Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ruk (352)



  1.      rúk  -a m () glagolnik od rukati2: zaslišal se je jelenov ruklov. (jelenji) ruk gonjenje jelenov; čas gonjenja jelenov
  2.      rukáč  -a m (á) lov. jelen, ki se goni: rukač je napadel tekmeca
  3.      rukalíšče  -a s (í) lov. kraj, prostor, kjer jelen ruka: ko se zdani, se jelen umakne z rukališča
  4.      rúkanje  -a s (ū) glagolnik od rukati2: rukanje jelenov
  5.      rúkati 1 -am nedov.) nižje pog. suvati: kar naprej ruka sošolca ∙ nižje pog. avtomobil, voz na taki cesti zelo ruka zaradi jam, kamenja na cesti sunkovito stresa, premetava
  6.      rúkati 2 -am nedov. (ū) lov. oglašati se z močnim, donečim glasom: jelen ruka // s trobljenjem na rog vabiti jelena: lovec je spretno rukal rukajóč -a -e: rukajoči jeleni
  7.      rúkati  -am in rúčem nedov. (ū) nar. dolenjsko mukati: krava zateglo ruka
  8.      rúkniti  -em dov.) 1. nižje pog. suniti: rukniti koga s komolcem / ruknil je (v) parkirani avto zadel 2. pog., ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): ruknil je kozarček slivovke / že zjutraj ga rad rukne
  9.      destrúkcija  -e ž (ú) knjiž. razdiranje, uničenje, razkroj: zanj je bila destrukcija prvi pogoj za ustvarjanje; pisatelj opisuje moralno destrukcijo, ki jo povzroča kapital; destrukcija človekove osebnosti; destrukcija organskega tkiva; izvajati politiko destrukcije
  10.      destruktíven  -vna -o prid. () razdiralen, uničevalen, razkrojevalen: vaš destruktivni anarhizem; destruktivne ideje; destruktivna kritika; destruktivne in konstruktivne sile / destruktivno delovanje vetra; destruktivna sredstva destruktívno prisl.: destruktivno delovati; te težnje destruktivno vplivajo na razvoj
  11.      destruktívnost  -i ž () lastnost, značilnost destruktivnega: obsoditi destruktivnost take politike
  12.      fruktifikácija  -e ž (á) bot. nastajanje plodov (pri rastlinah)
  13.      fruktóza  -e ž (ọ̑) kem. monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju, sadni sladkor
  14.      rùk  medm. (ọ̑-) pri skupnem dvigu, premiku česa težkega izraža spodbudo: vzdignimo, horuk; ho(oo)ruk / mladinska brigada pozdravi: horuk, horuk, bumf; sam.: trikratni horuk za komandanta delovne brigade
  15.      ínfrastruktúra  -e ž (-) ekon. temeljne naprave, objekti, zlasti prometni, ki omogočajo gospodarsko dejavnost določene skupnosti: vlagati v infrastrukturo; ceste, železnica, elektroenergetika, skratka, vsi objekti infrastrukture; razmerje med infrastrukturo in superstrukturo // publ., navadno s prilastkom kar je potrebno za opravljanje kake dejavnosti sploh: sredstva za industrijsko, turistično infrastrukturo; infrastruktura kulture, šolstva ♦ urb. komunalna infrastruktura komunalna opremljenost, urejenost naselij
  16.      instrúkcija  in inštrúkcija -e ž (ú) nav. mn. navodilo, napotek (za delo, dejavnost): dati, dobiti, prejeti instrukcije; zahtevali so pismene instrukcije; instrukcija za poslovanje / aparatu so priložene podrobne instrukcije ♦ elektr. instrukcije za (elektronski) računalnik
  17.      instrukcíjski  tudi instrúkcijski in inštrukcíjski tudi inštrúkcijski -a -o prid. (; ú) nanašajoč se na instrukcijo: instrukcijsko delo / instrukcijski prostor
  18.      instruktáža  tudi inštruktáža -e ž () publ. dajanje navodil, napotkov (za delo, dejavnost), poučevanje: opravljati instruktažo; tehniška instruktaža delavcev; instruktaža za popisovalce
  19.      instruktíven  tudi inštruktíven -vna -o prid. () knjiž. poučen, pojasnjevalen: imeti zelo instruktiven referat; instruktivna kritika, povest, primerjava / v svoji razlagi je bil zelo instruktiven ♦ jur. instruktivno navodilo neobvezno navodilo za uporabo kakega predpisa
  20.      instrúktor  in inštrúktor -ja m (ú) 1. navadno s prilastkom kdor daje navodila, napotke (za delo, dejavnost): finančni, tehnični instruktor 2. šport. nižje kvalificiran strokovnjak za določeno športno panogo: instruktor letenja, padalstva; instruktor za odbojko ◊ voj. vojaški instruktor oficir strokovnjak za določeno področje v rodu vojske, ki poučuje vojake tuje armade
  21.      instrúktorica  in inštrúktorica -e ž (ú) ženska oblika od instruktor
  22.      instrúktorski  in inštrúktorski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na instruktorje: instruktorske obveznosti / instruktorska skupina
  23.      inštrúkcija  -e ž (ú) poučevanje izven šole: dobiti, imeti, prevzeti inštrukcije; preživljati, vzdrževati se z inštrukcijami / pog. dajati inštrukcije inštruirati
  24.      inštrúktor  -ja m (ú) kdor poučuje izven šole: dobiti, najeti inštruktorja; imeti inštruktorja za matematiko / (avtomobilski) inštruktor kdor uči voziti avtomobil
  25.      inštrúktorica  -e ž (ú) ženska, ki poučuje izven šole: profesor ji je nasvetoval inštruktorico za latinščino

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA