Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
sat (4.680-4.704)
- živžáv -a m (ā) ekspr. raznovrstni, hkratni živahni glasovi: živžav je utihnil; poslušati živžav; živžav otrok, vrabcev / zagnati živžav / živžav glasov // raznovrstno, hkratno živahno dogajanje, gibanje, navadno ob takih glasovih: na igrišču, ulici je ves dan živžav; gledati, opazovati živžav / zaiti v živžav / prometni, smučarski živžav ● ekspr. gnezdo je bilo polno mladega živžava živahno oglašajočih se, premikajočih se mladičev; ekspr. deklica je pravi živžav je zelo živahna, živa ♪
- žlíčica -e ž (í) žlička: z žličico pomešati kavo v skodelici / dajati zdravilo po žličici / žličica moke / bolečine v žličici ♪
- žlíčka -e ž (í) 1. manjšalnica od žlica: odložiti žličko na krožnik poleg skodelice; z žličko pomešati čaj v kozarcu / čajna, desertna, kavna žlička; žlička za kompot, sladoled / hraniti otroka po žlički / piti kaj po žličkah; dodati jedi žličko soli 2. anat. zgornji del trebuha nad popkom pod prsnico in med rebrnima lokoma: čutiti bolečine, pritisk v žlički ♪
- žmítek -tka m (ȋ) nar. sesirjeno ali usirjeno mleko: žmitek pade na dno; premešati žmitek // sirnina, skuta: odcejati, ožemati žmitek / žmitek v obliki hlebca, krogle / pobrati žmitek, ki se je zgostil vrh lonca sladko skuto ♪
- žníderšič -a m (ȋ) žarg., čeb. Žnideršičev panj: vzeti sat iz žnideršiča; žnideršiči in kranjiči ♪
- Žníderšičev -a -o prid. (ȋ) čeb., v zvezi Žnideršičev panj in žnideršičev panj panj z enakimi satniki v plodišču in medišču, ki se odpira zadaj: dati sat v Žnideršičev panj ♪
- žokálnik tudi žókalnik -a [u̯n, prva oblika tudi ln] m (ȃ; ọ́) nar. tolkač, mešalo: mešati, tlačiti z žokalnikom ∙ mlinarski žokalnik nekdaj kol za tlačenje moke v vrečo ♪
- žólčen -čna -o [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na žolč: žolčne snovi / žolčni napad / žolčna preiskava ♦ med. žolčni kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v žolču; žolčne kisline kisline, ki so v žolču; žolčna barvila snovi, ki dajejo barvo žolču 2. ekspr. jezljiv, togotljiv: žolčen človek; po naravi je zelo žolčen / žolčen glas // strastno, popadljivo sovražen: biti žolčen zaradi česa / žolčni očitki; žolčen pogovor, prepir; žolčna kritika, razprava žólčno prisl.: žolčno govoriti, pisati; žolčno rumene oči ♪
- žólčnost -i [u̯č] ž (ọ̑) ekspr. jezljivost, togotljivost: ni mogel obvladati svoje žolčnosti / žolčnost glasu // strastna, popadljiva sovražnost: žolčnost besed / z žolčnostjo vprašati ♪
- žónta -e ž (ọ̑) nar. z vodo zalite skisane vinske tropine: kisati repo v žonti // tropine: iz žonte kuhati žganje / zabeliti žgance z žonto ● nar. piti žonto vino iz z vodo zalitih vinskih tropin ◊ gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke ♪
- žuboréti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: reka, vodomet žubori; prijetno žuboreti / ekspr., z notranjim predmetom potoček žubori svojo pesem / ob robu vasi žubori izvir // s prislovnim določilom žuboreč se premikati: rečica žubori po soteski / voda je žuborela v podstavljeno posodo žuboreč padala 2. ekspr. rahlo, lahkotno se slišati: iz radia je žuborela tiha glasba; od vsepovsod je žuborela človeška govorica 3. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ljudje so se sprehajali med stojnicami in žuboreli // živahno, lahkotno se oglašati: v stari češnji so žuboreli ščinkavci žuborèč -éča -e: voda je žuboreč pljuskala ob breg; sedeti ob žuborečem potoku ♪
- žužljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: v hlevu žužljajo brenclji // dajati tem glasovom podoben glas: vretena so žužljala / potok enolično žužlja 2. nerazločno govoriti: žužljal je nekaj nerazumljivega // vsebinsko prazno govoriti: na kratko povej, kar misliš, in ne žužljaj toliko ♪
- žúžnja -e ž (ū) ekspr. kdor nerazločno govori: to žužnjo je težko razumeti // kdor (rad) vsebinsko prazno govori: težko je poslušati to žužnjo ♪
- žužnjáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: na travniku žužnjajo žuželke // dajati tem glasovom podoben glas: kolovrat žužnja / voda v potoku žužnja 2. nerazločno govoriti: v sobi so žužnjali otroci // vsebinsko prazno govoriti: kar naprej je nekaj žužnjal / kaj žužnjaš, tiho bodi ♪
- žvéčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel // imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin // ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico 2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval ● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil žvečèč -éča -e: žvečeč drobiti grižljaj ♪
- žvegláč -a m (á) nar. kdor igra na piščal: poslušati žveglača ♪
- žvènk žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é) 1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela // žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev 2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka ● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto ♪
- žvénkelj -klja m (ẹ́) nar. kembelj: zaslišati udarce žvenklja ♪
- žvenketánje -a s (ȃ) glagolnik od žvenketati: poslušati žvenketanje kovancev, kozarcev ♪
- žvížg -a m (ȋ) visok, oster glas: zaslišati žvižg; predirljiv, tih žvižg / žvižgi granat; žvižgi vlakov / gamsov žvižg / glasni žvižgi občinstva ♪
- žvížgati -am nedov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročati visoke, ostre glasove: naučil se je žvižgati; šel je po cesti in žvižgal; tiho, veselo žvižgati / žvižgati znano pesem / žvižgati na piščalko; žvižgati skozi prste 2. z žvižganjem dajati znamenja: žvižgati prijatelju, psu; sošolec žvižga pod oknom / žvižgati za dekleti 3. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka žvižga; brezoseb. v sapniku mu je žvižgalo piskalo // oglašati se s takimi glasovi: gamsi žvižgajo; v grmovju je žvižgal kos 4. ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: ostra burja je žvižgala okoli vogalov; zunaj žvižga veter / bič je žvižgal skozi zrak; krogle so žvižgale nad njihovimi glavami // povzročati žvižganju podobne glasove: žvižgati s šibo po zraku 5. ekspr. z žvižganjem izražati nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo: gledalci so
začeli žvižgati; žvižgati govorniku ● ekspr. tako boste plesali, kot bom jaz žvižgal tako boste delali, ravnali, kot bom jaz hotel; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno; ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat (in ribam gost) je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat (in ribam gost) bi umrli, se ubili; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni žvížgati se pog., s smiselnim osebkom v dajalniku (ne) biti mar: služba se mu žvižga; žvižga se mu, kaj bodo rekli žvižgáje: granate so žvižgaje udarjale v zemljo žvižgajóč -a -e: šel je naprej, žvižgajoč svojo pesem; žvižgajoči udarci bičev ♪
- žvrgolênje -a s (é) glagolnik od žvrgoleti: poslušati ptičje žvrgolenje / veselo dekličino žvrgolenje ♪
- žvrgoléti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oglašati se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: v parku so žvrgoleli ptiči; veselo žvrgoleti / slavec, ščinkavec, škrjanec žvrgoli / preh., ekspr. ptica žvrgoli svojo pesem poje 2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: čakajoč nanj, je ves čas žvrgolela / njen smeh je nagajivo žvrgolel / večkrat je morala žvrgoleti to težko arijo peti žvrgolé: žvrgole se škrjanec dviga proti nebu žvrgolèč -éča -e: žvrgoleč škrjanec; žvrgoleče govorjenje ♪
- žvŕkelj -klja m (ŕ) redko žvrklja: mešati z žvrkljem ♪
- žvrkljáti -ám nedov. (á ȃ) 1. s sukanjem žvrklje v dlaneh sem in tja mešati, da se delci tekoče snovi enakomerno porazdelijo ali da snov naraste: žvrkljati jajca; žvrkljati mleko s sladkorjem 2. nepreh. dajati kratke, svetle glasove pri premikanju česa redkega, tekočega: voda v koritu je enakomerno žvrkljala; brezoseb. v škornjih mu je kar žvrkljaloȁ ♪
4.455 4.480 4.505 4.530 4.555 4.580 4.605 4.630 4.655 4.680