Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sat (1.901-1.925)


  1.      napredováti  -újem tudi naprédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑) 1. prehajati z nižje stopnje na višjo a) glede na kakovost, pozitivne lastnosti: človeštvo neprestano napreduje / gospodarsko, kulturno napredovati / napredovati na vseh področjih / slovenski jezik je v tistem času precej napredoval; znanost hitro napreduje / dojenček lepo napreduje raste, se razvija; učenci dobro napredujejo si dobro pridobivajo znanje b) glede na količino, intenzivnost: bolezen napreduje; bilateralni odnosi so v preteklem letu zelo napredovali 2. uspešno potekati: vidimo, da delo napreduje / gradnja napreduje po načrtu; celjenje napreduje normalno / ekspr. knjiga, ki jo je začel pisati pred leti, le počasi napreduje 3. nedov. in dov. pomikati se od izhodišča proti cilju: napredovali smo pet kilometrov na dan; zaradi slabega vremena smo le počasi napredovali; v strmini je težko napredoval / sovražnik je napredoval le v začetku, nato pa se je moral začeti umikati je pridobival območje napadenega 4. dov. preiti, biti povišan z nižjega službenega mesta na višje: ali je že napredoval; napredovati v službi / napredoval je v oficirja ● zaradi spremenjenega načina gospodarjenja gozd vedno bolj napreduje se vedno bolj širi, razrašča; v slovenščini je toliko napredoval, da je lahko bral časopise slovenščine se je toliko naučil; kdor ne napreduje, nazaduje kdor vztraja pri doseženem, zaradi napredovanja drugih zaostaja ◊ šah. kmet napreduje le pri prvi potezi za dve polji se pomakne naprej; šol. napredovati doseči uspeh, ki omogoča vstop v višji razred napredujóč -a -e: napredujoč uradnik; napredujoča bolezen; napredujoča kultura ♪
  2.      napŕtiti  -im dov. (ŕ r̄) 1. nadeti na hrbet: naprtiti nahrbtnik, vrečo 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naprtili so mu odgovorno delo; to predavanje bodo naprtili njemu / naprtiti komu dajatve, povračilo stroškov // napraviti, da je kdo dolžen skrbeti za koga: naprtili so ji otroka; naprtil si je številno družino // napraviti, da je kdo v določenem stanju: z lahkomiselnim ravnanjem so mu naprtili bolezen; naprtiti komu pomanjkanje; s tem dejanjem si je naprtil krivdo za neuspeh 3. ekspr. pripisati, prisoditi: naprtili so mu najslabše lastnosti / naprtiti komu tatvino, zločin ♪
  3.      naráščati  -am nedov. (á) 1. postajati večji po a) obsegu: oteklina narašča / mesta naraščajo, vasi pa se praznijo b) številu: prometne nesreče naraščajo; prebivalstvo na svetu naglo narašča / mladinsko prestopništvo narašča iz leta v leto 2. dosegati višjo stopnjo a) glede na intenzivnost, jakost: pritisk v kotlu že narašča; temperatura narašča / hrup, šum je naraščal in upadal / svetloba za grebenom je naraščala / napetost, negotovost, strah narašča; naš ugled v svetu narašča; zanimanje za pridelovanje sadja zadnja leta narašča / oblačnost narašča b) glede na količino: dohodki, dolgovi naraščajo; proizvodnja narašča c) glede na možni razpon: kvaliteta narašča; vrednost nepremičnin narašča / število zamujenih ur narašča ◊ lingv. raba besede narašča beseda se uporablja glede na kak sinonim čedalje pogosteje; mat. funkcija narašča z večanjem neodvisne spremenljivke se veča tudi odvisna spremenljivka naráščati se nar. 1. jeziti se, razburjati se: najmanj je prizadet, pa se najbolj narašča / pes se je vse bolj naraščal (jezno) lajal 2. postavljati se, ponašati se: nikar se tako ne naraščaj pred nama; začel se je naraščati, češ naj le pride medved naraščajóč -a -e: prikrivali so svoj naraščajoči bes; naraščajoči mrak, strah; naraščajoča draginja; toži o naraščajoči gluhosti; naraščajoče potrebe, zahteve ♪
  4.      naratívnost  -i ž (ȋ) knjiž. pripovednost: v nekaterih pesmih prevladuje narativnost nad izpovedno dinamiko / pisateljeva narativnost ♪
  5.      naravnánost  -i ž (á) lastnost, stanje naravnanega: naravnanost aparata / naravnanost ure / raba narašča: takratna duhovna naravnanost; idejna in tematska naravnanost pisateljevega sveta / s skepso je prežeta celotna naravnanost njegove duševnosti ♪
  6.      narcisízem  -zma m (ȋ) knjiž. občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote: opisovati narcisizem junaka / pisateljski narcisizem ♪
  7.      naredíti  -ím dov., narédil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati / narediti šotor postaviti / iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo / narediti stopnicam ograjo // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati / deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale / toča je naredila dosti škode // dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost // pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami ● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi ◊ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo naredíti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi ● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo narejèn -êna -o 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega ♪
  8.      naréjati  -am nedov. (ẹ́) star. delati, napravljati: narejati ogenj; takrat so narejali zelo majhna okna; znal je narejati pisma pisati, sestavljati / črne oči jo narejajo mikavno / golazen nareja škodo; sonce nareja sence naréjati se delati se: žulji se mu narejajo / nareja se veselega; no, kaj bi se narejal / vreme se nareja se izboljšuje ♪
  9.      narèk  -éka m (ȅ ẹ́) govorjenje besedila, namenjenega za dobeseden zapis: pisati po nareku; hiter, počasen narek / za šolsko nalogo so pisali narek / brati narek ● publ. ta poezija je nastala po nareku časa okusu, miselnosti ♪
  10.      narékanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od narekati1: poslušati narekanje; narekanje pri mrličih / v narekanju se je spominjala njegove dobrote in ljubezni v nareku ♪
  11.      narekováj  -a m (ȃ) lingv. ločilo, ki označuje premi govor, citate, naslove ali daje besedam poseben pomen: napisati dvopičje in narekovaj; postaviti stavek med narekovaje; dati besede v narekovaj / dvojni, enojni narekovaj ● ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj ♪
  12.      naricálka  in naricáljka -e ž (ȃ) etn. 1. ženska, ki narica: gledati, poslušati naricalko; žalovanje naricalk 2. obredna pesem, ki slavi umrlega in izraža žalost ob njegovi smrti: peti naricalke; pren., publ. ne meniti se za naricalke kritikov ♪
  13.      naročílo  -a s (í) 1. izrazitev želje, zahteve, da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: podjetje ne more izpolniti vseh naročil; naročilo za izdelavo načrta; obročno odplačilo se začne z mesecem naročila / dati, dobiti naročilo / napisati članek po naročilu glavnega urednika // izražena želja, zahteva, ki naj jo kdo uresniči, opravi: njegovo naročilo, naj si v nesreči pomagajo, so pozabili; poslal mu je denar z naročilom, naj mu kupi knjigo // v prislovni rabi, v zvezi po naročilu izraža omejitev kake dejavnosti na naročene izdelke: delamo samo po naročilu; čevlji, obleka po naročilu / jedi po naročilu jedi, ki se pripravijo sorazmerno hitro, če jih gost naroči 2. kar se naroča: zmanjšati obseg naročil / naročila proti plačilu v gotovini ◊ gost. jesti po naročilu jedi po naročilu; jur. naročilo pogodba o opravljanju poslov za drugega; mandat ♪
  14.      naročnína  -e ž (ȋ) znesek, ki se plača za naročeno blago, storitev: nakazati, pobirati, poravnati, zvišati naročnino / časopisna, radijska, telefonska naročnina; letna, mesečna naročnina ♪
  15.      naródniški  tudi národniški -a -o prid. (ọ̑; á) nanašajoč se na narodnike ali narodništvo: narodniško gibanje / narodniški socializem / narodniški pisatelj ♪
  16.      národov  -a -o prid. (á) nanašajoč se na narod: narodov blagor; narodova prihodnost; narodova volja / narodov voditelj narodni / ta pisatelj dobro pozna narodovo življenje življenje socialno nižjih družbenih slojev ♪
  17.      narúšiti  -im, in narušíti in narúšiti -im dov. (ú ȗ; ȋ ú) nekoliko porušiti, razrušiti: potres je narušil stare stavbe; opuščen kozolec se je narušil // publ. nekoliko pokvariti, poslabšati: narušiti ravnotežje sil; zdravje se mu je narušilo narúšen -a -o: narušen zid; narušeno zdravje ♪
  18.      nasíčenost  -i ž (ȋ) lastnost, stanje nasičenega: nasičenost tržišča; nasičenost zraka z bencinskimi hlapi, vlago; doseči mejo nasičenosti / knjiž., ekspr. njegove želje ne poznajo nasičenosti; doživljajska nasičenost ● ekspr. plesati do nasičenosti zelo veliko ♪
  19.      naslávljati  -am nedov. (á) 1. pisati naslov prejemnika pošiljke: naslavljati pošiljke / vsa pisma je naslavljal na brata 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: naslavljati očitke meščanstvu; naslavljati kritike, pohvale na predsednika 3. knjiž. dajati naslov: naslavljati pesmi, poglavja / naslavljati slike z abstraktnimi naslovi 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslavljali so ga (s) tovariš predsednik; naslavljati koga z doktorjem ♪
  20.      naslíkati  -am dov. (ȋ) 1. upodobiti kaj z barvami, navadno umetniško: naslikati osebo, pokrajino; naslikati na platno, steklo; naslikati z močnimi barvami; dal se je naslikati / naslikati avtoportret / ekspr. fotograf jih je naslikal fotografiral 2. nav. ekspr. opisati, orisati, navadno zelo živo, plastično: pisatelj zna kmeta zelo dobro naslikati; materi je naslikal vso svojo žalost ● žarg. kdaj se boš spet naslikal pri nas prišel k nam, nas obiskal naslíkati si predstavljati si, zamisliti si: v resnici je potekalo vse drugače, kot si je naslikal; preveč idealno si ga je naslikal naslíkan -a -o: naslikani liki; mojstrsko naslikan obraz; lepa je, kot bi bila naslikana zelo ♪
  21.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  22.      naslovíti  -ím dov., naslóvil (ȋ í) 1. napisati naslov prejemnika pošiljke: nasloviti pismo; čitljivo, točno nasloviti / pošiljko je naslovil na očeta 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: nasloviti besede, zahvalo slavljencu; nasloviti govor, prošnjo, zahtevo na ljudstvo; nanje je naslovil kritiko, da so neodločni / članom društva je odbor naslovil posebno okrožnico je poslal 3. knjiž. dati naslov: avtor pesmi ni naslovil / film so naslovili Lucija ♦ elektr. nasloviti celico s številom, simbolom označiti mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslovil ga je (s) tovariš, s tovarišem naslovljèn -êna -o in naslóvljen -a -o: pravilno naslovljena pošiljka; prošnja, naslovljena na udeležence tekmovanja ♪
  23.      naslóvnica  -e ž (ọ̑) 1. redko naslovljenka: izročiti pošiljko naslovnici 2. žarg., tisk. naslovna stran: oblikovati, urediti naslovnico; slika na naslovnici ◊ ptt listek z naslovom, pritrjen na pošiljko, na katero ni mogoče napisati naslova ♪
  24.      nasmehljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se (rad) nasmehuje: bil je ironično nasmehljiv / poslušati z nasmehljivim zanimanjem ♪
  25.      nasmíhanje  -a s (ȋ) glagolnik od nasmihati se: veselo otrokovo nasmihanje / tega hinavskega nasmihanja ni mogel več prenašati ♪

   1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976 2.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA