Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rutina (2)

1.      rutína  -e ž (ȋ) 1. izurjenost, izkušenost, pridobljena z delom: imeti veliko rutino v prevajanju; pridobiti si govorniško rutino / družabna, poklicna rutina // nav. ekspr. tehnična dovršenost v izvajanju, podajanju brez ustvarjalnosti, osebne zavzetosti: režiser se je upiral rutini; igralska rutina; zaiti v preveliko rutino 2. nav. ekspr. strokovno delo, opravilo, potekajoče po že znanem, ustaljenem načinu: poleti v vesolje so postali rutina; aparati odvzamejo zdravniku velik del vsakdanje rutine ♪
2.      skrutinátor  -ja m (ȃ) knjiž. kdor opravi skrutinij: določiti skrutinatorje za naslednje volitve ♪