Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

same (699-723)


  1.      povabílo  -a s (í) 1. izražena, sporočena želja komu a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: dobiti, prejeti povabilo; pismeno, ustno povabilo; povabilo na večerjo b) da kam pride, se udeleži česa sploh: povabilo na kongres; odklonila je njegovo povabilo na sestanek 2. glagolnik od povabiti: preslišala je povabilo, naj sede; prišel je na povabilo samega predsednika . ♪
  2.      poveličeváti  -újem nedov. (á ȗ) izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: poveličevati lepoto narave, telesa; v pesmi, s pesmijo poveličevati; pretirano poveličevati / poveličevati samega sebe poveličeván -a -o: zelo poveličevane naravne lepote ♪
  3.      povérjeništvo  -a s (ẹ̑) 1. (ljubiteljsko) zbiranje naročnikov, predplačnikov: prevzeti poverjeništvo; poverjeništvo za mladinski tisk na šoli / ta založba ima poverjeništvo v vsakem večjem kraju 2. med narodnoosvobodilnim bojem organ Komunistične partije Slovenije ali Osvobodilne fronte za vodenje in usklajevanje dela okrožnih komitejev: član poverjeništva / poverjeništvo za Primorsko, Gorenjsko in Štajersko // organ državne oblasti za vodenje posameznega področja javne uprave: gospodarsko poverjeništvo; poverjeništvo za kulturo in prosveto ♪
  4.      poviševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj višje: poviševati nasip / na temenu zviti lasje so ji glavo zelo poviševali / poviševati glas 2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: poviševati cene, davke, plačo, stroške; poviševati število učnih ur / lepo vreme je lepoto pokrajine še poviševalo // povzdigovati: poviševali so ga nad vse pesnike / dogodek so preveč poviševali / poviševati koga do nebes ● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost poviševáti se ekspr. bahati se, postavljati se: rad se povišuje pred njim; celo povišuje se s tem dejanjem ♪
  5.      povpréčnež  -a m (ẹ̑) ekspr. povprečen človek: v njih vidi same povprečneže; preganjati mojstre in poveličevati povprečneže ♪
  6.      pozába  -e ž (ȃ) 1. stanje, ko kaj ni več aktivno v zavesti: hrepeneti po pozabi; prijetna pozaba; trenutki pozabe; omama in pozaba / ekspr.: rešiti kaj pozabe; biti zapisan pozabi; izbrskati iz pozabe; spomini so vstajali iz pozabe; iti, pasti, utoniti v pozabo ∙ knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; knjiž., ekspr. razgrniti čez kaj plašč pozabe narediti, povzročiti, da se pozabi 2. glagolnik od pozabiti: pozaba vsega hudega; pozaba samega sebe ♪
  7.      pozabíti  in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki ● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila ∙ star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno ∙ ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega ♪
  8.      pozábljanje  -a s (á) glagolnik od pozabljati: pozabljanje letnic, številk / pozabljanje na samega sebe / pozabljanje težav ♦ psih. pomnjenje in pozabljanje ♪
  9.      pozábljati  -am nedov. (á) 1. (večkrat) ne imeti aktivno v zavesti: pozabljati imena, letnice; pozabljaš, da nisi sam; sproti pozablja, kaj govori // zaradi tega prihajati v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabljati denarnico doma; rad pozablja dežnike // prenehavati znati, vedeti kaj: pozabljati tuji jezik; hitro pozabljati naučeno snov; šege in navade se pozabljajo 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresničuje, ker mu potrebnost uresničevanja ne prihaja v zavest: pozablja kupiti knjigo; pozabljati vrniti denar, se zahvaliti 3. prenehavati spominjati se česa, misliti na kaj: pozabljati ljubezen, razočaranje; pozabljati na obljubo / pozabljati na bolečino, grožnjo; ekspr. pozabljati na ves svet / ljudje so ga že pozabljali; počasi je pozabljal nanjo // ekspr. oproščati, odpuščati: vse mu pozablja, kar ji prizadeva 4. prenehavati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabljali; pozabljati starše, na starše, zastar. staršev / pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen pozabljajóč -a -e: zahajal je v gostilno, pozabljajoč na ženo in otroke doma ♪
  10.      požírek  -rka m (ȋ) 1. količina tekočine, ki se naenkrat pogoltne: izpiti, srkniti požirek vode; ekspr. debel, krepek požirek; hlasten požirek; nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten; majhen, velik požirek; požirek mleka, pijače // dejanje, s katerim se kaj pogoltne: narediti požirek; pri zadnjem požirku se mu je zaletelo / piti po požirkih; popiti v požirkih; pren., ekspr. v enem samem požirku bi rad izpil vso lepoto okrog sebe 2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: ostalo je le še nekaj požirkov vode; v steklenici je bil le še požirek žganja ● pog., ekspr. dajva ga še požirek popijva še malo (alkoholne) pijače; ekspr. iti, povabiti na požirek iti, povabiti pit; ekspr. v enem požirku je izpraznil kozarec ne da bi se vmes oddahnil ♪
  11.      prácélica  -e ž (ȃ-ẹ̑) knjiž. prvotna, osnovna enota česa: skupina predstavlja pracelico celotnega gibanja / posamezne anekdote so pracelice njegovega romana ♪
  12.      pragmatízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. ameriška filozofska smer, po kateri je resnično to, kar je za posameznika koristno: pragmatizem in pozitivizem 2. knjiž. podrejanje človekovega prizadevanja praktični uporabnosti, koristi: politični pragmatizem; pragmatizem v estetiki ♪
  13.      prášič  -íča m (á í) 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi mesa in slanine: prašič cvili, kruli; krmiti, rediti, zaklati prašiča; debel, ekspr. masten prašič; debel kot prašič zelo / klavni, plemenski prašiči; pomanjkanje prašičev za zakol; kotel za prašiče ∙ šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso ♦ agr. prašič mastne pasme ki se goji za pridobivanje slanine; prašič mesnate pasme ki se goji za pridobivanje mesa; prašič pitanec; zool. divji prašič v vlažnih gozdovih živeča žival s klinasto glavo in z dolgimi, naprej štrlečimi podočniki, Sus scrofa // skopljen samec prašiča: prašič se hitreje debeli kot svinja 2. nizko pohoten, nasilen moški: stari prašič jo je spet nadlegoval / kot psovka daj mir, prašič nemarni 3. nizko umazan človek: ta prašič si ni umil rok ♪
  14.      prašíček  -čka m (ȋ) 1. prašičji mladič: kupiti prašičke za vzrejo; prodati gnezdo prašičkov // mlad samec prašiča: svinja je povrgla pet prašičkov in dve prasički 2. ekspr. prašič: rediti dve kravi in prašička 3. otr. hranilnik v obliki prašiča: spraviti denar v prašička; glinast prašiček 4. ekspr. umazan človek, zlasti otrok: umiti moram tega prašička / kot psovka kakšen si, prašiček nemarni ◊ zool. morski prašiček majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival, Cavia porcellus; navadni prašiček rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem, Porcelio scaber ♪
  15.      prašíčji  -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na prašiče: prašičji samec / prašičji parkelj; prašičja koža; prašičje meso svinjsko meso / prašičja krma / ekspr. pomežikoval je s svojimi prašičjimi očmi majhnimi, podolgovatimi ♦ vet. prašičja kuga nalezljiva bolezen prašičev s krvavitvami v notranjih organih in vnetjem prebavil ♪
  16.      pràv  prisl. (ȁ) 1. izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo, ant. narobe: prav si izračunal; naloga je prav napisana; ne ravnate prav; čisto prav si razložil / v povedni rabi: tako bo vse prav; prav je, da se mu opravičiš; po mojem ni prav, da puščaš otroka samega; ekspr. učijo te ravno narobe, kot je prav // v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža soglasje, zadovoljstvo: meni je prav, če je tebi; ni mu prav, da greš; ekspr. nikoli mu ni nič prav / zdi se mi prav, da si mu pisal // izraža položaj ali smer, ki je v skladu z normalno: puščica na kažipotu ne kaže prav; prav obrni sliko; zastava ni prav obešena 2. izraža visoko stopnjo: kruh je prav dober; kosilo je bilo prav okusno; učenci so prav pridni; ekspr. le prav mladi ljudje se tako oblačijo / prav blizu doma smo že; povej prav na kratko; prav rad dela / prav veseli me, da si prišel // ekspr. poudarja intenzivnost dejanja: dela naporno, prav gara; prav tekmujejo, kdo bo boljši // ekspr. poudarja trditev: bil si prav imeniten; prav sramotno se je vedel 3. ekspr. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: prav vsi so že zbrani; prav nič ne pazi; prav nič me ne zanima, kaj ti misliš / prav on je to storil; prav tisto obleko bom kupil / čakal je prav do desetih; prav pred hišo je ustavil avto / prav brez potrebe se razburjaš; prav po naključju sem ga srečal / prav tak je kot njegov oče / v vezniški rabi: to bo treba natančno razložiti. Prav tako ni jasno vprašanje rokov; osoren je, prav zato ga ne maram / pri navajanju vira glej opombo 2 prav tam // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: prav gotovo bo prišel; prav nalašč nagaja; prav zares me zanima / prav sreča, da se ni nikomur nič zgodilo 4. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: vaš načrt ni prav premišljen / prišel je, ko se še ni prav stemnilo; otroku ne morem prav verjeti // evfem. izraža nezadostno stopnjo: dekle ni prav lepo, je pa prijazno; hrana v tem hotelu ni prav poceni; ni videti prav zadovoljen 5. v medmetni rabi izraža a) soglasje, privolitev: prav, pa pojdimo; prav, prav, pa se pogovoriva b) zadržano pritrjevanje: prav, pa naj bo po tvojem; prav, kakor hočeš c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: prav, če že mora biti tako; že prav, bom vsaj vedel za drugič; že prav, že prav, sva se pač obe zmotili / nočeš iti, že prav č) zadovoljstvo nad čim: prav, da si prišel; ravno prav, mi boš nekaj razložil / si končal? Prav ● ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vse, kar je prav, tako se ne odgovarja očetu izraža ogorčenje; obleka mu je čisto prav ustreza njegovim meram; pog. nekaj mu ni prav z nečim ne soglaša, ni zadovoljen; zdi se, da se počuti slabo, da je bolan; ekspr. prav ti je, zakaj pa ne paziš izraža privoščljivost; ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; pog. motor ne dela prav ne deluje pravilno, ne teče v redu; pog., ekspr. ta prav išče, da bi jo skupil ravna predrzno, nepremišljeno; pog. ura gre prav kaže točen čas; pog. že tri dni nismo prav jedli se nismo najedli; ekspr. če se prav ne motim, sva rojaka izraža skromno mnenje, vljuden pridržek; pog. ravno prav si prišel, boš z nami večerjal o pravem času; pog. ali smo prav prišli na mesto, na naslov, kamor smo se namenili; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; ekspr. če se prav spominjam, se je zgodilo v nedeljo izraža previdno sklepanje, trditev; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; ekspr. prav mar mu je, kaj ljudje govorijo izraža popolno nezanimanje, neprizadetost; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; redko nihče se nima za kaj pritoževati, in ti še prav ne ti pa še celo ne, ti pa najmanj; redko ne smeš kričati, če te prav boli čeprav te boli; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. nič prav zdrav ni videti izraža zaskrbljenost; ekspr. vse lepo in prav, ampak lahko bi bolje napisal izraža nezadovoljstvo, očitek; ekspr. po omahovanju se je odločil za kompromis, naj je bilo prav ali ne izraža dvom o pravilnosti kakega dejanja; elipt., knjiž. imeli so ga — prav ali neprav — za nasprotnika naj je bilo prav ali ne; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti ◊ šol. prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro; zemljepis: prav dobro pràv m neskl., navadno s prilastkom pravilnost določenega mnenja, stališča: nikoli ne dvomi, prepričan je o svojem prav / ni mu mar za prav ali neprav ● pog. dati prav komu soglašati z njim; imeti prav ti imaš prav, ne jaz tvoje mnenje, stališče, ravnanje je pravilno; ekspr. prav imaš, da se ne družiš z njim izraža soglasje z ravnanjem koga; pog. prav ima, da molči pravilno ravna; ekspr. nimaš prav, da ga grajaš izraža nezadovoljstvo, nejevoljo; pog. obrniti rokavico na prav na pravo stran ♪
  17.      práven  -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na pravo: pravni predpisi; spoštovati pravne norme / pravne posledice; pravno-politično vprašanje / pravni termin; pravna zgodovina / pravni študij; pravna fakulteta / pravni akt odločitev oblastnega organa, po kateri se pravno določajo zahtevane pravice, dolžnosti, posledice ◊ jur. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist; (pravni) naslednik kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice; pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica; pravni običaj običaj, pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti; pravni pouk pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga; pravni red skupek vseh pravnih pravil, ki veljajo na določenem ozemlju; pravni spor; pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; pravna dobrota; pravna moč učinek odločbe, proti kateri ni več pritožbe; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice; pravno pravilo pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi; pravno razmerje; pravno sredstvo; pravno varstvo varstvo, ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organom právno prisl.: pravno določati; pravno izobražen človek; pravno pomembno dejstvo; pravno veljavna odločba; prim. pravnopolitičen ♪
  18.      právi  -a -o prid. (ȃ) 1. ki ima potrebne, zaželene lastnosti, značilnosti: vijaki, ki si jih prinesel, niso pravi, pog. ta pravi; kip je šele na vrtu dobil pravo mesto / to so pravi čevlji za mokre jesenske dni / pravi človek je za to nalogo, saj je pogumen in iznajdljiv; ta družba ni prava za otroke / to je prava beseda zanj: sanjač; ekspr. nobena prava misel mu ni prišla na pamet // ki glede na okoliščine omogoča uresničitev določenega dejanja, namena: izbrali so si pravi trenutek: nikogar ni bilo v hiši / čas, ki si si ga izbral za delo, ni pravi / prišel si ravno na pravi dan, da boš pomagal pri žetvi / vse boste izvedeli ob pravem času, zastar. v pravi čas 2. ki je v skladu a) z resničnostjo, dejstvi: ne vem, če je to pravi naslov; podatke je sporočil prave; informacijo imaš pravo / razlika med pravo in približno vrednostjo b) z določenim ciljem, položajem: povleči pravo potezo; ta smer ni prava, morate se vrniti; pravi in napačen / ni sedel na pravi vlak c) z določenimi predstavami, normami: biti deležen prave vzgoje; njegova politična smer je prava / predstava o tem vprašanju ni prava // ki je tak, kot je v resnici: te besede, ta dejanja kažejo tebe pravega; spoznati pravo naravo, podobo koga / ta podpis ni pravi, ni njegov pristen, izviren 3. ki je isti z mišljenim, zahtevanim: nisi mi prinesel pravih čevljev, poglej še enkrat v omaro / ni vedel, če je mož pravi, zato ga je vprašal 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: šele tedaj je nastala prava država; ljudske pesmi v tem kraju so prave / pravih dokazov ni bilo, zato so ga izpustili / v njegovih pesmih je malo prave umetnosti / pravi in častni člani; v vasi so le še trije pravi kmetje / pravi element tega pesnika je luč bistven, tipičen 5. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti a) glede na nastanek, izvor: povlekel ga je za brado, da bi videl, če je prava; pravi in umeten / rad pije pravi čaj čaj iz listov čajevca; prava kava / pog. boste kozarec cvička, je ta pravi naraven, pristen b) glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: on je pravi Ljubljančan / po starših je pravi Čeh c) glede na krvno sorodnost: pravega očeta ni nikoli poznal; prava mati in mačeha / to je njegov pravi brat // pog., v povedni rabi, z nikalnico izraža normalno telesno, duševno stanje: po prometni nesreči dolgo časa ni bil pravi / noga še ni prava, le počivajte / on nikoli ni bil čisto pravi duševno zdrav, uravnovešen 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v nesreči spoznaš pravega prijatelja; pravi sosed ne bi tako ravnal / za pravega alpinista to plezanje ni težavno / bilo je bolj ljubimkanje kot prava ljubezen / on je pravo nasprotje svojega brata / vse, kar je dobil, je njegova prava last / v dar je dobil kolo, pravo (pravcato) kolo / postati narod v pravem pomenu (besede) / ves dan so hodili po mestu brez pravega cilja; pravega dežja že nekaj časa ni bilo obilnega; hiše so stale brez pravega reda; on pri hiši nima prave besede odločilne // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: ta otrok je že pravi mehanik; saj si že pravi umetnik / pravi mož si postal // izraža podkrepitev trditve: življenje je postalo zanj pravi pekel / to je prava blamaža, katastrofa / njegova soba je pravi hlev / postal je prava gorila 7. pog. izraža omalovaževanje: prava figa bi bila, če bi morali iti peš na postajo / elipt.: prava figa, prava reč, če ima avtomobil; razbil se mi je vrč. Prava škoda ● ekspr. tale fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. lotiti se česa na pravem koncu prav; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj, na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. obrnil si se na pravi naslov v tej zadevi ti bom pomagal, ustregel; pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; pog. ona je prava hči svoje matere ima določene, zlasti slabe lastnosti matere v enaki ali še večji meri; ekspr. imej pravo mero bodi zmeren, v ničemer ne pretiravaj; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. ves teden ni bil za pravo rabo se ni dobro počutil, ni dosti koristnega naredil; nar. vzhodnoštajersko prava roka desna roka; iron. prava sila ti je bilo to narediti ni ti bilo treba tega narediti; prava stran blaga, usnja stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran; prava stran bankovca, kovanca prednja stran; ljubi enega samega iz srca (ta) pravega v ljudskih pesmih iskreno, zelo ga ljubi; ekspr. kjer so pravi ljudje, gre vse prav kjer so pošteni, dobri ljudje; ekspr. znal je poiskati pravo besedo ob pravem času znal je ustrezno, primerno posredovati ◊ anat. prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; bot. prava cipresa; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; geom. pravi kot kot, ki meri 90°; prava premica, ravnina premica, ravnina, na kateri so končne, dostopne točke; mat. pravi ulomek ulomek, ki ima števec manjši od imenovalca; tekst. prava svila svila iz kokonov udomačene sviloprejke; zool. prave čebele čebele, ki živijo v velikih organiziranih skupinah, Apidae; prava kareta morska želva z oklepom iz dragocene prosojne roževine, Erethmochelys imbricata; prave uši uši, ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata; sam.: pog. ni srečala pravega srečala, spoznala moškega, ki bi jo čustveno prevzel, s katerim bi se poročila; toliko časa je čakal, da je nazadnje pričakal pravega; ekspr. hotel ga je ogoljufati, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; star. udariti je treba, če ne uboga. Da, prava je ta izraža strinjanje, odobravanje; ekspr. če misliš, da je tvoja prava, naredi po svoje da je prav, kar misliš, trdiš ti; pog. ni pri pravi ne dela pametno, razsodno; ni normalen, duševno zdrav; ekspr. uganil, zadel je pravo; zastar. ali se je za pravo ponesrečil zares, v resnici; zastar. on za pravo ve, da je bilo drugače trdno, dobro; zastar. najditelju po pravem nekaj pripada upravičeno; po običaju, zakonu; star. nekaj se mu ni zdelo po pravem prav, normalno; prim. pravši ♪
  19.      pravílen  -lna -o prid., pravílnejši (ȋ) 1. ki je v skladu a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata // ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne ● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični ◊ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak pravílno 1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905) 2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja ♪
  20.      prázen  -zna -o prid. (á) 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov / prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit / izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost ◊ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel ♪
  21.      pre... 1 predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja čez kaj, skozi kaj, na celotno površino česa: prebresti, preiti, prekoračiti / prebiti, precediti, preluknjati / prekriti, prelepiti b) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: prehoditi, prejadrati, prepotovati / predrsati, pregaziti c) spremembe položaja, stanja: prečrpati, preliti, preložiti / predeliti, preklati / prebuditi / predrugačiti, preoblikovati č) stanja osebka, kot ga nakazuje osnovni glagol: predremati, preležati, presedeti d) ponavljanja, zapovrstnosti dejanja: prebirati, precepljati, preključevati / prebarvati, prebrusiti, prekontrolirati / pregorevati e) dosege zaželenega namena, cilja: preiskati, preizkusiti, premešati / prebiti se f) polnosti, visoke stopnje dejanja: preanalizirati, prečistiti, pregreti / prečakati, prečutiti g) same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): prebičati, predebatirati, prekolesariti, preleviti se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: preboj, prehod, preiskovalen, preležanina ♪
  22.      prebíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci delati luknje, odprtine skozi kaj: zidar je začel prebijati zid; prebijati kovinske plošče s prebijalom / voda prebija nasipe predira / prebijati luknje, predor; pren., ekspr. sonce je s težavo prebijalo oblake 2. z bojem prihajati skozi nasprotnikove položaje: prebijati blokado, obrambno črto, fronto; brigada se je prebijala z velikimi žrtvami; ekspr. prebijati se korak za korakom prebíjati se nav. ekspr. 1. s težavo iti skozi kaj ovirajočega: prebijati se skozi goščavo, zamete; ladja se težko prebija med čermi / reka se prebija skozi sotesko // prizadevati si kljub oviram priti kam: cel dan so se prebijali na vrh / prebijati se do ponesrečencev / s težavo se je prebijal do posameznih zaključkov prihajal; spoznanje se počasi prebija v človekovo zavest 2. prizadevati si kljub oviram, težavam poklicno, družbeno uspeti: spoznala sta se, ko se je še prebijal; človek se prebija, dokler je mlad / publ. socializem se prebija v mnogih kapitalističnih deželah uveljavlja 3. navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: s tako majhno plačo so se komaj prebijali; vsak se je prebijal po svoje; prebijala se je, kakor je vedela in znala / težko se je sam prebijal skozi življenje ● ekspr. prebijati se skozi obsežno literaturo s težavo jo prebirati; publ. dvomi se prebijajo na površje se pojavljajo ♪
  23.      prebirálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prebiranje: prebiralni postopek / prebiralna priprava / prebiralni gozd gozd, ki se izkorišča s prebiralno sečnjo ♦ gozd. prebiralna sečnja sečnja, pri kateri se sekajo po vsem gozdu posamezna drevesa ali manjše skupine dreves ♪
  24.      precépljati  -am nedov. (ẹ́) večkrat precepiti, cepiti: spomladi je prihajal v sadovnjak in precepljal posamezna drevesa; pren., knjiž. gojitelji slovenske besede so precepljali divje veje z novimi cepiči ♪
  25.      predméten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na predmet: predmetno gradivo hranijo v muzeju ♦ fot. predmetna razdalja oddaljenost predmeta od objektiva; lingv. predmetni odvisnik odvisni stavek, ki izraža predmet dejanja nadrednega stavka; šol. predmetni pouk pouk, pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; predmetni učitelj učitelj, ki poučuje posamezen predmet in je zanj posebej usposobljen; kdor je diplomiral na pedagoški akademiji 2. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: predmetni pojavi; predmetni svet; predmetna stvarnost // ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: ugotavljali so predmetne motive njegovega pesništva; vezniške besede nimajo svojega predmetnega pomena; predmetno mišljenje / človekova predmetna dejavnost predmétno prisl.: predmetno doživljati ♪

   574 599 624 649 674 699 724 749 774 799  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA