátorski  -a -o prid. (ȃ) ki moralizira: pisatelj ni nikoli vsiljivo moralizatorski / moralizatorsko pisanje / moralizatorski vpliv ♪
  20.      morálka  -e ž (ȃ) 1. publ. nauk o morali: želja je v moralki istovetna z dejanjem / obravnavati problem v luči humanistične, katoliške moralke; slabš. katekizemska moralka / pisatelj je v romanu izpovedal svojo moralko moralo 2. žarg., šol. družbeno-moralna vzgoja: drugo uro imamo moralko ◊ rel. predava moralko na teološki fakulteti moralno teologijo; šol. posvetna moralka nekdaj učni predmet v nižjih šolah o primernem, zaželenem vedenju, odnosih v družbi ♪
  21.      móranje  -a s (ọ̑) knjiž. nujnost, siljenje: subjektivno hotenje in objektivno moranje / brez moranja narediti kaj ♪
  22.      mórati  -am nedov. (ọ̑) 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš // elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let // s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali ● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti ♪
  23.      mórava  -e ž (ọ̑) cigareta boljše kakovosti z imenom Morava: prižgal si je moravo; neskl. pril.: cigarete morava in morava cigarete ♪
  24.      morénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na moreno: morenski drobir, material / morenski nasipi ♪
  25.      morfém  -a m (ẹ̑) lingv. najmanjši del besede kot nosilec pomena: lip-ic-a ima tri morfeme / končniški, korenski, priponski morfem ♪

   10.167 10.192 10.217 10.242 10.267 10.292 10.317 10.342 10.367 10.392  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA