Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
seno (390-414) ![](arw_left.gif)
- nôga -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi nógo nóge (ó) 1. okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje: noga ga boli; noge so se mu od strahu šibile, tresle; iztegniti, skrčiti noge; umivati si noge; zlomiti si nogo, obe nogi; ima debele, suhe, tanke noge; desna, leva noga; krive, lepe noge; prekrižane, razkoračene, spodvite noge / invalid z leseno nogo protezo, ki zamenjuje nogo; ekspr. noge na iks po obliki podobne črki X, na o po obliki podobne črki O / prestopati se z noge na nogo; tukaj piha pod noge v noge; v noge me zebe; stati na eni nogi / pogledati žensko pod noge njene noge; brcnil ga je v nogo v del pod kolenom / kot povelje k nogi postavi puško k nogi; kot ukaz psu k nogi; kot vzklik na noge vstani(te) / konjske, kozje, mušje, ptičje noge; sprednje, zadnje noge; taji in skriva kot kača noge / kot kletvica
pasja noga, tega pa nisem vedel // del te okončine od gležnjev do konca prstov: noge se mu potijo; bose, otekle, ožuljene noge / stopil mu je na nogo; na nogah ima copate; palec na nogi; sneg se mu je udiral pod nogami 2. spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave: miza ima štiri noge; odviti, pritrditi nogo; oglate, okrogle noge; posteljne noge; stolček na treh nogah; miza z eno nogo; pog. noga od stola noga pri stolu, noga stola ● teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; ekspr. noge ga niso več držale, nosile ni mogel več hoditi; pog., ekspr. tu dobi, ima vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; star. vzel je noge pod pazduho začel je iti, teči; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč; ekspr. ogledal si ga je od nog do glave vsega; nižje pog. iti k nogam peš; ekspr. stisnil je
rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti, spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. skočiti na noge hitro vstati; ekspr. dogodek je vso policijo spravil na noge policija je začela akcijo; ekspr. glej pod noge pazi, kako, kod hodiš; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; šalj. pijača mu je šla, zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; pog. cel dan je bil na nogah je stal, hodil, zlasti pri delu; ekspr. ob tem dogodku so bili vsi meščani na nogah vznemirjeni, navdušeni; ogorčeni; pog. je dober v nogah pri hoji zdrži velike napore; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; ekspr. gori mu pod nogami je v veliki stiski,
nevarnosti; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; neustalj. biti s kom na bojni nogi sprt; ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; nar. kurja noga divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti; tolščak; ima lahke, težke noge lahko, težko hodi; pog. postaviti se na lastne, svoje noge osamosvojiti se; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; ekspr. vsa stvar je, stoji na majavih, slabih, šibkih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še
mlad; neustalj. živeti na veliki nogi razkošno, potratno; ekspr. biti nov od nog do glave biti oblečen v nova oblačila; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije ◊ aer. amortizacijska noga priprava pod repom letala, ki blaži sunke pri vožnji po tleh; bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus; med. ploska noga z izravnanim srednjim delom stopala; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje; šport. odrivna noga s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; zool. noga razširjen spodnji del telesa pri mehkužcih, ki se zlasti pri polžih uporablja za lezenje; oprijemalna noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti; plavalna noga s plavalno kožico med tremi sprednjimi prsti; plezalna noga s prstom, ki se lahko obrača naprej ali nazaj;
noge hodilke okončine za hojo, zlasti pri rakih ♪
- nôrec -rca m (ó) 1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec 2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini; če to zahteva, je pravi norec; si videl tega norca, kako je prehiteval 3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca; gleda kot norec / bolnišnica za norce 4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu // grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu 5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcem ● norce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje,
šali; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo; drvi kot norec zelo; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar ♪
- obesíšče -a s (í) teh. točka, v kateri je telo obešeno: trenje v obesišču ♪
- obésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti ♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno // usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne
boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi // pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi ● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa
povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati obésiti se 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj / smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha //
v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo ● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega ♦ avt. posamično obešeno kolo
kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso ♪
- obléči -léžem dov., oblézi oblézite; oblégel oblêgla; nam. obléč in oblèč (ẹ́ ẹ̑) zastar. obkoliti: vojska je oblegla grad / oblegli so ga prijatelji in znanci in mu navdušeno vzklikali obkrožili, obstopili / strah mu je oblegel dušo začutil je strah obléžen -a -o: obleženo mesto ♪
- oblíka -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska,
toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov 6. navadno z
rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje ◊ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna
oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala ♪
- oblikoválo -a s (á) agr. votla priprava, po kateri se oblikuje sir: polniti oblikovala; kovinsko, leseno oblikovalo / oblikovalo za sir ◊ arheol. predmet, s katerim se oblikuje drug predmet; čeb. priprava za izdelovanje umetnih matičnikov ♪
- obòd -óda m (ȍ ọ́) 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa // temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj ● nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci ◊ geom.
obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga ♪
- obráčati -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z
ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran
pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze,
obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
- obŕzdati -am dov. (r̄) 1. nadeti, namestiti brzdo: obrzdati konja 2. zadržati z brzdo: jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival // knjiž. obvladati, zadržati: obrzdati čustva, strasti; komaj je obrzdal jezo; skušal se je obrzdati ∙ ekspr. v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika molčati obŕzdan -a -o: obrzdan konj; biti obrzdan v kretnjah ♪
- oddeklamírati -am dov. (ȋ) prenehati deklamirati: ko je oddeklamiral, so mu navdušeno zaploskali / oddeklamirati pesem / ekspr. končno je oddeklamiral svoje nauke jih prenehal dajati ♪
- oddrobentéti -ím [nenaglašeno tudi bǝn] dov. (ẹ́ í) ekspr. oditi s kratkimi, hitrimi koraki; oddrobiti: oddrobentela je iz sobe; oddrobentel je za materjo ♪
- oddŕsati -am dov. (ȓ) 1. drsaje oditi: nataknil je copate in oddrsal proti vratom / na smučeh sta oddrsala čez planoto // ekspr. oditi: profesorji so oddrsali v zbornico 2. prenehati drsati: ko je oddrsal, so mu navdušeno ploskali / svoj program sta oddrsala brez napake ♪
- óder ódra m (ọ́) 1. vzvišen prostor, navadno iz desk: na travniku so naredili oder; stati okrog odra; podolžen, stopničast oder; oder za godce; ograja pri odru / govorniški, morilni oder; mrtvaški oder na katerem leži mrlič do pogreba; sramotni ali sramotilni oder nekdaj na katerega so postavljali ljudi za kazen; (šolski) oder vzvišen prostor pred tablo z mizo za učitelja v razredu; oder za zmagovalce 2. proti gledalcem odprt vzvišen prostor v gledališču, koncertni dvorani: oditi z odra; priti, stopiti na oder; stati sredi odra; luči, notranjost, ozadje odra; vrata na oder / doživeti aplavz pri odprtem odru med dejanjem / gledališki, koncertni oder; lutkovni oder // umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti dramskih del; gledališče: pisati, ustvarjati za oder / amaterski, mladinski, partizanski oder; ljudski oder v stari Jugoslaviji amatersko gledališče za
uprizarjanje ljudskih iger // publ., navadno s prilastkom področje udejstvovanja in uveljavljanja: delovati na slovenskem kulturnem odru; razmere na mednarodnem političnem odru 3. grad. konstrukcija iz lesenih, kovinskih elementov za gradbena dela nad tlemi: postavljati oder / delovni ali zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk; opažni oder ki nosi opaž in nestrjeni beton 4. knjiž. pograd: ležati na odru; popadali so po odrih kot ubiti 5. podstrešni prostor v gospodarskem poslopju za hranjenje sena: prisloniti lestev k odru; metati seno na oder ● publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih; publ. stopil je na literarni oder začel je literarno delovati; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; dati, postaviti dramo na oder uprizoriti jo; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; publ. prenesti roman na oder
dramatizirati in uprizoriti ga; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati; ekspr. njega smo že večkrat videli na odru že večkrat je nastopil v gledališču ◊ gled. elizabetinski oder; glavni oder; mali oder; namizni oder majhen lutkovni oder, ki se postavlja na mizo; omarni oder; pogrezljivi oder; stranski oder ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že pripravljenih prizorišč; vrtljivi ali vrtilni oder pri katerem se tla lahko zavrtijo; mont. nihalni oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu ♪
- odklamáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. počasi, nerodno oditi: s povešeno glavo je odklamal iz hiše // oditi: le kam je spet odklamal ♪
- odkopávati -am nedov. (ȃ) s kopanjem odkrivati kaj, prihajati do česa: rimsko svetišče so odkopavali vrsto let / odkopavati ponesrečence / odkopavati premog kopati // s kopanjem odstranjevati: odkopavati naneseno blato; odkopavati sneg ♪
- odkosíti -ím dov., odkósil (ȋ í) s koso, kosilnico odrezati: odkositi rože; z vsakim zamahom je odkosil veliko trave / odkositi pol travnika pokositi; odkositi za krave nakositi odkošèn -êna -o: odkošena detelja, trava; odkošeno žito ♪
- odmákati -am nedov. (ȃ) navadno z vodo delati, da se kaj zmehča, odstopi: odmakati prisušeno jed / odmakati posodo umazanijo na njej / odmakati kože namakati ◊ geogr. reka odmaka vodo s tega področja odvaja ♪
- odmašíti -ím dov., odmášil (ȋ í) narediti, da kaj preneha biti zamašeno: odmašiti luknje, špranje / odmašiti cev, lijak; zdaj je dobro slišal, kot da bi se mu odmašila ušesa / odmašiti steklenico odmašèn -êna -o: čutaro je pustil kar odmašeno ♪
- odmetáti -méčem dov., odmêči odmečíte; odmêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odmetati seno, zemljo; odmetati sneg izpred hiše 2. z metanjem narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odmetali so orodje in utrujeni sedli / letala so odmetala bombe spustila; ekspr. odmetala je s sebe vso obleko popolnoma se je slekla 3. izločiti kot neuporabno: odmetal je stare obleke; odmetati oškrbljeno posodo odmetáti se igr. dati, položiti na stran karto, ki ne daje možnosti vzetka: dobro se je odmetal ♪
- odpláviti -im tudi odplavíti -ím dov., odplávil (ā ȃ; ȋ í) s tokom odstraniti: narasla reka je odplavila pokošeno travo; voda je odplavila rodovitno prst / val ga je odplavil s krova / reka je odplavila most odnesla; pren., ekspr. nič ni moglo odplaviti sovraštva iz njegove duše ∙ ekspr. tudi njega je odplavilo z doma tudi on je odšel ♪
- odrásel -sla -o tudi odrástel -tla -o [ǝu̯] prid. (ā á) ki je odrastel, odraščen: odrasel človek; odrasli ljudje; odrasla žival odrásli tudi odrástli -a -o sam.: odrasli so odhajali na delo; izobraževanje odraslih; ekspr. odraslo in mlado je bilo navdušeno vsi; prim. odrasti ♪
- odskočíti -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. s skokom, skoki se oddaljiti od določenega kraja, stvari: odskočil je, da bi ga ne zadel kamen; od groze je odskočil; ob poku konj odskoči; hitro, preplašeno odskočiti; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro / v strahu je odskočila s ceste; odskočila sta vsak na svojo stran; pretepača sta odskočila narazen // zaradi udarca, sunka prenehati biti na določenem mestu: uprl se je v vrata in zapah je odskočil / pri stroju je odskočila ročica in mu zlomila roko 2. zaradi sunka za hip se oddaljiti od podlage: udaril je s pestjo po mizi, da so kozarci odskočili 3. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja; odbiti se: žoga je odskočila od letve 4. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: ker nista mogla z letalom pristati, sta odskočila; odskočiti z drvečega voza // šport. narediti odskok: skakalec je lepo,
pravilno odskočil ● star. sonce je visoko odskočilo od gor je že visoko nad gorami; star. kmalu so odskočili od prvotnega pogovora so se oddaljili ♪
- odtékati -am nedov. (ẹ̑) 1. tekoč se odstranjevati zlasti iz kake posode: tekočina na eni strani priteka in na drugi odteka / redko kri odteka iz rane teče / tu odteka s prahom pomešani zrak odhaja, se odstranjuje 2. ekspr. odhajati drugam: s teh področij odteka veliko delovne sile // navadno v zvezi z denar prehajati drugam: denar, dobiček odteka iz podjetja odtékati in odtékati se tekoč se odstranjevati s površine, iz snovi: voda, ki je zalila dolino ob nevihti, le počasi odteka; padavine odtekajo podzemsko odtékati se zaradi odtekanja tekočine postajati manj prepojen z njo: obešeno perilo se odteka odtekajóč -a -e: odtekajoča tekočina; odtekajoča (se) voda ♪
- odušévljenost -i ž (ẹ̑) zastar. navdušenost: pokazati svojo oduševljenost nad umetnino / z neprikrito oduševljenostjo so govorili o mladem pesniku z neprikritim navdušenjem ♪
265 290 315 340 365 390 415 440 465 490