Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sekant (2)

1.      sekánta  -e ž (ȃ) geom. premica, ki seka krivuljo ali ploskev v dveh točkah; sečnica: sekanta elipse, parabole; smer sekante ♪
2.      sekánten  -tna -o prid. (ȃ) knjiž. siten, zajedljiv: sekanten človek; bila je zelo sekantna ♪