Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sak (1.926-1.950)


  1.      vós  -a m (ọ̑) nav. mn. 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so široki do šestdeset centimetrov / kit cedi vodo skozi vose / kitovi vosi 2. zastar. dlaka, resa: vosi v kožuhu živali // brk: mož z dolgimi vosi ♪
  2.      vós  -í ž (ọ̑) nav. mn. 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so bile dolge do štiri metre / kit cedi vodo skozi vosi / kitove vosi 2. zastar. dlaka, resa: kožuh s ščetinastimi vosmi / vosi brade // brk: počesati si vosi ♪
  3.      vóskoven  in voskóven -vna -o prid. (ọ̑; ọ̄) nanašajoč se na vosek: voskovni ostržki ♦ čeb. voskovna žleza; voskovno ogledalo vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze ♪
  4.      vóskovnica  in voskóvnica -e ž (ọ̑; ọ̑) čeb. vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze: vosek izteka skozi luknjice voskovnic ♪
  5.      vozáriti  -im nedov. (á ȃ) 1. knjiž. voziti, prevažati, zlasti s konjsko vprego: pripovedoval je zgodbe iz časov, ko so še vozarili; vozariti blago iz Trsta na Dunaj 2. ekspr. voziti: vozariti avtomobil; vozariti semintja po mestu; navadno je vozaril sam / vozariti se na kolesu, s kolesom; rad se vozari v avtomobilu / vsak dan se vozari v službo ♪
  6.      vozíti  vózim nedov. (ȋ ọ́) 1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo // upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro 2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo 3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica 4. opravljati določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj 5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji // vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti // nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita 6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita 7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi ● barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; žarg., šport. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro ◊ avt. voziti v tretji prestavi vozíti se premikati se s prevoznim sredstvom: voziti se na kolesu, v kočiji; voziti se po cesti; rad se vozi po morju; voziti se z avtomobilom, s čolnom / v službo se vozi z vlakom ∙ ekspr. jastreb, kragulj se vozi po zraku leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili vozèč -éča -e: uživa, vozeč se s kolesom; počasi vozeča ladja ♦ fot. vozeči posnetek posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah vóžen -a -o: prodam malo vožen avtomobil ♪
  7.      vozlíšče  -a s (í) navadno s prilastkom 1. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestno, železniško vozlišče / ureditev ljubljanskega prometnega vozlišča / na tem vozlišču je promet zelo povečan križišču // kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: vozlišče podmorskih kablov 2. kraj, prostor, kjer se kaj osredotoča, prepleta: mesto je vozlišče različnih miselnih tokov; politično, trgovsko vozlišče // ekspr. središče: tu je vozlišče evropskega slikarstva; Pariz, veliko kulturno vozlišče 3. kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: psihološko vozlišče drame; vozlišče literarnozgodovinskih nasprotij / ekspr. v tem je vozlišče vseh protislovij, sporov bistvo, jedro ● publ. novi program je bil vozlišče razpravljanja na kongresu ključna točka; publ. to so vozlišča, ob katerih so se zaostrila družbena nasprotja sporna mesta, vprašanja ◊ geom. prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; grad. vsako od sečišč v nosilcu, sestavljenem iz palicam podobnih nosilnih elementov, ki tvorijo trikotnike; ptt skupina (telefonskih) central s povezavami in priključki na določenem območju ♪
  8.      vpíti 2 vpíjem nedov., vpìl (í ȋ) 1. zelo glasno govoriti: otroci vpijejo na dvorišču; ker je naglušen, mu je treba vpiti na uho; vpila je za njimi, pa je niso slišali; ekspr. vpiti na ves glas, na vse grlo zelo; pog. vpije kot jesihar zelo / vpili so drug čez drugega; vpiti na pomoč // na tak način izražati jezo, nejevoljo: v službi je tiho, doma pa vpije; jezno, srdito vpiti; spet vpije na otroke / ne dovolim, da kdo vpije name, nad menoj 2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: jesenske barve so vsak dan bolj vpile / iz časopisov vpijejo same slabe novice // pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: krivice vpijejo do neba, v nebo / siromaštvo v revnih četrtih kar vpije 3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: kmetija vpije po sodobnejši opremi; ulice vpijejo po čistoči / kri vpije po maščevanju; srce vpije po ljubezni vpijóč -a -e: vpijoč je hodil po cesti; vpijoče barve; v nebo vpijoča krivica; prisl.: vpijoče prikazati revščino; sam.: bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha ♪
  9.      vráta  vrát s mn. (á) 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata // naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave // gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata 2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata // naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance 3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata // palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom 4. področje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo področje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo / Postojnska vrata // z rodilnikom področje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa 5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo ● ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže ◊ elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; jur. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah ♪
  10.      vrátnica 1 -e ž (ȃ) 1. vratno krilo: natakniti, odpreti vratnico; vratnica in oknica / vratnica omare 2. mn., knjiž. rolo, rebrača: spustiti vratnice; železne vratnice; vratnice na vratih in izložbah trgovine 3. šport. pokončni del nogometnih vrat: žoga je zadela levo vratnico; stati med vratnicama // vsaka od obeh palic, ki označujeta tekmovalna vrata: podreti vratnico pri slalomu ◊ anat. portalna vena, vratarnica ♪
  11.      vréden  -dna -o prid., vrédnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. z izrazom količine izraža značilnost česa glede na a) količino denarja, ki se dobi zanj: koliko je vredna hiša; točka je vredna osem dinarjev; njegovo premoženje je vredno pet milijonov; zemljišče je vredno več, kot ga cenijo; biti malo, veliko vreden b) kako količino, mero sploh: as je vreden deset točk ♦ šah. figura je vredna tri kmete 2. z izrazom količine izraža značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: ta peč ni dosti vredna, slabo greje; čeprav je majhno, je to stanovanje za nas veliko vredno / ta prstan je zame veliko vreden mi veliko pomeni b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: s tega stališča razprava ni veliko vredna; gradivo dokumentarno ni dosti vredno / ekspr. te pesmi niso nič vredne c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: premišljeno ravnanje je v takem primeru največ vredno 3. z rodilnikom ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj: pomilovanja, sočutja vreden človek; biti vreden ljubezni, spoštovanja, zaupanja; ni vreden, da zanj tako skrbiš / ekspr. občudovanja vreden pogum; posnemanja vreden zgled; film je vreden ogleda; živi v obžalovanja vrednih razmerah; ekspr. stvar ni niti omembe vredna; dejanje, vredno priznanja // ki je v skladu s čim, ki čemu ustreza: človeka vredno življenje; to je poštenjaka vredno dejanje, ravnanje 4. ekspr. ki ima dobre, pozitivne lastnosti v veliki meri: igrati vredna glasbena dela / estetsko vredni izdelki; moralno vredno dejanje / vreden človek; vredne lastnosti / vreden nakit dragocen; to je eden vrednejših sodobnih pesnikov pomembnejših ● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič; ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. dal mu je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. vredna je greha, poželenja je privlačna, zapeljiva; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; bibl. delavec je vreden svojega plačila; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni vrédno prislov od vreden: občudovanja vredno se vesti ♦ rel. vredno prejemati sveto obhajilo // v povedni rabi izraža upravičenost, primernost: zaradi tega se ni vredno jeziti; o tem ni vredno razpravljati / to bi si bilo vredno ogledati ∙ ekspr. o podpori ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. pustiva to, saj ni vredno besed ni vredno govoriti; sam.: ločiti vredno od nevrednega; pokupili so vse, kar je bilo vrednega ♪
  12.      vretênce  -a s (é) 1. manjšalnica od vreteno: naviti nit na vretence / vretence svile 2. vsaka od kosti, ki sestavljajo hrbtenico: poškodovati si vretenca / hrbtenična vretenca ∙ ekspr. na moji hrbtenici bi lahko preštevali vretenca zelo sem suh ♦ anat. križna, ledvena, prsna, vratna vretenca 3. bot. cvetni listi, razvrščeni na cvetni osi v isti višini: vretence čašnih, venčnih listov / rastlina s cvetnimi listi v vretencih ♪
  13.      vŕh  -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami / Mali vrh // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov 2. zgornji, navadno zoženi del a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika 3. najvišja točka, najvišji del a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu / z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh ● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu ♪
  14.      vròč  tudi vróč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) 1. ki ima razmeroma visoko temperaturo: vroč likalnik; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji z visoko povprečno temperaturo // ki vzbuja, povzroča občutek vročine: pihal je vroč veter; sonce je že vroče / vroča volnena obleka / začutiti vročo bolečino pri srcu pekočo, žgočo 2. pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega dotoka krvi v žile: vroč konj ne sme piti mrzle vode; ves vroč je prišel na vrh; bil je vroč od teka // ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno: potipal mu je čelo, bilo je vroče; vneto mesto je vroče / otrok je vroč in težko diha 3. ekspr. strasten, čuten: vroč ljubimec; tako vroče dekle ga ne bo čakalo / vroč objem, pogled, poljub // ki se hitro razburi, čustveno razvname: nagli in vroči ljudje / vroč temperament / vroča kri mu ni dala miru vzkipljiva narava; ima vročo kri, je vroče krvi je vzkipljiv // navdušen, vnet: postal je vroč privrženec novega gibanja; bil je vroč za pravično stvar 4. ekspr. oster, nepopustljiv: imeti vroč pogovor s kom; vroča polemika, razprava o čem; vroče prerekanje / vroč pretep; vroča seja / vroča agitacija // ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: vroča ljubezen; vroča želja; vroče upanje / vroča molitev, prošnja 5. ekspr. zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten: med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih / hriboviti svet je postal za okupatorja vroče področje / bližajo se vroči časi; jutri bodo imeli v šoli vroč dan 6. publ. ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga: vroči družbeni problemi / vzklikati vroča gesla politično nezaželena, nevarna; izogibati se vročih tem / ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda pereče 7. teh. pri katerem je kovina v razbeljenem stanju: vroče kovanje, valjanje, vlečenje ● publ. vroči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. vroče barve živo rdeče, oranžne; ekspr. nosi vroče hlačke zelo kratke; ekspr. vročo kašo so mu skuhali povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. konj vroče krvi isker, živahen; ekspr. še vroča novica novica o stvari, ki se je pravkar zgodila; ekspr. preiskava ga je pripeljala na vročo sled sled, ki vodi k razkritju česa; žarg. pošiljka je vsebovala vroče blago tihotapsko, prepovedano; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost ◊ agr. vroči gnoj živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje; ekon. vroči denar kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga na drugi glede na večjo donosnost in varnost; gastr. vroče polnjenje polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre; jur. vroči žig žig, narejen z vročim predmetom; metal. vroče cinkanje cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink; rad. vroča vaja vaja v studiu s priključenimi aparaturami; teh. vroči laki laki, ki se nanašajo v vročem stanju vróče 1. prislov od vroč: vroče jo ljubi; vroče razpravljati o čem; vroče zaželena stvar / v povedni rabi: bilo je vroče in soparno; tako mu je vroče, da mu pot kar lije z obraza 2. v povedni rabi izraža stanje hudega spopadanja: naredili so barikade, vroče bo; na prednjih položajih je bilo najbolj vroče / pri njih doma bo vroče ● ob tej misli mu je postalo vroče se je zelo vznemiril; ekspr. vroče vam bo, pomoči pa ne bo v zelo težkem položaju boste ◊ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta vróči -a -e sam.: kaj vročega bi popil; ekspr. dobil je nekaj vročih klofut; sušiti na vročem; prim. vreti ♪
  15.      vŕsta  -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ) 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja / z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti // vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način / z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden // z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte // biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra // v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst ● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika ◊ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti ♪
  16.      vŕsten  -tna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na vrsto: a) vrstna konca / vrstni grobovi; vrstna hiša vsaka od več enakih enodružinskih hiš, ki se držijo druga druge b) vrstni razmik c) vrstne posebnosti, razlike / rodovno in vrstno ime rastline č) vrstni koli na ruskih cestah 2. v zvezi vrstni red kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: ugotoviti vrstni red dogodkov; spremeniti vrstni red posevkov; tekmovalci so nastopali v sledečem vrstnem redu / posaditi jablane in hruške v določenem vrstnem redu; označiti vrstni red sedežev / abecedni vrstni red // medsebojni položaj več oseb, stvari, določen s stopnjo česa: vrstni red držav izvoznic nafte; vrstni red učencev glede na uspeh ◊ filoz. vrstni pojem pojem, ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi; fiz. vrstno število število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu; geogr. vrstna vas vas, v kateri so hiše razporejene druga poleg druge v eni smeri; lingv. vrstno ime občno ime; vrstni pridevnik; strojn. vrstni motor motor, pri katerem so valji razporejeni v vrsti vŕstno prisl.: vrstno enake stvari ♪
  17.      vrstíca  -e ž (í) 1. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: na strani je štiriindvajset vrstic; označiti slabo odtisnjene vrstice; goste vrstice / napisati, prebrati nekaj vrstic // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti vrstico; stroj za postavljanje vrstic // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: ko boste prejeli te vrstice, bom že daleč; pisec teh vrstic je dogodek sam doživel 2. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila: kitice imajo štiri vrstice; rimane vrstice / dolga, kratka vrstica; dvodelna vrstica dolga vrstica, sestavljena iz dveh kratkih; pripovedna dolga vrstica dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom nenaglašenih zlogov ● prebrati kaj med vrsticami ugotoviti kaj iz celote, ne da bi bilo določno izraženo ◊ lit. vsak od oštevilčenih, tradicionalnih členov, delov poglavja biblije, korana; rad. del slike na televizijskem zaslonu, ki jo vzbudi elektronski curek na poti od enega roba do drugega; rel. pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek voditelja, ki mu sledi odgovor vseh; verzet ♪
  18.      vrstíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. knjiž. postavljati v vrsto: vrstiti snope; vojaki se že vrstijo / vrstiti rože na grob saditi jih v vrsto 2. redko delati, da je kaj v določenem zaporedju; razvrščati: vrstiti kaj po abecednem redu / režiser je vrstil točko za točko 3. knjiž., v zvezi z med uvrščati: teh hiš ni mogoče vrstiti med kmečke hiše; vrstiti se med največje umetnike ● redko h glavni osebi je vrstil še druge ob glavni osebi je prikazoval; zastar. majoliko so vrstili iz rok v roke podajali so jo drug drugemu vrstíti se 1. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se kje v večjem številu drug poleg drugega: ob cesti se vrstijo drevesa; nove hiše se vrstijo v klanec / po stenah se vrstijo najrazličnejše slike / ekspr. ogledujejo si palačo, dvorana se vrsti za dvorano 2. pojavljati se, nastopati drug za drugim: govorniki se vrstijo drug za drugim / prepevali so, vrstile so se domače in tuje pesmi / vrstili so se žalostni in veseli časi / ekspr. lepi dnevi so se vrstili več dni je bilo lepo // pojavljati se, nastopati v večjem številu v manjših časovnih presledkih: v sušnem obdobju so se vrstili gozdni požari; vrstijo se sestanki / dogodki so se vrstili drug za drugim 3. prihajati pri čem izmenoma na vrsto: pri plačevanju sta se vrstila; v plesu se je vrstil s tovariši / vrstili so se, vsak dan je pometal drugi ● zastar. kozarec se je vrstil okrog je krožil vrstèč -éča -e: vrsteče se aretacije ♪
  19.      vršíček  -čka m (ȋ) 1. zgornji del rastline, drevesa, kjer ta raste v višino: iz snega so moleli brinovi vršički / poščipati rastlinam vršičke, da bolj košato rastejo; gosenice so pojedle vršičke sadik / splezati v vršiček drevesa; najlepši sadeži so v vršičku; letalo je letelo nizko nad vršički // vsak od delov rastline z listi, iglicami, v katere se rastlina razrašča: vsaditi nageljnove vršičke; šopek iz nageljnov in vršičkov rožmarina / beluševi vršički mladi, mesnati poganjki belušev; delati sirup iz smrekovih vršičkov 2. del, nasproten delu, s katerim je kaj priraščeno: vršički radičevih listov rumenijo; odrezati stročjemu fižolu vršičke in peclje; uporabljati vršičke krompirjevih gomoljev za sajenje / vršički dlake konice ◊ bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; vršiček korenine vegetacijska točka korenine ♪
  20.      vršíti 1 -ím nedov. (ȋ í) 1. publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: pogumno je vršil svojo nalogo; vršiti ukaze; vršiti voljo koga / vršiti oblast uveljavljati; vrši roditeljske pravice // delati, opravljati: vsak vrši svoje delo; vršiti poklic, prakso // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vršiti kontrolo; vršiti nadzorstvo nad čim nadzorovati kaj; vršiti poizvedbe o čem poizvedovati; vršiti pritisk na koga pritiskati; pouk se vrši v domačem jeziku poučuje se 2. zastar. dokončevati: čebele vršijo celice vršíti se publ., s prislovnim določilom, z glagolskim samostalnikom potekati, dogajati se: zadnje dejanje drame se vrši pred hišo; v njem se je vršil preobrat / opisovati dogodek, kakor se je v resnici vršil / povsod se vrši boj za obstanek se bori; predstava se je vršila na prostem je bila ♪
  21.      vrtínec  -nca m (ȋ) 1. močen tok, navadno vodni, ki se premika v spiralastih zavojih: sredi reke so vrtinci; vrtinec ga je potegnil v globino; zaradi vrtincev je reka nevarna; čoln je zaneslo v vrtinec / vodni vrtinec / viharni vrtinci pustošijo po deželi; zračni vrtinec je dvignil streho / v vrtincih sneži // s prilastkom večja količina česa premikajočega se, navadno v zraku, v spiralastih zavojih: prašni, snežni vrtinec; zaiti v vrtinec pršiča // ekspr., s prilastkom večja količina česa silovito se premikajočega v spiralastih zavojih: vrtinec vozil / znašel se je v vrtincu rok in nog 2. v obliki spirale rastoči lasje, dlaka: zaradi vrtincev se težko počeše; vrtinec na temenu / lasni vrtinec // v obliki spirale poleglo žito, trava: vihar je napravil v žitu vrtince; zaradi vrtincev so težko kosili // ekspr., s prilastkom v obliki spirale rastoče rastline: bel vrtinec planik; na pobočju žarijo vrtinci resja 3. ekspr., s prilastkom kar s silo, močjo vpliva na koga, da ne ravna po lastni volji: bojni, predvolilni vrtinec; zajel ga je vrtinec sovraštva / predati se vrtincu časa; brez sledu je izginil v vojnem vrtincu // velika količina česa, navadno iz hitro si sledečih stvari: v vrtincu vsakdanjih opravkov ne razmišlja o prihodnosti; deželo je zajel vrtinec stavk ♪
  22.      vrtljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da vrteti: v dveh smereh vrtljiva kolesa / vrtljivi stol; vrtljivo stojalo za knjige; vrtljiva vrata ♦ astr. vrtljiva zvezdna karta zvezdna karta, na kateri se z vrtenjem njenega sestavnega dela ustvari videz zvezdnega neba za vsak dan in uro v letu; gled. vrtljivi oder oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo ♪
  23.      vŕtnica  -e ž (ȓ) trnat okrasni grm z raznobarvnimi dišečimi cveti: vrtnica se je bujno razrasla; gojiti, nasaditi vrtnice; diši po vrtnicah; bele, rdeče vrtnice / pripeti vrtnico na suknjič; šopek vrtnic / papirnata vrtnica / vrtnice popenjavke ◊ rad. vrtnica mednarodno priznanje za televizijske zabavnoglasbene oddaje, ki se vsako leto podeljuje v Montreuxu; bronasta, srebrna, zlata vrtnica; vrtn. polnocvetne vrtnice ♪
  24.      vrtoglávec  -vca m (ȃ) vrtoglav človek: vrtoglavec ne prenese pogleda v globino ● ekspr. ta vrtoglavec nas bo spravil v nesrečo nespameten, nepremišljen človek; zastar. vsak vrtoglavec jih prepriča goljuf, slepar ◊ zool. v pasjem črevesu živeč zajedavec, čigar mehurnjaki povzročajo vrtoglavost pri ovcah in govedu, Taenia multiceps ♪
  25.      vrvéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno se premikati v velikem številu in v različne smeri: obiskovalci vrvijo iz prostora v prostor; delavci vrvijo okoli skladišča; nemirno, živahno vrveti; brezoseb. v taboru je vrvelo kot v mravljišču / mravlje vrvijo na vse strani; pren., ekspr. po glavi mi vrvijo nasprotujoče si misli // ekspr., s prislovnim določilom živahno se premikajoč v velikem številu iti kam: iz tovarne vrvijo delavci / množica vrvi na stadion 2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: na ulici je vrvelo ljudi / v drami vrvi prizorov iz vsakdanjega življenja / dvorišče je vrvelo od otrok vrvèč -éča -e: množica, vrveča po ulicah in trgih ♪

   1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976 2.001 2.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA