Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

samočist (3)

1.      samočíst  -a -o prid. (ȋ ȋ) min. ki se dobi v naravi in je skoraj brez primesi; samoroden: samočisto zlato; samočisto žveplo ♪
2.      sámočistílen  -lna -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na čiščenje, ki poteka samo od sebe: naravna samočistilna sposobnost ozračja, reke ◊ agr. samočistilna mlatilnica mlatilnica s pripravo za odstranjevanje plev ♪
3.      sámočistílnost  -i ž (ȃ-ȋ) značilnost samočistilnega: mnoge vode izgubljajo svojo samočistilnost ♪