Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sat (1.280-1.304)


  1.      izpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti ● knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili ◊ lingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila izpostávljen -a -o 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji ◊ alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena ♪
  2.      izprazníti  in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. (ȋ á) 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil ∙ evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago ♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika ∙ ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto ♪
  3.      izpričeváti  -újem tudi spričeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo 2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka izpričeváti se tudi spričeváti se nar. opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil ♪
  4.      izréden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: imel je precej izrednih izdatkov; izreden pojav / izredni dopust plačan ali neplačan dopust za posebne namene; izredni profesor univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja; izredni slušatelj, študent slušatelj, študent, ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni in izredni vlaki; izredni občni zbor; izredna izdaja časopisa; izredno stanje stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine ♦ min. izredni žarek žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe // ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno: podeliti nagrado za izredne dosežke; poudariti izreden pomen dela; doživeti izreden uspeh / izreden delavec, športnik je; ta učenec je izreden zelo dober, sposoben // nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate izredna prilika; izredno doživetje / imeti izreden ugled; pokazati izredno zanimanje / izredna lepota gora 2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: izredna gibljivost sestavnih delov; izredna moč, nadarjenost; izredna uigranost orkestra / kvaliteta novih izdelkov je izredna izrédno prisl.: izredno študirati; izredno dober, sposoben človek; izredno pomemben dogodek; izredno slabo vreme ♪
  5.      izrínjenost  -i ž (ȋ) nav. ekspr. stanje človeka, ki je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: pisatelj slika osamljenost in izrinjenost slovenskega delavca v tujini; občutki izrinjenosti ♪
  6.      izrís  -a m (ȋ) glagolnik od izrisati: izris skice // kar je izrisano, prerisano: načrt za stavbo je treba oddati v dveh izrisih ♪
  7.      izrisováti  -újem nedov. (á ȗ) končno, v podrobnostih oblikovati risbo: izrisovati okraske; pren. pisatelj jasno izrisuje okolje doraščajočega fanta ♪
  8.      izrojênost  -i ž (é) lastnost izrojenega: telesna izrojenost / tako življenje pelje v izrojenost in moralno propadanje / pisatelj razgalja različne izrojenosti v družbi ♪
  9.      izsékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s sekanjem odstraniti iz česa: izsekati nalomljene veje / izsekati led na reki 2. s sekanjem v celoti, popolnoma odstraniti: izsekati gozdove 3. s sekanjem narediti, izoblikovati: izsekati luknjo v pločevino, vdolbino v les; izsekati stopnice v skalo / izsekati izhod iz jame; izsekati si pot skozi goščavo // redko izklesati: izsekati kip iz marmorja ◊ teh. izrezati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati izsékan -a -o: izsekan gozd; izsekana vdolbina; v skalo izsekana klet; njegov obraz je kakor izsekan iz marmorja ♪
  10.      izsmejáti  -sméjem dov., izsmejál (á ẹ́) knjiž., redko s smehom, posmehom pokazati odklonilen odnos: pisatelj zna vedro izsmejati vse, kar se upira človekovi pameti izsmejáti se prenehati se smejati: počakati so morali, da se je izsmejal / izsmejati se do solz nasmejati se ♪
  11.      izsŕkati  -am dov. (ŕ ȓ) 1. s srkanjem spraviti kaj tekočega iz česa: izsrkati limonado po slamici; drevo izsrka vlago iz zemlje / izsrkati sok iz pomaranče izsesati 2. ekspr. izčrpati, oslabiti: v toliko letih je trta izsrkala zemljo / bolezen mu je izsrkala moči izsŕkan -a -o: izsrkan med ♪
  12.      izstrelítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izstreliti: izstrelitev krogle / izstrelitev vesoljske ladje, rakete, umetnega satelita ♪
  13.      izstrelíti  -ím dov., izstréli in izstrêli; izstrélil (ȋ í) 1. potisniti izstrelek iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreliti kroglo iz puške; izstreliti naboj v zrak; priletel je iz hiše, kakor bi ga bil iz topa izstrelil / četa je izstrelila častno salvo / izstreliti puščico // s streljanjem izprazniti: izstreliti puško / ekspr. izstreliti cel magazin 2. s streljanjem, razstreljevanjem narediti: z minami so izstrelili odprtino v zidovju 3. potisniti in usmeriti s startne naprave proti cilju: izstreliti raketo / izstreliti vesoljsko ladjo, umetni satelit / pog. v vesolje so izstrelili prvega astronavta 4. ekspr. hitro, nepričakovano reči, povedati: te besede je kar izstrelil izstreljèn -êna -o: izstreljeni naboji; izstreljena granata ♪
  14.      izstreljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izstreljevati: izstreljevanje raket, umetnih satelitov; naprava za izstreljevanje ♪
  15.      izstreljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. potiskati izstrelke iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreljevati naboje / topovi so izstreljevali krogle skozi line 2. potiskati in usmerjati s startne naprave proti cilju: izstreljevati vesoljske ladje, umetne satelite ● publ. radij je izstreljeval svoje elektrone skoraj s hitrostjo svetlobe oddajal, seval ♪
  16.      izstríči  -strížem dov., izstrízi izstrízite; izstrígel izstrígla (í) 1. z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa; izrezati: izstriči članek iz časopisa / izstriči znamke s kuverte // ekspr. odstraniti posamezne dele česa: cenzura je izstrigla film 2. s striženjem zmanjšati gostoto las: frizerka ji je izstrigla lase ♪
  17.      iztakniti  najti ipd. gl. stakniti ipd. ♪
  18.      izterljívost  -i ž (í) jur. lastnost, značilnost izterljivega: izterljivost stroškov, terjatve ♪
  19.      iztihotápljati  -am nedov. (á) skrivaj, na nedovoljen način odnašati, spravljati iz česa: zdravila so iztihotapljali skozi okna / iztihotapljal je devize v tujino ♪
  20.      iztísniti  -em dov. (í ȋ) 1. s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa: iztisniti sok iz limone; iztisniti stržen iz tura; odprl je tubo in iztisnil nekaj barve na paleto / iztisniti med iz satja / iztisniti zrak iz meha // s stiskanjem, pritiskanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine, vsebine: iztisniti limono 2. ekspr., z glagolskim samostalnikom s silo, vztrajnostjo doseči, da kdo kaj naredi, pove: iztisniti obljubo, priznanje od koga / trudili so se, da bi iztisnili kaj iz njega, pa je molčal 3. ekspr. s silo, vztrajnostjo priti do česa: od domačih je iztisnil precej denarja; iz kupca je hotel iztisniti čim več / iztisniti iz zemlje čim večji pridelek 4. ekspr. s težavo reči, povedati: nekaj nerazumljivega je iztisnil; pa naj bo, je iztisnil ● ekspr. jeza ji je iztisnila solze od jeze je (za)jokala; ekspr. niti besede ni mogel iztisniti (iz grla) ni mogel spregovoriti; knjiž., ekspr. v pesem je iztisnil vso narodovo bolečino izrazil jo je v pesmi iztísnjen -a -o: iztisnjen sok; iztisnjena limona; prim. stisniti ♪
  21.      iztočíti  -tóčim tudi stočíti stóčim dov. (ȋ ọ́) 1. spraviti kaj (tekočega) iz česa: iztočiti limonado, sok; iztočiti vino iz soda; pren., knjiž. iztočiti strup iz duše ∙ ekspr. njene oči so že zdavnaj iztočile zadnjo solzo (zaradi žalosti) je zelo, dosti jokala, zato ne more več jokati ♦ čeb. iztočiti med iz satja // s točenjem izprazniti: iztočiti sod, steklenico 2. pog. prodati (pijačo): zaradi draginje bo iztočil manj vina; na veselici se je veliko iztočilo 3. redko pustiti izteči: iztočiti je treba precej vode, preden je hladna; prim. stočiti ♪
  22.      iztrêpsti  -trêpem in strêpsti strêpem dov., iztrépel in iztrêpel iztrêpla in strépel in strêpel strêpla (é) z zamahovanjem, stresanjem odstraniti iz česa: iztrepla je smeti z rute in se z njo pokrila / dobro iztrepsti odejo ♪
  23.      iztŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem spraviti iz česa: iztrgati list iz bloka // ekspr. ločiti, vzeti del teksta iz celote: iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli; iztrgati prizor iz zgodbe 2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema: iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal; iztrgati puško iz rok; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah smrt nam je iztrgala ljubljenega sina; pren. iztrgati oblast iz rok buržoazije // s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu: granata je iztrgala vrata iz podbojev; pren., knjiž. vojna ga je iztrgala z rodne grude 3. ekspr., z dajalnikom povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga: iztrgati deželo sovražniku; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja: iztrgati ljudstvo iz nevednosti; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi // v zvezi z iz proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh: iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja 5. ekspr. z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem ● vznes. smrt mu je iztrgala pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil izraža zelo odklonilno stališče; ekspr. to si moraš iztrgati iz spomina pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. srce bi si iztrgala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti iztŕgati se s sunkom spraviti se iz prijema: hotela se mu je iztrgati, a jo je trdno držal; konj se mu je iztrgal in zbežal; iztrgati se iz objema, rok; pren. dežela se je iztrgala iz klešč imperializma ● knjiž. jagnedi so se iztrgali iz noči postali vidni, se prikazali v obrisih; ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; brezoseb., ekspr. pa naj bo, se mu je iztrgalo je rekel, spregovoril iztŕgan -a -o: iztrgan list; stavki so nasilno iztrgani iz konteksta; morju iztrgana zemlja; prisl.: iztrgano podane misli; prim. strgati ♪
  24.      izumetníčiti  -im dov. (í ȋ) narediti, povzročiti, da kaj ni več v skladu z naravnim, navadnim: pisatelj je v knjigi osebe izumetničil in potvoril; izumetničiti govor, slog izumetníčen -a -o: izumetničen jezik; te stvari dajejo ulicam izumetničen videz; povest je preveč izumetničena; izumetničeno oblačenje; prisl.: izumetničeno govoriti ♪
  25.      izvédben  tudi izvêdben -a -o prid. (ẹ̑; ȇ) nanašajoč se na izvedbo: izboljšati izvedbeno kvaliteto; preseneča izvedbena zamisel / izvedbeni oddelek; izvedbena ekipa za glasbeno oddajo ♪

   1.155 1.180 1.205 1.230 1.255 1.280 1.305 1.330 1.355 1.380  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA