Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sat (4.630-4.654)


  1.      zuhljáti  -ám dov. (á ȃ) prijeti za uhelj in stresti: oče ga je zuhljal; zlasati in zuhljati ♪
  2.      zumljáti  -ám nedov. (á ȃ) oglašati se z glasom zum: čebele, čmrlji zumljajo ♪
  3.      zunánji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek // ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pri vpreženi živini pognal je zunanjega vola desnega // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke / zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih republik, držav // ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno 7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti / realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis ● zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta ◊ anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astr. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; elektr. zunanji pomnilnik; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic zunánje prisl.: igra tako, da vzornika samo zunanje posnema; zunanje se spremeniti; zunanje in notranje svoboden človek zunánji -a -e sam.: dajati prednost zunanjemu; oblika je zanj nekaj zunanjega; knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti ♪
  4.      zunánjost  -i ž (ȃ) 1. zunanja stran, površina česa: obložiti zunanjost stavbe z marmorjem; umazana zunanjost knjige 2. celota iz okolja vidnih značilnosti osebe, stvari: njegova zunanjost se je z leti spremenila; opisati zunanjost pogrešanega; soditi koga po zunanjosti; dekle prikupne zunanjosti / paziti na svojo zunanjost biti primerno oblečen, negovan; urejena zunanjost / skladnost med človekovo zunanjostjo in notranjostjo telesnimi značilnostmi / ocenjevati žival po zunanjosti po vidnih telesnih značilnostih 3. knjiž. vidna, s čuti zaznavna stvarnost, del stvarnosti: televizijski jezik je del vidne in slišne materialne zunanjosti; zunanjost sveta / raziskovati zunanjost literature oblikovne značilnosti, zgodovinske, življenjske okoliščine literarnih del 4. vidna, s čuti zaznavna stvar pri kom, čem: ognil se je opisovanju obraza in drugih zunanjosti // vidna, s čuti zaznavna stvar, ravnanje zlasti kot nasprotje vsebini česa: zunanjosti pri poroki; prevelik poudarek na zunanjosti pri bogočastju // stvar, ravnanje, ki kaže družbeni ugled, veljavo: oklepa se dragih avtomobilov in drugih zunanjosti ♪
  5.      zvèn  zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven ◊ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk ♪
  6.      zvést  -a -o tudi -ó prid., zvestéjši (ẹ̑ ẹ̄) 1. ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga: zvest zakonski par; zvesta žena; zvesto dekle / svoji ženi ni bil dolgo zvest; bila sta si zvesta vse življenje, ekspr. do groba // ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa: ima zveste prijatelje; generalu zvesti vojaki / zvest pes / ekspr. domovini zvesti sinovi // ki koga vedno spremlja, je pri njem: že dvajset let dela v podjetju, res je zvest; ekspr.: zvesta puška, torba; zvesta senca / mačka je zvesta hiši / ostal je zvest rodnemu mestu ni se odselil iz njega 2. ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge: zvest pomočnik, sodelavec; dal mu je zvestega varuha; postaviti zveste straže // ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost: dobiti priznanje za zvesto službo; zvesto izpolnjevanje dolžnosti; zvesto sodelovanje 3. ki kaj vztrajno dela: zvesti bralci revije; imeti zveste poslušalce; njegova zvesta spremljevalka // v povedni rabi, z dajalnikom ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati: biti zvest načelom, navadi, prepričanju; ostati zvest kaki dejavnosti; zvest veri staršev / ekspr. ostal je zvest mazilu še naprej ga je uporabljal 4. ki je dolgo iskreno usmerjen do koga: zvesta ljubezen; zvesto prijateljstvo, tovarištvo 5. popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo: zvest prevod pesmi; zvesta kopija slike; njegovo delo je zvesta podoba resničnosti; dokumentarno zvesto pričevanje / oči so zvest odsev razpoloženja ● ekspr. cigaretam je bil zvest vse življenje kadil je; ekspr. bil je zvest obljubi izpolnil jo je; ostal je zvest reviji ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej; bil je zvest samemu sebi ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami; pesnik je bil zvest življenju spoštoval, upošteval je njegove zakonitosti; ostal je zvest njegovemu spominu ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal; zveste oči iskrene, vdane; ekspr. zemlja čaka zveste roke človeka, ki jo bo skrbno obdeloval; kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko zaupajo tudi bolj odgovorne ◊ jur. pogodbi zvesta stranka stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti zvésto tudi zvestó 1. prislov od zvest: zvesto čakati, ljubiti; zvesto hraniti spominke; zvesto mu je služil, stal ob strani; zvesto upoštevati navodila; zvesto varovati koga; vse si je zvesto zapomnil natančno, točno 2. ekspr. pozorno, zbrano: zvesto gledati, poslušati koga // vneto, vdano: zvesto obljubiti, priseči kaj; sam.: ni imel dosti zvestih ♪
  7.      zvéza  -e ž (ẹ̑) 1. pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim: mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto; prizidek je brez zveze s tlemi; rahla, trdna zveza; zveza med kostema / trgati zveze s preteklostjo; naravna zveza med starši in otroki 2. kar omogoča, da se kam pride: voda je pretrgala vse zveze z mestom; most je edina zveza med vasema // možnost priti kam s kakim javnim prevoznim sredstvom: iz kraja je vsak dan več zvez z mestom; imeti dobre zveze za v mesto; na otok ni direktne, redne zveze; za Maribor ima zvezo šele zvečer / avtobusne zveze; cestna, letalska, železniška zveza / nove prometne zveze // javno prevozno sredstvo glede na možnost priti kam: najbolj zanesljiva in hitra zveza je vlak; na zvezo je moral dolgo čakati na avtobus, vlak za nadaljevanje poti // dejstvo, da se prihod enega prevoznega sredstva ujema z odhodom drugega: avtobus ima zvezo z vlakom 3. kar omogoča prenos informacij iz enega kraja v drugega, od enega človeka k drugemu: zveza deluje; sovražnik je uničil zveze / brezžična, radijska, telefonska zveza; direktna, medkrajevna zveza; podvodna, satelitska zveza // stanje, ko je mogoč tak prenos: zveza nastane, se pretrga; dobiti, imeti, vzpostaviti zvezo 4. skupnost organizacij ali posameznikov z enako dejavnostjo in skupnimi interesi: zveza ima več organizacijskih enot; pristopiti k zvezi; častni član zveze; dejavnost zveze / kmetje so ustanavljali kmečke zveze; mednarodna športna zveza; zveza telovadnih društev / Planinska zveza Slovenije; Zveza borcev // skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev: zveza je razpadla; republike so ustanovile zvezo; pristojnosti zveze; države, združene v zvezo / zveza držav / Zveza sovjetskih socialističnih republik 5. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: odkriti, spoznati, ugotoviti zvezo; to nima zveze z resničnostjo; odgovoriti brez zveze z vprašanjem; spraviti kaj v zvezo s čim; potresi so v tesni zvezi z vulkani; to ni v medsebojni zvezi; knjiž. organska, živa zveza; zveza med teorijo in prakso / časovna, posledična, vzročna zveza; miselna, podzavestna, vsebinska zveza med dvema predstavama / dobiti obvestilo v zvezi z izletom / pripombe v zvezi s predavanjem; v zvezi z njegovo prošnjo se še nismo odločili 6. kar nastane kot posledica medsebojnih stikov, sodelovanja in omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: zveze med organizacijami so se utrdile; imeti zvezo z uporniškim gibanjem; gospodarske, kulturne, politične zveze / z njim noče imeti nobene zveze; z njo je pretrgal vsako zvezo 7. navadno s prilastkom odnos med dvema človekoma, kot ga določa prilastek: njuna zveza je samo prijateljska; med njima je prisrčna zveza; njuna zveza ni zakonita; homoseksualna, ljubezenska zveza; krvna, sorodstvena zveza; življenjska zveza med moškim in žensko // jur., v zvezi zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske: zakonska zveza je trajala deset let; razveljaviti zakonsko zvezo / skleniti zakonsko zvezo poročiti se 8. nav. mn., ekspr. odnos, poznanstvo, ki ga ima kdo s kom in navadno omogoča kake koristi: imeti, iskati zveze; ljudje z dobrimi, vplivnimi zvezami / brez zvez ne boš uspel; dobiti službo po zvezah / zveze in poznanstva 9. žarg. človek, ki ima v kaki organizaciji zaupno povezovalno, obveščevalno nalogo: tako je naročila, želela njegova zveza; po skrivni zvezi je poslal sporočilo; ta tovariš je bil njena kurirska, partijska zveza 10. teh. kar nastane s spojitvijo, povezavo dveh ali več delov med seboj: zveza, ki se da razstaviti; gibljive in toge zveze strojnih delov / kovičena, lepljena, zagozdna zveza; lesna zveza 11. mn., voj. rod vojske, ki organizira in vzdržuje telekomunikacijske zveze med enotami: inženirstvo in zveze / oficir za zveze ● ekspr. govoriti brez zveze govoriti brez logične povezave glede na notranjo vsebino ali glede na pričakovano, predvideno; ekspr. brez zveze je to ponavljati nesmiselno, nepotrebno; stopiti v zvezo s kom povezati se ◊ ekon. monopolna zveza v kapitalistični ekonomiki združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco; elektr. izenačevalna zveza za izenačevanje potenciala; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. zveza med stranicami in koti; jur. kavzalna zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico; lingv. besedna zveza zveza dveh ali več besed; predložna, prislovna zveza; samostalniška zveza besedna zveza s samostalnikom kot jedrom; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; zveza glavnih stavkov; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; ptt neposredna brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central, posredna zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central; zgod. sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem ♪
  8.      zvézda  -e ž (ẹ́) 1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja / vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami // astr. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči / planeti in zvezde stalnice 2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda // kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa / ulice se stekajo v zvezdo 3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge // tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen oficirski, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general 4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda 5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda; nastop priljubljene gledališke zvezde; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu // publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva 6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni ● žarg., elektr. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva ◊ obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea ♪
  9.      zvézdica  -e ž (ẹ́) 1. manjšalnica od zvezda: na nebu so žarele zvezdice / narisati zvezdico; zvezdica s petimi kraki / delati zvezdice iz kartona / oficirske zvezdice na epoletah / konj z zvezdico na čelu / na festival je prišlo veliko mladih zvezdic 2. zvezdici podoben znak ob besedi, na katero se nanaša opomba: izpisati si iz besedila z zvezdico označene besede 3. nav. mn. izdelek za zakuho iz rezančnega testa zvezdaste oblike: juha z zvezdicami 4. bot. gola ali dlakava rastlina z nasprotnimi listi in belimi cveti v pakobulih, Stellaria: nabirati zvezdice / gozdna, velecvetna zvezdica ♪
  10.      zvézek  -zka m (ẹ̑) 1. skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz papirja ali kartona: zvezek ima štirideset listov; iztrgati list iz zvezka; pisati v zvezek; debel, tanek, velik zvezek / črtani ki ima črte, karirasti zvezek ki ima pravokotno se križajoče črte / fizikalni, matematični zvezek; notni zvezek ∙ žarg., šol. učitelj je popravil zvezke izdelke v njih ♦ šol. delovni zvezek knjiga, večji zvezek z nalogami, vprašanji in praznim prostorom za vpisovanje rešitev, odgovorov 2. vsak od posameznih delov knjige, tiskanega dela: roman izhaja v zvezkih; pet zvezkov slovarja; končal je drugi zvezek spominov / pri navajanju vira Zbrano delo, 2. zvezek [zv.] / knjižna zbirka ima petdeset zvezkov knjig 3. star. sveženj: zvezek listin, pisem ♪
  11.      zvéznica  -e ž (ẹ̑) knjiž. črta, krivulja, ki veže dve točki: narisati zveznico med točkama / glavne prometne zveznice povezave ♪
  12.      zvéžček  -čka m (ẹ̑) manjšalnica od zvezek: zapisati ime v zvežček; droben, majhen zvežček / zvežček pesmi ♪
  13.      zvíšanje  -a s (ȋ) glagolnik od zvišati: zvišanje nasipa / zvišanje glasu / petodstotno zvišanje tlaka ♪
  14.      zvítek  -tka m (ȋ) 1. kar je zvito v obliki valja: odviti, razviti zvitek; tapetni zvitek; zvitek blaga, linoleja; zvitek toaletnega papirja / zviti odejo, plakat v zvitek; v zvitek počesani lasje; ta papir se prodaja v zvitkih // kar je zvito sploh: zvitek traku, žice / izpod rute so viseli zvitki črnih las / zviti vrv v zvitek kolobar / zvitek bankovcev, perila sveženj; zvitek zobotrebcev butarica 2. pri starih narodih v obliki valja zvit daljši kos papirusa z rokopisnim besedilom: našli so zbirko zvitkov; papirusov, pergamentni zvitek / brati, napisati zvitek / rokopisni zvitek 3. pecivo iz zvitega maslenega, vlečenega testa z različnimi nadevi: češnjev, jabolčni zvitek; penasti zvitek / skutni zvitek sirov zavitek // pecivo iz zvitega biskvitnega testa z različnimi nadevi; rulada: kremni, marmeladni zvitek // kar je po obliki temu podobno: zaliti zvitke z juho; oblikovati meso v zvitke / mesni zvitek ◊ film. zvitek filmski trak, dolg navadno 300 m, za enkratno vložitev v projektor; teh. žična elektroda v zvitku ♪
  15.      zvodíti  zvódim dov. (ȋ ọ́) knjiž. 1. z vodenjem spraviti kam; speljati, pripeljati: zvoditi čredo za seboj; z znaki so jih spet zvodili na glavno cesto / boj za kruh ga je zvodil po svetu 2. zapeljati, zavesti: strast ga je zvodila; hotel je zabrisati sledi in zvoditi zasledovalce / njene oči so ga zvodile // prevarati, ukaniti: tako me ni še nihče zvodil 3. posredovati zvezo med moškim in žensko zaradi spolnih odnosov: teta ju je zvodila / zvodil jo je z drugim moškim ● knjiž. previdno je zvodil pogovor drugam speljal; star. zvoditi koga za nos prevarati ga ♪
  16.      zvón  -a tudi -á m, mn. zvonóvi (ọ̑) 1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon; zvoniti z vsemi zvonovi; bronast, železen zvon; kembelj, plašč zvona / stolp z zvonovi zvonik / cerkveni zvon; mali, srednji, veliki zvon // glas, ki ga daje ta predmet pri udarjanju po njegovi površini: zvon odmeva, se razlega po dolini / opoldanski, večerni zvon // ta predmet kot sredstvo za naznanjanje česa: zvon naznanja, da nekje gori; zvon je odbil, udaril poldne / ekspr. zvon mu bije z bitjem naznanja njegovo smrt; na pogrebu mu zvoni; biti plat zvoná z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo / dajati opozorila z ladijskim zvonom; mrliški zvon v krščanskem okolju navadno najmanjši zvon, ki naznanja smrt koga; vznes. poje mu večni zvon mrliški zvon; ekspr. zapeli so velikonočni zvonovi začeli so zvoniti slovesno kakor na veliko noč 2. navadno s prilastkom zvonu podobna priprava, del stroja: zamenjati zvon pihalnega stroja / gumijasti zvon za čiščenje zamašenih cevi s pomočjo tlaka; potapljaški zvon za opravljanje del pod vodo; stekleni zvon za shranjevanje živil, zlasti sira ● zvonovi gredo v Rim v krščanskem okolju na veliki četrtek prenehajo zvoniti; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obešati na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; ekspr. bila je najlepše dekle pod našim zvonom v naši župniji; plat zvoná že bije plat zvoná zadnji čas je, da se kaj stori, ukrene; problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvoná da bi bilo treba opozarjati nanj; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvoná drugo, nasprotno trditev, mnenje; hlače na zvon ki imajo hlačnice spodaj razširjene ◊ muz. zvonovi glasbilo iz visečih kovinskih palic ali cevi, na katere se udarja s tolkačem ♪
  17.      zvonjênje  -a s (é) glagolnik od zvoniti: poslušati zvonjenje; glasno zvonjenje zvonov / od daleč se je oglasilo zvonjenje / po zvonjenju so šli vsi učenci v razred; prebudilo ga je zvonjenje budilke; zvonjenje telefona, hišnega zvonca / jutranje, večerno zvonjenje; zvonjenje za umrlim / zvonjenje lovskih psov ∙ zvonjenje v ušesih občutek zvenenja nepretrganega visokega tona ♪
  18.      zvŕstoma  prisl. (ȓ) knjiž. povrsti: zvrstoma klicati imena; zvrstoma se oglašati // v vrsti, v vrstah: stopali so zvrstoma ♪
  19.      ž  [žé in žǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, ž žéja tudi ž-ja (ẹ̄; ǝ̏) zadnja črka slovenske abecede: napisati ž; veliki Ž // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ž je šumevec ● ekspr. od a do ž od začetka do konca, vse ◊ lingv. ž kot kratica samostalnik ženskega spola ♪
  20.      žafrán  -a m (ȃ) 1. rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele, oranžne ali vijoličaste cvete: na travniku raste polno žafranov; žafran in hijacinte 2. snov iz posušenih cvetnih brazd pravega žafrana: obarvati z žafranom; drag kot žafran zelo ◊ bot. pomladanski žafran rastlina z vijoličastimi cveti, ki rastejo iz gomolja, Crocus neapolitanus; pravi žafran vrtna rastlina z modrikasto rdečimi cveti in rjavkasto rdečimi brazdami, Crocus sativus; pravi divji žafran vrtna rastlina z bodečimi listi in sprva rdeče, pozneje rdečkasto rumenimi cveti v socvetju; barvilni rumenik ♪
  21.      žága  -e ž (ȃ) 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor // list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi ● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko ◊ etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga ♪
  22.      žágati  -am nedov. (ȃ) 1. s potegovanjem žage sem in tja ali z njenim premikajočim se listom a) delati kose, dele: žagati les, marmor, železo; žagati ploh; žagati z motorno žago; ročno žagati / žagati sneg z vrvjo / žagati drevesa, drogove z žaganjem podirati; žagati veje ob deblu z žaganjem odstranjevati b) oblikovati, delati: žagati deske, letve / žagati drva z žaganjem pripravljati 2. ekspr. premikati lok sem in tja: violinist žaga po strunah / žagati violino, na violino premikajoč lok igrati 3. slabš. monotono igrati: orkester je žagal; violina žaga / žagati simfonijo, skladbo 4. oglašati se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: kobilice, škržati žagajo / nekje žaga sinička 5. ekspr. rezko, monotono smrčati: če leži na hrbtu, žaga; sosed na postelji je celo noč žagal 6. pog. prizadevati si odstaviti, odpustiti koga: žagati direktorja / žagati vlado ● žagati komu stolček ogrožati komu službeni položaj; nar. žagati vodo črpati s premikanjem ročaja črpalke; pog. take žaga, da se valjamo od smeha pripoveduje take šale; ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; ob sobotah ne žagamo ne opravljamo žagarske dejavnosti, žagarskih storitev ◊ etn. babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj žagajóč -a -e: žagajoča pesem škržatov žágan -a -o: žagana veja ♦ les. žagani furnir furnir, izdelan z žaganjem; žagani les les, izdelan z žaganjem hlodovine ♪
  23.      žalítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od žaliti: biti kaznovan zaradi žalitve uradne osebe; besedna žalitev; huda, nesramna žalitev; pogoste žalitve / žalitev časti, ugleda / to je žalitev Boga // kar koga žali: zavrnitev darila bi bila žalitev; preslišati, ekspr. požreti žalitev; maščevati se za žalitve ♪
  24.      žaljívka  -e ž (ȋ) žaljiva beseda, besedna zveza: izreči, zapisati žaljivko; ekspr. požreti žaljivko; slabš. zabrusiti komu žaljivko; ekspr. obkladati koga z žaljivkami ♪
  25.      žálnica  -e ž (ȃ) knjiž. žalostinka: napisati žalnico / zapeti komu na grobu žalnico / pesmi žalnice ♪

   4.455 4.480 4.505 4.530 4.555 4.580 4.605 4.630 4.655 4.680  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA