Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sat (2.626-2.650)


  1.      pòk  tudi pók póka m (ȍ ọ́; ọ̑) 1. kratek, močen glas: slišati je bilo pok; pok strela / pasti na tla z glasnim pokom 2. glagolnik od počiti: to je povzročilo pok kosti / pok z bičem ♪
  2.      pokázati  tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati / ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži // usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo // z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti / to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno 7. narediti vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi / svojih čustev na zunaj ni pokazal b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel ● pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa pokázati se tudi pokazáti se s prihodom na določeno mesto, v določen položaj a) postati (za koga) viden, opazen: stisnil je rano, da se je pokazal gnoj; utopljenec se je še enkrat pokazal, potem je izginil v valovih / izza gore se je pokazalo sonce je vzšlo / pokazali so se mu prvi zobje / pokazale so se prve vaške hiše / ekspr. čuden prizor se je pokazal njegovim očem zagledal je čuden prizor b) omogočiti komu, da lahko kaj vidi: pokaži se teti, da bo videla, kako lepo obleko imaš / preden odideš na maškarado, se pridi pokazat / ekspr. v domači vasi se po tem dogodku ni več pokazal v domačo vas ni več prišel, ga ni več bilo; pog. včeraj sem se šel pokazat dekletovim staršem sem se šel predstavit // pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): sredi neba so se pokazali oblaki / na licih se ji je pokazala rdečica zardela je / publ. kmalu so se pokazale težave ● ekspr. če se pokaže ugodna priložnost, odpotujem nastane, bo; ekspr. kjerkoli se ta igralska skupina pokaže, povsod doživlja uspehe nastopi, ima predstavo; ekspr. kakor hitro se je pokazal izpod strehe, je bil moker je stopil; ekspr. hotel se je pokazati pred njo, zato je tako delal postaviti, pobahati; ekspr. v taki obleki se ne pokaži pred šefom ne pridi k šefu pokazávši zastar.: pokazavši z roko nazaj, odgovori pokázan -a -o: za pokazano dobro voljo sem vam hvaležen ♪
  3.      pokônci  prisl. (ó) 1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci // nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge / v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci 2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci 3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli 4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena // izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija ● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; neskl. pril.: tudi v nesreči je ostal pokonci mož ♪
  4.      pokônčnež  -a m (ȏ) knjiž., ekspr. načelen, značajen človek: pisatelj, idejni borec, pokončnež ♪
  5.      pokóra  -e ž (ọ̑) 1. rel. kar je določeno za kršilca božje ali cerkvene zapovedi: čaka ga pokora; naložil mu je hudo pokoro; pridiga o grehu in pokori / delati pokoro ∙ drži se, kakor bi pokoro delal je nerazpoložen, slabe volje 2. ekspr. kar je za koga neprijetno, mučno: revmatizem je moja pokora / v povedno-prislovni rabi: pokora je poslušati njegovo večno godrnjanje; pokora je z njim // kdor povzroča neprijetnosti, težave: že spet prihaja ta pokora / kot psovka zgani se, pokora pijana ♪
  6.      pokróvec  -vca m (ọ̄) star. 1. pokrov, pokrovček: odpreti pokrovec škatle; zlata ura z emajliranim pokrovcem 2. pokrovka: po steni so viseli pokrovci in korci ● nar. vzhodno oče je vrgel pokrovec po kobili odejo ◊ čeb. pokrovec tanka prevleka iz voska na celici sata z zalego ali medom; zool. pokrovec kožna guba na škržatovem cvrčalu; škržni pokrovec parni del telesa, ki ob straneh pokriva škrge ♪
  7.      pokúšanje  -a s (ú) glagolnik od pokušati: pokušanje specialitet; pokušanje vina za Martinovo / ukvarjati se s pokušanjem peciva ♪
  8.      pokváriti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek ♪
  9.      poláren  -rna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na področje, ki leži severno od severnega in južno od južnega tečajnika: polarne pokrajine / polarni morski tokovi; polarne živali / polarna odprava / polarno področje ∙ knjiž. polarni krog tečajnik, polarnik 2. nanašajoč se na pol 3: polarni odnosi med stvarmi / obe metodi sta polarna celota; polarna nasprotja ◊ geogr. polarni pas hladni pas; polarni sij svetlikanje razredčenega zraka v višjih plasteh ozračja v polarnem področju zaradi električno nabitih delcev s sonca; polarna noč doba, ko sonce na polarnem področju ne vzide; geom. polarni koordinatni sistem koordinatni sistem, v katerem je lega točke določena z razdaljo od koordinatnega izhodišča in naklonskimi koti; zool. polarna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus; polarna raca polárno prisl.: polarno mrzla noč; ta dva pisatelja sta si polarno nasprotna ♪
  10.      pólbóg  -á [u̯b] m, mn. pólbogóvi; im., tož. dv. pólbogóva in pólbogá (ọ̑-ọ̑) 1. mitol. bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti: pragozdni Indijanci so raziskovalce imeli za polbogove; bogovi in polbogovi / polbog Prometej heroj 2. ekspr. človek, ki ima a) izredne sposobnosti, uspehe: življenje tega vojskovodje je življenje polboga / zgodovina je tega pisatelja naredila za polboga b) precejšnjo veljavo: politični bogovi in polbogovi mislijo drugače ♪
  11.      polémičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na polemiko: polemična ostrina članka / njegovi polemični članki; polemična izjava / pisati v polemičnem tonu; njun dialog je bil polemičen polémično prisl.: polemično povzeti nasprotnikove trditve ♪
  12.      polémičnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost polemičnega: polemičnost članka / pisateljeva polemičnost ♪
  13.      polentár  -ja m (á) nar. zahodno kuhalnica za mešanje polente: mešati s polentarjem ♪
  14.      polepšáva  -e ž (ȃ) glagolnik od polepšati: polepšava stanovanja / polepšava obraza ♪
  15.      polglásnik  -a [u̯g] m (ȃ) lingv. samoglasnik, izgovorjen z jezikom v nevtralnem položaju: izgovoriti polglasnik; črka e v besedi kadilec označuje polglasnik / francoski, nemški polglasniki // znak za tak samoglasnik: napisati polglasnik ♪
  16.      pólh  -a [u̯h] m (ọ̄ ọ́) gozdni glodavec s sivim, po trebuhu belim kožuhom in košatim repom: loviti polhe; spi kot polh trdno; debel kot polh / jesti polhe / past za polhe ♪
  17.      poligón  -a m (ọ̑) 1. voj. kraj, prostor a) za vadbo v streljanju s težkim orožjem: oditi na poligon; vadba na poligonu / topniški poligon b) navadno s prilastkom za preizkušanje novega orožja, zlasti težkega: raketni poligon; poligon za vodene izstrelke / preizkusni poligon; pren., publ. ta dežela je poligon za preizkušanje moči velesil 2. geom. premočrtni lik s tremi ali več stranicami; mnogokotnik: narisati poligon / tangentni poligon ◊ geod. v določenem zaporedju medsebojno povezane poligonske točke; šport. kraj, prostor za vadbo, na katerem je v zaporedju postavljeno različno telovadno orodje ♪
  18.      polírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. les. z glajenjem in nanašanjem zaščitnih sredstev delati površino gladko, bleščečo, z izrazito teksturo: polirati les / polirati pohištvo 2. teh. s finim brušenjem, glajenjem delati površino zelo gladko: polirati kovino / polirati ročaj políran -a -o: obrisati polirano površino ♪
  19.      politéhnik  -a m (ẹ́) v nekaterih deželah slušatelj višje ali visoke šole za tehnične vede: politehniki drugega letnika / diplomirani politehnik ♪
  20.      politéhnika  -e ž (ẹ́) 1. v nekaterih deželah višja ali visoka šola za tehnične vede: vpisati se na politehniko; študent politehnike 2. knjiž., redko tehnične vede, tehnika: osnove politehnike ♪
  21.      polítičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na politiko: boriti se za politične cilje; njegova politična dejavnost; politična manifestacija; publ. izvajati politični pritisk / on je ugledna politična osebnost / politična neodvisnost države; politična razdelitev sveta / politični emigrant; politična organizacija; politično gibanje / politična izobrazba; fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo; politična znanost / politični žargon / politične vesti / napisati več političnih pamfletov / politični biro v nekaterih komunističnih partijah izvršilni organ centralnega komiteja; politični delegat med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 borec, ki nadomešča političnega komisarja v nižjih vojaških enotah; (politični) komisar med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti / politični program program politične stranke, ki določa njene cilje in sredstva za njihovo uresničenje; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih; politična stranka organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa ● ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko ◊ geogr. politična karta karta, ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi polítično prisl.: politično delovati; politično polemičen članek; biti politično zanesljiv ♪
  22.      polítika  -e ž (í) 1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov: vplivati na politiko; zanimati se za politiko; pridobiti si vpliven položaj v politiki; ukvarjati se s politiko; napredna politika / podružbljanje politike prenašanje državnih funkcij na samoupravne organizacije in institucije / notranja politika // s prilastkom tako urejanje in odločanje glede na nosilca: politika izvršnega sveta; politika Zveze komunistov Jugoslavije / državna, občinska politika 2. v državah z večstrankarskim sistemom dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast: boj med laburistično in konservativno stranko v angleški politiki; opozicijska politika 3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami: mednarodna politika; analiza svetovne politike; načela zunanje politike Jugoslavije // način urejanja odnosov ene države z drugo: osvajalna politika imperialističnih držav / raznarodovalna politika Hitlerjeve Nemčije / blokovska politika; politika neuvrščenih držav / publ.: politika rasne diskriminacije; politika sile 4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju: gospodarska, kulturna, prosvetna politika / razvojna politika; določiti poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika kreditiranja; publ. kadrovska politika // publ. določbe, načela za tako urejanje in odločanje: izvajanje začrtane politike 5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam: spregledal je njegovo politiko; voditi zahrbtno politiko ● pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost; ekspr. spet sta zašla v politiko začela govoriti, razpravljati o politiki; publ. stopiti v svet politike začeti se ukvarjati s politiko ◊ ekon. denarna politika; zgod. nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921 ♪
  23.      politizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. vnašati politične elemente, vplive v kaj: politizirati šolo 2. nedov., nav. ekspr. govoriti, razpravljati o politiki, političnih vprašanjih: možje so sedeli in politizirali politizírati se začeti se ukvarjati s politiko: del mladine se je politiziral / društvo se je politiziralo ♪
  24.      póljásen  -sna -o [u̯j] prid. (ọ̑-á) ki ni popolnoma jasen: poljasno nebo / poljasno ozračje / slišati je bilo poljasne glasove / poljasno čustvo / dati poljasen odgovor póljásno prisl.: to je poljasno čutil že prej ♪
  25.      poljúdnoznánstven  -a -o prid. (ú-ȃ) nanašajoč se na poljudno podajanje znanstvenega: poljudnoznanstvena knjiga, revija / poljudnoznanstveni pisatelj ♪

   2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA