Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ruk (51-75)



  1.      struktúra  -e ž () 1. kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet; zgradba, sestava: struktura kamnine, lesa, vlakna / struktura organa, telesa / struktura tal / grudičasta, plastnata, zrnata struktura / urbanistična struktura mesta, pokrajine // kar je določeno z odnosi, razmerji med elementi, ki sestavljajo celoto: spremeniti strukturo družbe, gospodarstva, izvoza; struktura organizacije, podjetja, sistema / čustvena, duševna, idejna struktura koga; poklicna, starostna struktura prebivalstva 2. publ. celota, sestavljena iz medsebojno povezanih, odvisnih elementov: vse te naprave sestavljajo zapleteno strukturo, ki jo nadzoruje računalnik / zavest je psihična struktura / vodilne strukture vodilni ljudje, vodilne organizacijeagr. struktura poljščin razmerje med površinami, zasejanimi z različnimi poljščinami; ekon. struktura cene; struktura kapitala razmerje med osnovnim in obratnim ali med konstantnim in variabilnim kapitalom; elektr. podatkovna struktura; kem. struktura atomov, molekul, spojin; lingv. stavčna struktura; mat. matematične strukture množica, v kateri so definirane matematične relacije med njenimi elementi; meteor. struktura atmosfere razporeditev posameznih plasti zraka z različnimi lastnostmi; min. kristalna struktura; nitasta struktura rudnine; petr. struktura razmerje med velikostjo zrn v kamnini; porfirska struktura andezita
  2.      strukturálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na strukturo: strukturalne razlike, zakonitosti; strukturalne reforme, spremembe / strukturalna analiza jezika, pripovedništva ♦ lingv. strukturalna lingvistika jezikoslovje, ki se ukvarja s proučevanjem notranje zgradbe jezika glede na fonološki, slovnični in leksikalni sistem strukturálno prisl.: biti strukturalno odvisen
  3.      strukturalíst  -a m () predstavnik strukturalizma: strukturalisti in formalisti
  4.      strukturalístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na strukturaliste ali strukturalizem: strukturalistična teorija / strukturalistična metoda
  5.      strukturalízem  -zma m () metodološka smer, ki proučuje predmete, pojave kot elemente struktur: uporabljati strukturalizem / filozofija strukturalizma
  6.      struktúren  -rna -o prid. () nanašajoč se na strukturo: strukturni elementi; strukturne značilnosti / strukturna kriza; strukturne spremembe na vasi / strukturna analiza, razlaga pesmi ◊ biol., kem. strukturne beljakovine beljakovine, ki dajejo celici značilno obliko in strukturo; kem. strukturna formula formula, ki podaja poleg elementov v spojini in njihovega razmerja tudi število valenc in razporeditev atomov v molekuli; psih. strukturna psihologija psihološka smer, po kateri je zavest struktura, sestavljena iz psihičnih elementov; soc. strukturne kategorije prebivalstva kategorije prebivalstva glede na določene lastnosti, spol, starost, poklic, izobrazbo; zool. strukturne barve perja kovinske barve perja, nastale zaradi odboja svetlobe struktúrno prisl.: strukturno razlagati pojave
  7.      strukturíranje  -a s () glagolnik od strukturirati: strukturiranje ploskev / strukturiranje družbe
  8.      strukturíranost  -i ž () publ. značilnost strukturiranega: socialna strukturiranost družbe / strukturiranost umetnine
  9.      strukturírati  -am dov. in nedov. () publ. z medsebojno povezavo določenih enot sestavin zgraditi, ustvariti strukturo: strukturirati odnose, pojme / strukturirati gledališko predstavo; strukturirati stavke / strukturirati v sistem strukturno povezati, urediti // sestavljati, določati kaj kot strukturo: navedel je glavne elemente, ki strukturirajo socialistično družbo / ta simbol strukturira dogodke romana strukturíran -a -o: strukturirani odnosi; besedilo je strukturirano estetsko
  10.      struktúrnost  -i ž () značilnost strukturnega: strukturnost postopka / publ. načelo strukturnosti
  11.      súperstruktúra  -e ž (-) publ. obsežna celota, sestavljena iz medsebojno povezanih, odvisnih elementov: družba je superstruktura; ideološke superstrukture ♦ soc. družbena superstruktura organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti; družbena nadstavba
  12.      štrúkelj  -klja m (ú) 1. pecivo iz kvašenega razvaljanega in zvitega testa z različnimi nadevi: speči štruklje in potico; na pot mu je dala tri štruklje / medeni, pehtranovi štruklji / nar. dolenjsko iti po štruklje na obisk na dan žegnanja, ko se obdaruje s tem pecivom // kar je po obliki temu podobno: iz zmletega mesa narediti štrukelj; zviti razvaljano testo v štrukelj; dati v pekač dva štruklja 2. nav. mn. kuhana jed, zlasti iz vlečenega testa z različnimi nadevi: skuhati, zrezati štruklje / vzeti največji štrukelj iz sklede kos te jedi / ajdovi štruklji; orehovi, sirovi štruklji
  13.      štrúkeljc  -a [kǝl] m () manjšalnica od štrukelj: speči štrukeljce
  14.      štrúkeljček  -čka [kǝl] m () manjšalnica od štrukelj: spekla je štrukeljčke // ekspr. debel otrok, zlasti majhen: rdečeličen štrukeljček
  15.      štrúkljev  -a -o (ú) pridevnik od štrukelj: štrukljeva rezina
  16.      štrúkljevka  -e ž (ú) 1. voda, v kateri so se kuhali štruklji: politi štruklje s štrukljevko 2. redko krpa (za zavijanje štrukljev): štruklje je zavila v štrukljevke
  17.      štrúks  -a m () tekst. navadno podolžno rebrasta bombažna ali volnena tkanina zlasti za moške hlače: jahalne hlače iz štruksa // vezava, ki daje tkanini izrazite navadno ozke proge: tkati v štruksu
  18.      zarúkan  -a -o prid. () nižje pog. zabit, neumen: ker je zarukan, je lažem verjel / kot psovka tepec zarukani
  19.      zarúkanec  -nca m () nižje pog. zabit, neumen človek: imeli so ga za zarukanca
  20.      zarúkanost  -i ž () nižje pog. zabitost, neumnost: njegova zarukanost presega vse meje
  21.      zarúkati  -am dov. (ū) lov. oglasiti se z močnim, donečim glasom: jelen je zarukal // s trobljenjem na rog privabiti jelena: lovci v gozdu so zarukali
  22.      áblativen  -vna -o () pridevnik od ablativ: ablativna konstrukcija
  23.      amfíbija  -e ž (í) 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi; dvoživka: našli so ostanke amfibij 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: konstruktor amfibije // teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi
  24.      amórfen  -fna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki je brez določene oblike; neizoblikovan, brezobličen: iz amorfne gmote modelirati kip; amorfna struktura / amorfna podoba mesta; njegova misel o umetnosti je še povsem amorfna / ekspr. amorfna množica neosveščena, nezavedna // min. ki je brez kristalne strukture: amorfna snov; steklo je amorfno
  25.      animácija  -e ž (á) film., gled. navidezno oživljanje lutk, predmetov ali risanih figur s premikanjem, gibanjem le-teh: od konstrukcije lutke je odvisna dobra animacija; tehnika animacije / avtor risanke je dobil nagrado za režijo in animacijo; pren. to je značilno tako za izbor kot za animacijo snovi

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA