Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

seno (751-775)


  1.      vihárnost  -i ž (á) ekspr. čustvena neuravnovešenost, razburljivost: njena viharnost ga je presenetila; viharnost mladine ♪
  2.      víkati  -am tudi víčem nedov. (ȋ) 1. oglašati se z visokim glasom: kragulj vika / pujski so vikali cvilili 2. ekspr. vzklikati: tekala je okrog in prisrčno vikala 3. star. kričati, vpiti: prestrašeno je vikal / kaj pa je, so vikali vsi križem ♪
  3.      víle  víl ž mn. (í ȋ) orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave, gnoja: nabosti na vile; nositi gnoj na vilah iz hleva; nalagati seno z vilami; lesene, železne vile; kupiti dvoje vil in grablje / nasaditi vile; vile s tremi roglji / dodati za vile gnoja / gnojne vile s štirimi roglji; senene vile lesene vile s tremi roglji, pri katerih srednji ne leži v isti ravnini; vile za lopatenje z močnimi, ploščatimi roglji; vile za krompir z devetimi do dvanajstimi roglji z odebeljenimi konicami ∙ grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne ♪
  4.      vínski  -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na vino: vinski pridelek / vinski madež; vinska omama / vinski duh / vinski kis; vinsko žganje / vinska omaka / vinski kozarec; vinska klet / vinski trgovci / vinski okoliš; vinske gorice / vinski list seznam vin, ki se dobijo v določenem gostinskem lokalu; vinski mošt grozdni mošt v vrenju, ki še ni ločen od lastnih droži; vinski sejem; pog. vinska kapljica vino; vinske sorte grozdja sorte grozdja, ki so primerne za predelavo v vino; vinska trta kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina // redko vinoroden, vinogradniški: vinski griči, kraji // ekspr. pivski: vinski tovariš; vinska družba ∙ šalj. vinski bratec kdor rad pije, poseda po gostilnah; star. vinske mušice vinski bratci 2. ekspr. vinjen, opit: vinski človek; biti malo, precej, ves vinski / vprašati z vinskim glasom ◊ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; vinska kislina kislina, ki je zlasti v grozdnem soku; vinska posoda sodi, cisterne, steklenice; biol. vinske kvasovke kvasovke, ki povzročajo spremembo mošta v vino; bot. vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; gastr. vinsko zelje rdeče zelje, dušeno z dodatkom vina in naribanih jabolk; tur. vinska cesta turistično urejena cesta skozi vinorodne kraje, ob kateri so vinotoči; zool. vinske mušice mušice, katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno vrenje, Drosophila vínsko prisl.: vinsko govoriti; vinsko rdeč modrikasto temno rdeč ♪
  5.      visočína  -e ž (í) knjiž. višina: mlaj je presegal visočino stolpa / orel je z visočine planil na zajca / stal je na visočini in se razgledoval na vrhu, vzpetini ∙ knjiž. niso mogli doumeti njegove moralne visočine visokosti, vzvišenosti ♪
  6.      visôkost  in visokóst -i ž (ó; ọ̑) 1. lastnost, značilnost visokega: hiša je bila opazna zaradi svoje visokosti / visokost stropa; ekspr. visokost neba / visokost meril / moralna visokost človeka / redko: znan je zaradi svoje visokosti velikosti; z visokosti gledati navzdol z višine 2. ekspr. domišljavost, prevzetnost: zaradi visokosti je nepriljubljen; skromnost in visokost 3. knjiž. vzvišenost, dostojanstvenost: nastopati z visokostjo kraljice / zavedati se notranje visokosti plemenitosti; visokost čustev ♪
  7.      vkorákanje  -a s (ȃ) glagolnik od vkorakati: zmagovalce so ob vkorakanju na stadion navdušeno pozdravili ♪
  8.      vlačúga  -e ž (ú) 1. ženska, ki se (poklicno) ukvarja s prostitucijo: biti vlačuga; pristaniška vlačuga 2. slabš. ženska, ki ima s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: ta vlačuga ga je že večkrat prevarala / kot psovka vlačuga umazana; star., kot luteranska psovka za katoličane vlačuga babilonska 3. mn., nar. kratke sani za spravljanje lesa, sena v dolino: na vlačugah je vozil seno ♪
  9.      vlačúlje  -čúlj ž mn. (ú ȗ) nar. kratke sani za spravljanje lesa, sena v dolino: naložiti seno na vlačulje ♪
  10.      vlák  -a m (ȃ) 1. vozilo iz med seboj povezanih vagonov, ki jih navadno vleče lokomotiva: vlak (se) iztiri, odpelje; vlaki se križajo na postaji; vlak že prihaja, ekspr. sopiha; ujeti, zamuditi vlak; potovati, voziti se z vlakom; odhod, prihod vlaka / natovarjati, raztovarjati vlak; vstopiti v vlak / ekspresni vlak brzovlak na dolgih progah z zelo redkimi postanki; električni, motorni vlak; lokalni vlak ki vozi iz središča v določeni manjši kraj; pospešeni vlak potniški vlak na progah med večjima mestoma, ki se ne ustavlja na vseh postajah; potniški, tovorni vlak 2. večja skupina druga za drugo letečih ali plavajočih živali iste vrste: golobji vlak; vlak rib / ribe plavajo proti globljim mestom v vlakih // ekspr. večja skupina drug za drugim se premikajočih predmetov: vlak vozov se premika po cesti / vlak sankarjev se je spustil po pobočju 3. nar. več skupaj zvezanih vej, na katerih se z vlečenjem spravlja zlasti seno v dolino: kolovoz je bil zglajen od vlakov / oče z vilami naklada vlak ● ekspr. bolnik mora s prvim vlakom v bolnišnico nemudoma, takoj; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost ◊ gled. vlak odrska naprava za dviganje in spuščanje scenske opreme; voj. oklepni vlak z jeklenim oklepom in z orožjem; žel. maršrutni vlak ki od odpremne do namembne postaje ne spreminja sestave tovora; mešani vlak iz potniških in tovornih vagonov; nabiralni vlak ki prevaža tovor med postajami; odpravnik vlakov ♪
  11.      vláka  -e ž (á) 1. star. vlečenje: mula je bila vajena nošnje, ne pa vlake / pomagati pri vlaki brananju 2. gozd. žlebasta vdolbina v tleh za spravljanje lesa do gozdne ceste, skladišča: po vlakah so spravili hlode k cesti 3. lov. sled, ki se naredi z vlečenjem uplenjene živali po tleh, da se pes po njej uči iskati obstreljeno žival: spustiti psa na začetku vlake 4. nar. več skupaj zvezanih vej, na katerih se z vlečenjem spravlja zlasti seno v dolino: vpregel se je v veliko vlako sena in jo zvlekel k svislim / povezati veje v vlako ♪
  12.      vnémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: otroci so s kremeni vnemali dračje 2. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: govorili so, da rad vnema prepire / vnemati ljubezen do knjig; vnemati veselje za glasbo / vnemati v kom strast / vnemati domišljijo 3. ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: njegovi nastopi so gledalce vnemali / lepota narave ga je vedno vnemala 4. ekspr., v zvezi z za povzročati pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vnemati kmete za živinorejo vnémati se 1. začenjati goreti: ob vetrovnih dneh se vnemajo saje v dimniku // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov se segrevati in začenjati goreti: premalo suho seno se rado vnema 2. ekspr. goreč, sveteč se pojavljati: na nebu se vnemajo bliski 3. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postajati vroč, rdeč, otekel: oči se otrokom pogosto vnemajo; koža se mu je začela vnemati 4. ekspr. začenjati se z veliko silo, intenzivnostjo: po predavanjih so se vnemale živahne razprave; vnemali so se ostri spopadi / v njem se je vnemala ljubezen, strast 5. ekspr., v zvezi z za začenjati čutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: vnemati se za tehniko / vnemati se za prijazno dekle ♪
  13.      vnéti  vnámem dov., vnêmi vnemíte; vnél; nam. vnét in vnèt (ẹ́ á) 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir 2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo 3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga 4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport vnéti se 1. začeti goreti: bencinski hlapi se radi vnamejo / vnel se je požar // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: seno v kupu se je vnelo; vlažno žaganje se rado vname 2. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postati vroč, rdeč, otekel: oči, pljuča se vnamejo; sluznica se pogosto vname 3. ekspr. začeti se z veliko silo, intenzivnostjo: kmalu se je vnel živahen pogovor; vnela se je vojna / med njima se je vnelo veliko sovraštvo 4. ekspr., v zvezi z za začutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: takoj se je vnel za predlog / vneti se za dekle ● star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno vnét -a -o 1. deležnik od vneti: vneta sluznica; vnete oči 2. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: vnet plesalec, športnik; vneti pristaši novega gibanja; vnet za lov // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: vneto razlaganje jih je prevzelo / vnet pogovor; začela se je vneta razprava; prisl.: vneto delati, pomagati; vneto se zavzemati za kaj ♪
  14.      vnétost  -i ž (ẹ̑) ekspr. velika prizadevnost, navdušenost: začetna vnetost je kmalu minila / vnetost za delo / delali so z veliko vnetostjo ♪
  15.      vodílnica  -e ž (ȋ) nav. mn., mont. leseno vodilo v izvoznem jašku: montirati vodilnice ♪
  16.      volánica  -e ž (ȃ) manjšalnica od volana: z volanicami okrašeno krilo ♪
  17.      vólhek  -hka -o [u̯h] prid. (ọ́) star. 1. vlažen: volhke stene / volhek zrak / volhka pomlad; vreme je volhko // mehek zaradi vlažnosti: volhko seno 2. mehek, voljen: volhka dlaka, koža vólhko prisl.: volhko dišati ♪
  18.      vóže  -a s (ọ́) nar. vzhodnoštajersko vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz: dobro zategniti vože okrog žrdi ♪
  19.      vprašánje  -a s (ȃ) 1. ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pismeno, ustno vprašanje ♦ jur. delegatsko vprašanje javno vprašanje delegata v skupščini, s katerim se zahteva od izvršnega sveta, upravnega organa odgovor o kaki zadevi; lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje // kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje 2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala za vprašanje, neustalj. na vprašanju 3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci // kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje 4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja 5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj 6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je // ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje ♪
  20.      vréči  vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti ♦ šport. vreči kopje // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak vréči se nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj ♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti ♪
  21.      vrezljáti  -ám dov. (á ȃ) z rezljanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vrezljati okraske v leseno skrinjo vrezlján -a -o: vrezljana figura ♪
  22.      vrníca  -e ž (í) nar. (posušena) trava prve košnje; seno: v sadovnjakih so bili pokosili vrnico, ki so jo zvečer devali v kupe (F. Bevk) ♪
  23.      vzfrfotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) hitro, slišno zamahniti s perutmi: kokoši so preplašeno vzfrfotale // frfotaje zleteti: golob je vzfrfotal s tal; jata vrabcev je vzfrfotala v zrak ♪
  24.      vzhíčenost  -i ž (ȋ) knjiž. prevzetost, navdušenost: vzhičenost mine, prevzame koga; vzhičenost nad lepoto pokrajine / ljubezenska vzhičenost / govoriti z vzhičenostjo ♪
  25.      vzklíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od vzklikati: spodbujati vzklikanje; dolgotrajno, navdušeno vzklikanje; vzklikanje gesel ♪

   601 626 651 676 701 726 751 776 801 826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA