Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sekanta (1)


  1.      sekánta  -e ž (ȃ) geom. premica, ki seka krivuljo ali ploskev v dveh točkah; sečnica: sekanta elipse, parabole; smer sekante ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA