Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sat (2.205-2.229)


  1.      odtiskováti  -újem nedov. (á ȗ) s pritiskanjem povzročati, da se s pomočjo barve kaj prenaša na podlago: odtiskovati pečat; odtiskoval je vzorce // prenašati z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: odtiskovati grafike; odtiskovati poskusne odtise // s pritiskanjem povzročati, da se delajo podobe predmeta v čem, na čem: odtiskovati roke v sneg; podplati so se odtiskovali v pesek ♪
  2.      odtŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln // s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko // s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca 2. narediti, povzročiti, da kdo a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto dinarjev mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj ● ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal odtŕgati se ekspr. 1. oditi, oddaljiti se: skupina fantov se je odtrgala od sprevoda in stekla naprej / ladja se je odtrgala od kopnega je odplula / sunkoma se je odtrgal z mesta in skočil proti njemu / iz sence se je odtrgala ženska postava je prišla, se je pojavila 2. prenehati biti odvisen od koga: odtrgal se je od urednika in nadaljeval svojo pot; zgodaj se je odtrgal od matere // prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odtrgati se od izročila, tradicije ● ekspr. na poseki se odtrga vreščeč krik se zasliši; ekspr. težko se odtrga od doma zaradi dela, dolžnosti domá gre težko od doma; ekspr. odtrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin odtŕgan -a -o: prišiti odtrgan gumb, žep; več let je bil odtrgan od domovine; tabla je ležala odtrgana na tleh ∙ ekspr. bili so popolnoma odtrgani od sveta s svetom niso imeli nobenih stikov, zvez ♪
  3.      odtujênost  in odtújenost -i ž (é; ȗ) lastnost, stanje odtujenega: odtujenost otrok in staršev / pisatelj obravnava temo o človekovi odtujenosti ♪
  4.      odváditi  -im dov. (á ȃ) 1. povzročiti, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvaditi otroka sesati palec; težko se je odvadil mamil; odvaditi se pijančevanja; odvaditi se kaditi 2. povzročiti, da kdo izgubi določeno lastnost: življenje jo je odvadilo vihravosti; odvaditi se površnosti odváditi se izgubiti sposobnost opravljati določeno delo: odvadil se je težkega dela, redko težkemu delu; odvaditi se hitro hoditi / njegove roke so se odvadile dela // izgubiti sposobnost prilagoditi se določenemu stanju, okolju: odvaditi se mraza, samote // zaradi daljšega časovnega presledka od uporabe česa, stika s čim občutiti to kot nenavadno: take hrane se je že odvadil / odvadil se je domače govorice odvájen -a -o: oči, odvajene svetlobe ♪
  5.      odvèčen  -čna -o prid. (ȅ) nav. ekspr. ki presega potrebno mero: odvečna toplota // ki ni potreben, nujen: slekli so odvečna oblačila / odločil se je brez odvečnega razmišljanja ● ekspr. znebiti se odvečnih kilogramov (primerno) shujšati; knjiž. odvečni človek v ruskem okolju, nekdaj človek, ki ne najde svojim sposobnostim primernega položaja v družbi ♪
  6.      odvèčnost  -i ž (ȅ) lastnost, značilnost odvečnega: pisati o odvečnosti takih reform / moreč občutek lastne odvečnosti // knjiž., ekspr. nepotrebna stvar: v stanovanju je bilo polno miniatur in drugih odvečnosti ♪
  7.      odvozíti  -vózim dov., odvóžen (ȋ ọ́) 1. z vožnjo spraviti z določenega mesta: zemljo je moral takoj odvoziti / redko vlaki so goste odvozili na vse strani odpeljali 2. žarg., šport. oddrsati: odvozili so samo obvezne like ♪
  8.      odzívati se  -am se nedov. (í) 1. udeleževati se česa na poziv, povabilo, prošnjo: že dve leti se odziva njihovim prireditvam / odzivati se na delo 2. oglašati se, odgovarjati: na trkanje se sploh ne odziva / samice murnov se odzivajo na samčevo petje / na njihove klice se ni odzival // knjiž. biti slišen, slišati se: iz daljave se odziva očetov glas / odmev se odziva 3. delati kaj, kazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: odzivati se dobrikanju koga; odzivati se prošnjam / odzivati se željam drugih; čustveno, prizadeto se odzivati čemu / umetnik se odziva na dogodke; človek se v različnih položajih različno odziva / odzivati se na dražljaje // knjiž. biti viden, kazati se: utrujenost se ji odziva na obrazu; žalost se odziva v njenih očeh ● knjiž. dolina se odziva od vriskov odmeva; knjiž. neprijazno se odziva na njena vprašanja odgovarja ♪
  9.      odzvánjati  -am nedov. (ā) z zvonjenjem odgovarjati, oglašati se: zvon župne cerkve je odzvanjal podružničnemu / ekspr. mati mu je na to vprašanje odzvanjala vedno eno in isto odgovarjala; pren. srce odzvanja srcu // ekspr. odmevati, odbijati se: njegov krik je odzvanjal od skal; brezoseb. dal mu je tako klofuto, da je kar odzvanjalo ● ekspr. še vedno mu odzvanjajo v ušesih njegove besede še vedno jih sliši; knjiž. stolpna ura odzvanja osem bije, udarja; knjiž. v njenem glasu je odzvanjala žalost njen glas je izražal; star. mrliču so dolgo odzvanjali zvonili ♪
  10.      odzvóčen  -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) knjiž. resonančen: šuma ni bilo slišati zaradi majhnega odzvočnega prostora ♦ muz. odzvočna cev cev pri pihalih in trobilih, ki ojačuje zvok ♪
  11.      ogábnost  -i ž (á) lastnost, značilnost ogabnega: ogabnost prizora / ekspr. takih ogabnosti ni mogel poslušati ♪
  12.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  13.      ogláditi  -im dov., tudi ogladíla (á ȃ) 1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les; ogladiti si kožo s kremo; pren. ogladiti komu pot v življenje // knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico; ogladiti jezik 2. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: fanta je v kratkem času ogladil; življenje v mestu ga je ogladilo oglájen -a -o tudi oglajèn -êna -o: oglajen jezik, slog; oglajena površina ♪
  14.      oglášanje  -a s (á) glagolnik od oglašati: oglašanje v časopisih / oglašanje ptičev se je spajalo s šumenjem vetra / oglašanje zvonov ♪
  15.      oglaševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. objavljati (male) oglase: v tem časopisu nerad oglašuje; oglaševati v revijah / tovarne oglašujejo po športnih dvoranah 2. star. razširjati, razglašati: oglaševati svoje ideje oglaševán -a -o: oglaševani izdelki, predmeti ♪
  16.      oglaševáti se  -újem se nedov. (á ȗ) star. oglašati se: v gozdu se je oglaševal samoten ptič ♪
  17.      ogledálce  -a s (ā) manjšalnica od ogledalo: obrisati ogledalce / žepno ogledalce ♪
  18.      ogledálo  -a s (á) 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: obesiti ogledalo na steno; iz žepa je potegnil ogledalo; stopiti pred ogledalo; gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu; ogledalo s starinskim okvirom; omara z ogledalom; škornji so se svetili kot ogledalo / brušeno ogledalo; kristalno ogledalo; stensko, žepno ogledalo 2. ekspr., s prilastkom ogledalu podobna površina: čoln je drsel čez vodno ogledalo; veliko ogledalo jezera; ogledalo parketa 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: umetnost je ogledalo življenja; gledališče kot ogledalo časa / to naj ostane kot ogledalo težkih dni spomin na težke dni ● ekspr. jezero mu je ogledalo v jezeru se ogleduje; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže ogledalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na napake ◊ avt. vzvratno ogledalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; lov. ogledalo modrikasto svetleče se perje v peruti race ♪
  19.      óglje  -a s (ọ̑) 1. črna snov, ki nastane z žganjem lesa: oglje tli; lasje kot oglje zelo črni; ima kot oglje črne lase / bukovo oglje; likalnik na oglje / kuhati, žgati oglje ♦ farm. pri črevesnih infekcijah je koristno živalsko oglje iz živalskih snovi; kem. aktivno oglje ki močno adsorbira // nedogoreli kosi lesa: žareče, živo oglje; pepel in oglje 2. um. zelo mehek črn risarski material: risati z ogljem / skica z ogljem // risarska tehnika s takšnim materialom: ukvarjati se z ogljem ♪
  20.      ográbek  -bka m (ȃ) pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino: znašati ograbke na kupe / seno v ograbkih / delati ograbke // nar. gorenjsko, navadno z rodilnikom skupina, gruča: na vasi je stal ograbek žensk / ptiči so se kar v ograbkih lotili prosa ♪
  21.      ograjeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, postavljati ograjo okrog česa: ograjevati dvorišče; vrtove navadno ograjujejo / zaliv ograjujejo visoki hribi obdajajo, obkrožajo; pročelje stare palače na eni strani ograjuje trg ograjeváti se navadno v zvezi z od 1. knjiž. delati se nedostopnega za kaj: ograjevati se od iskanj buržoazne filozofije; ograjevati se proti svojim sosedom 2. publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograjevati se od sklepov sestanka, stališč revije / pisatelj se ograjuje od svojih junakov ♪
  22.      ogrinjálo  -a s (á) oblačilo za ogrinjanje: pod vratom si je zavezala ogrinjalo; toplo volneno ogrinjalo; lasje so ji kot ogrinjalo padali na ramena / pastirsko ogrinjalo // kar kaj ogrinja, pokriva: dala si je na rame ogrinjalo in se začela česati; pren. pokrajina ima zeleno ogrinjalo ♪
  23.      óhcet  -i ž (ọ̑) pog. praznovanje ob poroki; svatba: v sosednji vasi je bila ohcet; povabiti na ohcet; plesati na ohceti; jesti kot na ohceti ♦ tur. kmečka ohcet folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v kmečkem okolju ♪
  24.      ohladíti  -ím dov., ohládil (ȋ í) 1. narediti kaj hladno, mrzlo: ohladiti vino / nevihta je ohladila ozračje / ohladiti hrano na primerno temperaturo 2. povzročiti občutek hlada: veter mu je ohladil vročo glavo / sladoled jih je ohladil 3. ekspr. pomiriti, zmanjšati: to je nekoliko ohladilo njegovo navdušenje, strast; njegova ljubezen se je že ohladila / jeza se mu še ni ohladila ● ekspr. razgrajačem so ohladili kri v zaporu jih ukrotili; ekspr. ne gani se, sicer te ohladim ubijem; ekspr. ohladiti koga s palico nasilno, grobo ga ukrotiti ohladíti se 1. postati hladen, mrzel: juha, voda se je že ohladila; brezoseb. zadnje dni se je precej ohladilo / motor se je ohladil 2. dobiti občutek hlada: skoči v morje, da se ohladiš; v senci so se kmalu ohladili; ohladiti se pod prho ● ekspr. hitro se je ogrel za dekle in hitro se je tudi ohladil nehal čutiti do nje naklonjenost, ljubezen; ekspr. prvi mož se še ni ohladil (v grobu), že se je spet poročila hitro po moževi smrti se je spet poročila ohlajèn -êna -o: ohlajeno ozračje; ohlajeno prijateljstvo; mleko je ohlajeno na štiri stopinje ♪
  25.      ohlápen  -pna -o prid., ohlápnejši (á ā) 1. ki ni tesno okrog telesa: ohlapen črn plašč; ohlapna bluza; obleka je bila v pasu ohlapna / ohlapen kroj 2. ki je brez napetosti, čvrstosti: ohlapna koža; ohlapne obrazne mišice / njene roke so bile ohlapne 3. nav. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: ohlapna disciplina, morala / ta pojem je precej ohlapen; ohlapna zgradba povesti / imel je ohlapen odnos do vsega // netočen, neustrezen: ohlapen prevod; uporabiti ohlapen termin / ta pisatelj ima ohlapen jezik ohlápno prisl.: ohlapno zavezan pas ♪

   2.080 2.105 2.130 2.155 2.180 2.205 2.230 2.255 2.280 2.305  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA