Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sesti (51-75)


  1.      esteziométer  -tra m (ẹ̄) med. šestilu podobna priprava za merjenje občutljivosti kože ♪
  2.      f  [èf in fǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, f êfa tudi f-ja (ȅ ȇ; ǝ̏) sedma črka slovenske abecede: vsi efi ležijo postrani; veliki F // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: f je pripornik ◊ muz. mali f četrti ton v mali oktavi f neskl. pril. sedmi po vrsti: odstavek f ◊ muz. ton f ton na četrti stopnji C-durove lestvice; F-dur durov tonovski način z enim nižajem; f-mol molov tonovski način s štirimi nižaji; F ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f; šah. kmet na f-liniji v šesti navpični vrsti z leve strani ♪
  3.      falírati  -am dov. (ȋ) pog., raba peša gospodarsko propasti: tovarna je falirala; zaradi slabega gospodarjenja je trgovec faliral // slabš. opustiti, prekiniti študij: Janez je faliral v šesti šoli falíran -a -o: faliran študent; falirano podjetje ♪
  4.      gámba  -e ž (ȃ) muz., nekdaj čelu podobno glasbilo, navadno s šestimi strunami: lutnja in gamba ♪
  5.      gárice  -ric ž mn. (á ȃ) 1. nar. vzhodno lojtrnice za manjši voz: sesti na garice 2. manjšalnica od gare: pomagal je porivati garice ♪
  6.      gastaldíja  -e ž (ȋ) zgod. upravna enota zemljiške posesti v oglejskem patriarhatu: tolminska gastaldija ♪
  7.      góndola  -e ž (ọ̑) 1. dolg, ozek čoln z močnimi krivinami na koncih, ki se rabi v Benetkah: gondola je drsela po Velikem kanalu; sesti v gondolo 2. viseča, zaprta priprava za prevoz ljudi, tovora, navadno pri cepelinu ali žičnici: dvigniti se v gondoli; žičnica z dvema gondolama ♪
  8.      govoríca  -e ž (í) 1. kar se širi navadno s pripovedovanjem: med ljudmi krožijo, se širijo o njem razne govorice; raznesla se je govorica, da pije; nasesti govoricam, ki jih širijo sovražniki; dogodek je povzročil govorice; prazne govorice 2. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: naučila se je kuhanja in nemške govorice; dolgo je bil v tujini, pa ni pozabil domače slovenske govorice / ljudska, pesniška govorica; govorica izobražencev / po govorici sklepam, da niste iz naših krajev po narečju; pren., ekspr. filmska, glasbena govorica; govorica arhitekture 3. navadno s prilastkom način, značilnosti govorjenja: zoprna mu je njegova sladka govorica; za seboj je zaslišal veselo govorico; ekspr. cmokasta govorica / rada posluša otroško govorico / oponašal je njegovo govorico 4. raba peša pogovor, govor: govorica ni hotela prav teči; obrniti govorico na ženitev; začeli so govorico o politiki ♪
  9.      grájski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na grad: že od daleč so se videli grajski stolpiči; zaprli so ga v grajsko ječo; grajska klet; grajsko obzidje / grajski hlapec, oskrbnik / grajska oblast grájski -a -o sam.: grajski so se pripeljali graščakova družina; zalotili so ga, ko je sekal na grajskem na graščakovi posesti ♪
  10.      graščínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na graščino: graščinski oskrbnik / graščinski sodnik; graščinska tlaka / star. nemiri proti graščinski gosposki; sam.: smel je loviti, pasti na graščinskem graščinski posesti ♪
  11.      gréh  -a m (ẹ́) 1. rel. kršitev božje ali cerkvene zapovedi: krasti je greh; kesati, spovedati se grehov; delati grehe; odpustiti grehe; pokoriti se za grehe; velik greh; greh proti šesti božji zapovedi / izvirni greh; mali greh; smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem // ekspr. pokvarjenost, nemoralnost: povsod se je naselil greh; valja se v grehu 2. ekspr. prekršek, prestopek: kaznovan je bil za vse grehe; greh proti predpisom; greh zoper zdrav okus / storiti greh nad narodom / v povedno-prislovni rabi: greh je bilo dati denar za tako neumnost; greh je, če ne izrabite lepega vremena // napaka, pomanjkljivost: nesloga je naš stari greh; omahljivost mu štejejo v velik greh / popravljati stare grehe; pravopisni grehi ● ekspr. še vedno je vredna greha je privlačna, zapeljiva; ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči ♪
  12.      grôfov  -a -o stil. grôfov -óva -o prid. (ó; ó ọ́) nanašajoč se na grofa: bil je grofov hlapec; grofova hči; grofova posest je bila obsežna; sam.: najemniki so životarili na grofovem na grofovi posesti ♪
  13.      grofóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na grofe: na pisma je pritisnil svoj grofovski pečat / bili so najemniki na grofovski posesti / podelili so mu grofovski naslov; biti grofovskega rodu / ekspr. hčeri je dal naravnost grofovsko doto zelo bogato, veliko grofóvsko prisl.: bil je (po) grofovsko oblečen; sam.: star. vse polje je prišlo pod grofovsko v grofovo last ♪
  14.      gugálnica  -e [tudi u̯n] ž (ȃ) priprava za guganje, navadno v obliki visečega sedeža: narediti gugalnico; sesti na gugalnico; gugali so se na gugalnicah in se vrteli na vrtiljakih ♪
  15.      héksakord  in heksakórd -a m (ẹ̑; ọ̑) muz., v srednjeveški glasbi diatonična lestvica šestih tonov ♪
  16.      heksóda  -e ž (ọ̑) elektr. elektronka s šestimi elektrodami ♪
  17.      ínstrumental  in instrumentál -a m (ȋ; ȃ) 1. lingv. šesti sklon, orodnik: predlog z instrumentalom 2. muz. instrumentalna glasba ♪
  18.      investitúra  -e ž (ȗ) 1. v fevdalizmu slovesna podelitev službe, posesti vazalu ali škofu, umestitev: prisostvovati investituri ♦ zgod. boj za investituro investiturni boj 2. polit., v nekaterih državah izrazitev zaupanja parlamenta novi vladi: dobiti investituro // publ., v zvezi hierarhična investitura dejstvo, da višji organi podeljujejo nižjim funkcije, položaje: zamenjati volilni sistem s hierarhično investituro ♪
  19.      izpodlésti  -lézem tudi spodlésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. redko z lezenjem pod čim priti na drugo stran: izpodlesti plot 2. ekspr. zahrbtno, zvijačno spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti: prijatelj ga je izpodlezel pri dekletu; izpodlesti koga v službi ♪
  20.      izpodríniti  -em in spodríniti -em dov. (í ȋ) 1. s svojo težo, prostornino odstraniti kaj in zavzeti isti prostor: para izpodrine zrak; ladja izpodrine 15.000 ton vode / izpodriniti koga s sedeža 2. nav. ekspr. s silo, z zvijačo spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti: mladi ljudje so hoteli izpodriniti starejše; izpodrinil ga je pri dekletu; v službi so ga izpodrinili 3. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: avtomobili so izpodrinili poštne vozove; slovenščina je izpodrinila nemški jezik iz uradov ♪
  21.      izpolníti  in izpólniti -im tudi spolníti in spólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: on zmeraj obljublja, pa nikoli nič ne izpolni / svoje grožnje ni izpolnil; izpolniti besedo, obljubo / izpolniti komu prošnjo ugodno rešiti; to željo ti lahko izpolnim; želja se ji ni izpolnila // napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolniti dolžnost, povelje, ukaz; izpolniti očetovo voljo / izpolniti normo / stoodstotno izpolniti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati / armada je častno izpolnila težavno nalogo opravila / vseh naročil ne morem izpolniti v tako kratkem roku ∙ publ. kandidat ni izpolnil vseh pogojev ni imel kvalitet, ki se zahtevajo, pričakujejo; publ. kongres je izpolnil vsa pričakovanja uspeh kongresa je bil zelo velik ♦ šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli 2. vpisati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolniti prijavnico / izpolniti obrazec v treh izvodih; izpolniti položnico s tiskanimi črkami, pisalnim strojem / izpolniti rubriko 3. napraviti, da prostor ni več prazen: prazno steno je izpolnil s knjižnimi policami / nova knjiga bo izpolnila vrzel v umetnostni publicistiki / izpolniti izpraznjeno delovno mesto zasesti ga; pren. samo delo in glasba ne moreta izpolniti življenja 4. živeti do določene dobe: pesnik je izpolnil šestdeset let izpolnívši tudi spolnívši zastar.: izpolnivši naročilo, se je vrnil izpólnjen tudi spólnjen -a -o: izpolnjen obrazec; izpolnjeni pogoji; prostor je s tem izpolnjen; ukaz je bil v celoti izpolnjen; izpolnjena želja ♪
  22.      izspletkáriti  -im dov. (á ȃ) 1. knjiž. s spletkarjenjem doseči: njen odhod je izspletkarila pastorka 2. ekspr. s spletkarjenjem spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti: izspletkaril ga je pri šefu ♪
  23.      iztŕžiti  -im in stŕžiti -im dov. (r̄) sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega: za sadje je veliko iztržil; s prodajo rož je iztržil denar za vstopnino; letos je toliko iztržil, da si je kupil avtomobil ∙ žarg., šport. naše moštvo je iz šestih tekem iztržilo pet točk dobilo, doseglo ♪
  24.      izvolíti 2 -vólim stil. izvóliti -im dov. in nedov., izvóli izvólite tudi izvôli izvolíte (ȋ ọ́; ọ̑) 1. v medmetni rabi izraža vljudnost pri nagovoru: izvolite sesti; prosim, izvolite vzeti; elipt.: »ali smem vstopiti?« »Izvolite«; izvoli, miza je pripravljena; izvolite, tukaj je izhod 2. star., z nedoločnikom, spoštljivo milostno, dobrohotno kaj storiti: knez ga je izvolil poslušati / iron.: izvolil si se ponorčevati iz nas, kajne; končno je le izvolil priti ♪
  25.      izvóšček  -čka m (ọ̑) kdor se poklicno ukvarja s prevažanjem ljudi s kočijo: ob cesti so stale kočije izvoščkov / najeti izvoščka // knjiž. taka kočija za prevažanje: sesti v izvošček ali izvoščka; peljati se v izvoščku ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA