Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
sat (2.630-2.654)
- pokóra -e ž (ọ̑) 1. rel. kar je določeno za kršilca božje ali cerkvene zapovedi: čaka ga pokora; naložil mu je hudo pokoro; pridiga o grehu in pokori / delati pokoro ∙ drži se, kakor bi pokoro delal je nerazpoložen, slabe volje 2. ekspr. kar je za koga neprijetno, mučno: revmatizem je moja pokora / v povedno-prislovni rabi: pokora je poslušati njegovo večno godrnjanje; pokora je z njim // kdor povzroča neprijetnosti, težave: že spet prihaja ta pokora / kot psovka zgani se, pokora pijana ♪
- pokróvec -vca m (ọ̄) star. 1. pokrov, pokrovček: odpreti pokrovec škatle; zlata ura z emajliranim pokrovcem 2. pokrovka: po steni so viseli pokrovci in korci ● nar. vzhodno oče je vrgel pokrovec po kobili odejo ◊ čeb. pokrovec tanka prevleka iz voska na celici sata z zalego ali medom; zool. pokrovec kožna guba na škržatovem cvrčalu; škržni pokrovec parni del telesa, ki ob straneh pokriva škrge ♪
- pokúšanje -a s (ú) glagolnik od pokušati: pokušanje specialitet; pokušanje vina za Martinovo / ukvarjati se s pokušanjem peciva ♪
- pokváriti -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v
moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek ♪
- poláren -rna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na področje, ki leži severno od severnega in južno od južnega tečajnika: polarne pokrajine / polarni morski tokovi; polarne živali / polarna odprava / polarno področje ∙ knjiž. polarni krog tečajnik, polarnik 2. nanašajoč se na pol 3: polarni odnosi med stvarmi / obe metodi sta polarna celota; polarna nasprotja ◊ geogr. polarni pas hladni pas; polarni sij svetlikanje razredčenega zraka v višjih plasteh ozračja v polarnem področju zaradi električno nabitih delcev s sonca; polarna noč doba, ko sonce na polarnem področju ne vzide; geom. polarni koordinatni sistem koordinatni sistem, v katerem je lega točke določena z razdaljo od koordinatnega izhodišča in naklonskimi koti; zool. polarna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus; polarna raca polárno prisl.: polarno mrzla noč; ta dva pisatelja sta si polarno nasprotna ♪
- pólbóg -á [u̯b] m, mn. pólbogóvi; im., tož. dv. pólbogóva in pólbogá (ọ̑-ọ̑) 1. mitol. bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti: pragozdni Indijanci so raziskovalce imeli za polbogove; bogovi in polbogovi / polbog Prometej heroj 2. ekspr. človek, ki ima a) izredne sposobnosti, uspehe: življenje tega vojskovodje je življenje polboga / zgodovina je tega pisatelja naredila za polboga b) precejšnjo veljavo: politični bogovi in polbogovi mislijo drugače ♪
- polémičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na polemiko: polemična ostrina članka / njegovi polemični članki; polemična izjava / pisati v polemičnem tonu; njun dialog je bil polemičen polémično prisl.: polemično povzeti nasprotnikove trditve ♪
- polémičnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost polemičnega: polemičnost članka / pisateljeva polemičnost ♪
- polentár -ja m (á) nar. zahodno kuhalnica za mešanje polente: mešati s polentarjem ♪
- polepšáva -e ž (ȃ) glagolnik od polepšati: polepšava stanovanja / polepšava obraza ♪
- polglásnik -a [u̯g] m (ȃ) lingv. samoglasnik, izgovorjen z jezikom v nevtralnem položaju: izgovoriti polglasnik; črka e v besedi kadilec označuje polglasnik / francoski, nemški polglasniki // znak za tak samoglasnik: napisati polglasnik ♪
- pólh -a [u̯h] m (ọ̄ ọ́) gozdni glodavec s sivim, po trebuhu belim kožuhom in košatim repom: loviti polhe; spi kot polh trdno; debel kot polh / jesti polhe / past za polhe ♪
- poligón -a m (ọ̑) 1. voj. kraj, prostor a) za vadbo v streljanju s težkim orožjem: oditi na poligon; vadba na poligonu / topniški poligon b) navadno s prilastkom za preizkušanje novega orožja, zlasti težkega: raketni poligon; poligon za vodene izstrelke / preizkusni poligon; pren., publ. ta dežela je poligon za preizkušanje moči velesil 2. geom. premočrtni lik s tremi ali več stranicami; mnogokotnik: narisati poligon / tangentni poligon ◊ geod. v določenem zaporedju medsebojno povezane poligonske točke; šport. kraj, prostor za vadbo, na katerem je v zaporedju postavljeno različno telovadno orodje ♪
- polírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. les. z glajenjem in nanašanjem zaščitnih sredstev delati površino gladko, bleščečo, z izrazito teksturo: polirati les / polirati pohištvo 2. teh. s finim brušenjem, glajenjem delati površino zelo gladko: polirati kovino / polirati ročaj políran -a -o: obrisati polirano površino ♪
- politéhnik -a m (ẹ́) v nekaterih deželah slušatelj višje ali visoke šole za tehnične vede: politehniki drugega letnika / diplomirani politehnik ♪
- politéhnika -e ž (ẹ́) 1. v nekaterih deželah višja ali visoka šola za tehnične vede: vpisati se na politehniko; študent politehnike 2. knjiž., redko tehnične vede, tehnika: osnove politehnike ♪
- polítičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na politiko: boriti se za politične cilje; njegova politična dejavnost; politična manifestacija; publ. izvajati politični pritisk / on je ugledna politična osebnost / politična neodvisnost države; politična razdelitev sveta / politični emigrant; politična organizacija; politično gibanje / politična izobrazba; fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo; politična znanost / politični žargon / politične vesti / napisati več političnih pamfletov / politični biro v nekaterih komunističnih partijah izvršilni organ centralnega komiteja; politični delegat med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 borec, ki nadomešča političnega komisarja v nižjih vojaških enotah; (politični) komisar med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v
vojaški enoti / politični program program politične stranke, ki določa njene cilje in sredstva za njihovo uresničenje; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih; politična stranka organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa ● ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko ◊ geogr. politična karta karta, ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi polítično prisl.: politično delovati; politično polemičen članek; biti politično zanesljiv ♪
- polítika -e ž (í) 1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov: vplivati na politiko; zanimati se za politiko; pridobiti si vpliven položaj v politiki; ukvarjati se s politiko; napredna politika / podružbljanje politike prenašanje državnih funkcij na samoupravne organizacije in institucije / notranja politika // s prilastkom tako urejanje in odločanje glede na nosilca: politika izvršnega sveta; politika Zveze komunistov Jugoslavije / državna, občinska politika 2. v državah z večstrankarskim sistemom dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast: boj med laburistično in konservativno stranko v angleški politiki; opozicijska politika 3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami: mednarodna politika; analiza svetovne politike; načela zunanje politike Jugoslavije // način urejanja odnosov ene
države z drugo: osvajalna politika imperialističnih držav / raznarodovalna politika Hitlerjeve Nemčije / blokovska politika; politika neuvrščenih držav / publ.: politika rasne diskriminacije; politika sile 4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju: gospodarska, kulturna, prosvetna politika / razvojna politika; določiti poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika kreditiranja; publ. kadrovska politika // publ. določbe, načela za tako urejanje in odločanje: izvajanje začrtane politike 5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam: spregledal je njegovo politiko; voditi zahrbtno politiko ● pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost; ekspr. spet sta zašla v politiko začela govoriti, razpravljati o politiki; publ. stopiti v svet politike začeti se ukvarjati s politiko ◊ ekon. denarna politika;
zgod. nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921 ♪
- politizírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. vnašati politične elemente, vplive v kaj: politizirati šolo 2. nedov., nav. ekspr. govoriti, razpravljati o politiki, političnih vprašanjih: možje so sedeli in politizirali politizírati se začeti se ukvarjati s politiko: del mladine se je politiziral / društvo se je politiziralo ♪
- póljásen -sna -o [u̯j] prid. (ọ̑-á) ki ni popolnoma jasen: poljasno nebo / poljasno ozračje / slišati je bilo poljasne glasove / poljasno čustvo / dati poljasen odgovor póljásno prisl.: to je poljasno čutil že prej ♪
- poljúdnoznánstven -a -o prid. (ú-ȃ) nanašajoč se na poljudno podajanje znanstvenega: poljudnoznanstvena knjiga, revija / poljudnoznanstveni pisatelj ♪
- pólka -e ž (ọ̑) hiter ljudski ples v dvočetrtinskem taktu: plesati polko ♦ etn. potrkana polka pri kateri plesalec udarja z nogami ob tla; šuštarska polka pri kateri se v prvem delu posnema delo čevljarja; kor. dvokoračna polka pri kateri se plesni par zavrti v dveh korakih za cel obrat // glasba za ta ples: poslušati polke in valčke ♪
- pólkróg -a [u̯k] m (ọ̑-ọ̑) 1. geom. vsak od dveh delov kroga, razdeljenega s premerom: ploščina polkroga / izbrisati polkrog polkrožnico 2. kar je po obliki temu podobno: polkrogi v cestnem tlaku / z roko opisati polkrog / občudovali so polkrog gorskih vrhov / v polkrogu izkopati zemljo; stati v polkrogu ♦ voj. polkrog v levo kot povelje obrat za 180° v levo ♪
- pólkróžnica -e [u̯k] ž (ọ̑-ọ̑) geom. vsak od dveh delov krožnice, razdeljene s premerom: narisati polkrožnico / velika polkrožnica nad veliko osjo elipse ● knjiž., redko obala predstavlja nekoliko sploščeno polkrožnico polkrog ♪
- pólkŕven -vna -o [u̯k] prid. (ọ̑-r̄) 1. vet., v zvezi polkrvni konj konj, katerega eden od staršev je polnokrven, ali potomec takih staršev: rediti polkrvne konje / jugoslovanski polkrvni konj 2. zastar. rasno mešan: njegov oče je polkrvni Indijanec ● knjiž., ekspr. tega polkrvnega pisatelja res ne cenim slabega, neizrazitega ♪
2.505 2.530 2.555 2.580 2.605 2.630 2.655 2.680 2.705 2.730