Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

seno (765-789)


  1.      vodílnica  -e ž (ȋ) nav. mn., mont. leseno vodilo v izvoznem jašku: montirati vodilnice ♪
  2.      volánica  -e ž (ȃ) manjšalnica od volana: z volanicami okrašeno krilo ♪
  3.      vólhek  -hka -o [u̯h] prid. (ọ́) star. 1. vlažen: volhke stene / volhek zrak / volhka pomlad; vreme je volhko // mehek zaradi vlažnosti: volhko seno 2. mehek, voljen: volhka dlaka, koža vólhko prisl.: volhko dišati ♪
  4.      vóže  -a s (ọ́) nar. vzhodnoštajersko vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz: dobro zategniti vože okrog žrdi ♪
  5.      vprašánje  -a s (ȃ) 1. ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pismeno, ustno vprašanje ♦ jur. delegatsko vprašanje javno vprašanje delegata v skupščini, s katerim se zahteva od izvršnega sveta, upravnega organa odgovor o kaki zadevi; lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje // kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje 2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala za vprašanje, neustalj. na vprašanju 3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci // kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje 4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja 5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj 6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je // ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje ♪
  6.      vréči  vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti ♦ šport. vreči kopje // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak vréči se nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj ♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti ♪
  7.      vrezljáti  -ám dov. (á ȃ) z rezljanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vrezljati okraske v leseno skrinjo vrezlján -a -o: vrezljana figura ♪
  8.      vrníca  -e ž (í) nar. (posušena) trava prve košnje; seno: v sadovnjakih so bili pokosili vrnico, ki so jo zvečer devali v kupe (F. Bevk) ♪
  9.      vzfrfotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) hitro, slišno zamahniti s perutmi: kokoši so preplašeno vzfrfotale // frfotaje zleteti: golob je vzfrfotal s tal; jata vrabcev je vzfrfotala v zrak ♪
  10.      vzhíčenost  -i ž (ȋ) knjiž. prevzetost, navdušenost: vzhičenost mine, prevzame koga; vzhičenost nad lepoto pokrajine / ljubezenska vzhičenost / govoriti z vzhičenostjo ♪
  11.      vzklíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od vzklikati: spodbujati vzklikanje; dolgotrajno, navdušeno vzklikanje; vzklikanje gesel ♪
  12.      vznesèn  -êna -o prid. (ȅ é) ki je v višjem, od stvarnosti odmaknjenem duševnem, duhovnem stanju: vznesen človek; govornik je postajal vse bolj vznesen // ki izraža, kaže tako stanje: vznesen govor; vznesene misli; vzneseno razpoloženje / vznesen glas, pogled; prim. vznesti ♪
  13.      vznòs  vznôsa m (ȍ ó) zastar. 1. prenos navzgor, dvig: vznos težkih bremen z dvigalom ♦ šport. vznos nog dvig iztegnjenih nog 2. vznesenost, zanos: čustvo daje volji vznos / reči z vznosom / pesniški vznos ♪
  14.      vzvíšen  -a -o prid. (ȋ) 1. ki je, sega višje od okolice: vzvišen prostor, sedež; ravnina in vzvišen svet / zastar. vrh gore je vzvišen tisoč metrov nad morjem se dviga 2. ki je nad čim navadnim, povprečnim, slabim: vzvišen človek se na malenkosti, žaljivke ne ozira // ki izraža, kaže, da je kdo nad čim navadnim, povprečnim, slabim: vzvišena drža / gledati na dogajanje okoli sebe z vzvišenim mirom 3. ki v odnosu do koga ne kaže pričakovane pozornosti, navadno zaradi pretirano dobrega mnenja o sebi: ne bodi tako vzvišen; zdela se mu je zelo vzvišena / biti vzvišen do koga; meščan se je čutil vzvišenega nad kmetom // ki izraža, kaže tak odnos: vzvišen prezir; vzvišena ošabnost; vzvišeno vedenje 4. ki je po duhovnih, moralnih, estetskih lastnostih nad čim navadnim, povprečnim, slabim: pesnik je izgubil položaj vzvišenega izbranca / vzvišen cilj, poklic / vzvišen stil; vzvišene besede / vzvišen trenutek 5. star. zelo spoštovan, cenjen, plemenit: cesarica in njen vzvišeni soprog vzvíšeno prisl.: vzvišeno govoriti, se vesti; sam.: biti vnet za vse vzvišeno ♪
  15.      vzvrtéti  -ím dov. (ẹ́ í) redko zavrteti: jermen vzvrti leseno kolo vzvrtéti se brezoseb. zvrteti se: zaradi višine se mu je vzvrtelo / vzvrtelo se mu je v glavi ♪
  16.      vžgáti 1 vžgèm dov., vžgál (á ȅ) 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati ● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka vžgáti se 1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge 2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra // postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti 3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo ● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti vžgán -a -o: vžgan motor; biti vžgan za koga ♪
  17.      z...  ali z... in iz... ali z... tudi iz..., pred nezvenečimi soglasniki s... ali s... in iz... ali s... tudi iz..., pred s, š, z, ž se... [sǝ in se] predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti s česa, odkod, kam: zbezati iz koša; zbiti klobuk z glave; zlesti na drevo, zriniti vstran, zvoziti drva iz gozda b) druženja, kopičenja: zbiti deske; zbrati, zgrabiti seno; zliti skupaj, zrasti se c) začetka dejanja: zbezljati, zdirjati, zdrveti č) stanja kot rezultata dejanja: zbombardirati, zbrisati, zdresirati, zdrgniti d) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: zblazneti, zbledeti, zboleti, zdaniti se, zmračiti se, zmrzniti / zgostiti, zjekleniti e) dosege zaželenega namena, cilja: zberačiti, zvabiti f) same dovršnosti: zgoreti, zgraditi, zravnati / zlagati se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zbiranje, zbledelost, zrastlina 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zbliza, zdaleč, zdoma; prim. iz ♪
  18.      zablátiti  -im dov. (á ā) knjiž. 1. prekriti z blatom: reka je zablatila prekop, strugo 2. zamazati z blatom: povodenj je zablatila seno; zablatiti tla v sobi zablátiti se 1. postati blaten: zaradi dežja so se ceste zablatile 2. spremeniti se v blato: zaradi močnega dežja se zemlja na vrtu zablati zabláten -a -o: zablaten prekop; zablateni škornji; zablatena polja ♪
  19.      zablodélost  -i ž (ẹ́) knjiž., redko zmotnost, zgrešenost: dokaz zablodelosti trditve ♪
  20.      zacmíhati se  -am se tudi zacmíhati -am dov. (ȋ) pridušeno, sunkovito zajokati: otrok se je zacmihal ♪
  21.      zacvíliti  -im dov., zacvilíla tudi zacvílila (í) 1. oglasiti se z zelo visokim glasom: miš, pes zacvili / ženske so preplašeno zacvilile // dati cviljenju podoben glas: vrata so zacvilila; zavore močno zacvilijo 2. slabš. (polglasno) zajokati: pred vrati je nekaj zacvililo; otrok je malo zacvilil, pa so ga hitro potolažili ● ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese ♪
  22.      začétniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na začetnike ali začetništvo: začetniška neizkušenost / delati začetniške napake / začetniška plača / začetniška nedognanost izdelka ♪
  23.      zadeklamírati  -am dov. (ȋ) 1. umetniško podati (pesniški) tekst na pamet: igralka je z zvočnim glasom zadeklamirala nekaj verzov 2. ekspr. vzneseno reči, povedati kaj vsebinsko praznega: takoj je zadeklamiral frazo o dolžnostih do naroda ♪
  24.      zadušíti  -ím dov., zadúšil (ȋ í) 1. z dušenjem usmrtiti: past je zadušila žrtev; manjša žival je zadušila jelena / naduha ga je zadušila; brezoseb., ekspr. odpri okno, sicer me bo zadušilo; pren. čustva so ga skoraj zadušila 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: zadušiti osvobodilno gibanje, revolucijo, vstajo / kaj v kali zadušiti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti; zadušiti upor v krvi / zadušiti svobodno misel, upanje / plevel je zadušil skoraj vso setev 3. ekspr. zadržati, premagati: zadušiti bolečino, smeh, solze 4. zmanjšati jakost zvoka: ropot je zadušil govorjenje / ekspr. bojazen mu je zadušila glas 5. pogasiti z odvzemom zraka: zadušiti ogenj, požar / zadušiti plamen zadušíti se zaradi dušenja umreti: rudarji so se v jami zadušili s plinom; nezavestni se lahko zaduši zadušèn -êna -o: upor je zadušen; zadušena želja; zadušena žival; prisl.: zadušeno krikniti ♪
  25.      zagrábek  -bka m (ȃ) 1. z rodilnikom količina česa, ki se naenkrat zagrabi: zagrabek moke, peska / zagrabek sena z vilami 2. nar. pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino; zgrabek: znašati zagrabke na kupe / seno v zagrabkih / delati zagrabke 3. redko močen, sunkovit prijem: zagrabek za vrat; zagrabek s šapo ♪

   615 640 665 690 715 740 765 790 815 840  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA