Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rte (1.134-1.158)


  1.      trístránski  -a -o prid. (ȋ-á) nanašajoč se na tri strani: tristransko zobčanje papirja / pogovori so bili tristranski; tristranska izjava ◊ strojn. tristranski bat vrteči se bat, ki je na treh straneh v stiku z delovno snovjo ♪
  2.      trójka  -e ž (ọ̑) 1. pog. številka tri: obkrožiti trojko / na tej progi vozi trojka tramvaj, avtobus številka tri ∙ žarg., med. izpuliti trojko podočnik 2. pog. pozitivna ocena, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobro: dobiva same trojke; v angleščini ima trojko 3. skupina treh oseb, navadno sestavljena za določeno delo, nalogo: najboljša trojka je bila nagrajena; združevati se v dvojke in trojke / rudarska trojka 4. v ruskem okolju vprega s tremi konji: peljati se s trojko; hitre trojke / prodati trojko / ruska trojka 5. skupina treh izžrebanih številk pri lotu: imeti eno peterko in dve trojki 6. igralna karta s tremi znaki: križeva trojka ◊ alp. plezalna tura tretje težavnostne stopnje; etn. ljudski ples v dvočetrtinskem taktu, znan v Prekmurju in na vzhodnem Štajerskem; igr. napovedana vrednost pri igri na karte glede na moč igralčevih kart; šport. element umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec v vrhu vsakega kroga obrat za 180° proti središču kroga ♪
  3.      tŕs  -a m (ȓ) 1. močvirska ali vodna rastlina z visokim, tankim, votlim steblom: s trsi poraslo obrežje; pred njim trepeta kot trs / sekati trs v močvirju // odrezano, odlomljeno steblo te rastline: zvezati trse / nekdaj pisati s trsom 2. posamezna rastlina (vinske) trte: trs odžene, rodi; obrezati, okopati, saditi trse; jalovi, rodni trsi; razdalje med trsi ◊ agr. matični trs; sladkorni trs tropska ali subtropska rastlina, iz katere se pridobiva sladkor; bot. papirusov trs ♪
  4.      tŕsen  -sna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na trs: trsna stebla / trsna očesa / trsni izbor; trsna cepljenka ● ekspr. piti trsni sok vino ◊ agr. trsni sladkor; trsna kodravost bolezen trte, pri kateri se poganjki in listi kodrajo; trsna podlaga; muz. glasbila s trsnimi jezički ♪
  5.      tŕsnica  -e ž (ȓ) agr. prostor, kjer se gojijo trsne sadike: urediti trsnico; v trsnici vzgojene trte / vodja trsnice ♪
  6.      tŕta  -e ž (ŕ) 1. kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina: trta že cveti, odganja; v teh krajih trta dobro rodi, uspeva; necepljena, žlahtna trta; trta z velikimi grozdi / ekspr. sad trte grozdje / posaditi sto trt; okužene, poškodovane trte / vinska trta 2. s prilastkom steblo nekaterih kulturnih rastlin, ki potrebuje oporo: napeljati hmeljeve trte na žice 3. prožna šiba, veja, ki se uporablja za vezanje, pletenje: zvezati butaro s trto; leskova, vrbova trta / viti trto ● nar. med grmovjem raste tudi trta dobrovita; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno ◊ agr. grobati trte; požveplati trto; ameriška, (žlahtna) evropska trta; samorodna trta križanka ameriške in evropske trte; bot. divja vinska trta rastlina z deljenimi listi in drobnimi kislimi modrimi plodovi, Vitis sylvestris; vrtn. divja trta okrasna vzpenjavka z drobnimi modrimi plodovi in listi, ki jeseni pordečijo, Parthenocissus ♪
  7.      tŕtica 2 -e ž (ŕ) manjšalnica od trta: povezati butaro s trtico; vrbova trtica / ekspr. trtice so dobro obrodile (vinske) trte ♪
  8.      tŕtje  -a stil. trtjè -à s (ŕ; ȅ ȁ) 1. več trt, trte: obrezati trtje; grozdje na trtju 2. nar. belokranjsko vinograd: prekopavati trtje / iti v trtje ♪
  9.      tujeprášen  -šna -o prid. (ȃ) agr. ki se oplodi s cvetnim prahom rastline druge sorte iste botanične vrste: tujeprašna rastlina ♪
  10.      ubéžnik  -a m (ẹ̑) kdor ubeži, pobegne: zasledovati ubežnika; ubežnik iz zapora / knjiž., redko politični ubežnik politični begunec; vojaški ubežnik dezerter ♪
  11.      ubéžništvo  -a s (ẹ̑) dezerterstvo: na fronti se je širilo ubežništvo / kaznovati ubežništvo s smrtjo ♪
  12.      ubíti  ubíjem dov., ubìl (í ȋ) 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ ● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte ubíti se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila ● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno ♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite ♪
  13.      učênka  -e ž (é) 1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: v razredu je deset učenk; učenka četrtega letnika; učenke in študentke // ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu // do 1980 ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt: trgovske učenke / učenke v gospodarstvu 2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma ♪
  14.      udárec  -rca m (ȃ) 1. sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarec ga je zadel v tilnik; ekspr. udarci so padali z vseh strani; odbijati, prestrezati udarce; stisniti pest za udarec; umikati se pred udarci; z enim udarcem ga je pobil na tla; boleč udarec; močen, rahel, silovit udarec; udarec po glavi je bil smrten; udarec pri boksu / dajati, dobivati udarce // sunkovit dotik predmeta z drugim predmetom: udarec kose ob kamen; poškodba tkiva zaradi udarca // glas ob takem dotiku: slišati udarce; enakomerni udarci ure; kratek, zamolkel udarec / prisluškovati udarcem srca bitju, utripom / ob napovedi časa ob udarcu na gong bo ura pet 2. glagolnik od udariti: udarec kemblja, kladiva, sekire; udarec ptičjih peruti; povratni udarec napete vrvi; udarci kopit ob tla; udarci po kovini, lesu; udarec s palico, z roko / udarec strele 3. hiter, silovit vojaški napad: vzdržati sovražnikove udarce; udarec v bok je nasprotnika presenetil 4. navadno s prilastkom nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa; udar: vodni, zračni udarec // nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo: udarec mraza, vročine 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga nenadoma zelo prizadene: doživeti hud, težek udarec; moralni, politični udarec; vdano nositi udarce usode, življenja / duševni udarec / pretil jim je finančni udarec; zadati dogmatizmu odločilni udarec ● očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; ekspr. to je udarec s kolom po glavi brezobzirna zavrnitev; ekspr. ves njegov napor je bil udarec v prazno zaman; publ. pasti, priti pod udarec zakona morati podrediti svoje delovanje zakonu ◊ šport. delfinski udarec sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina; direktni pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej, nizki udarec prepovedani udarec nižje od pasu; začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis ♪
  15.      udáriti  -im dov. (á ȃ) 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati / udariti po sadjevcu začeti ga piti 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom ● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko udáriti se 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo // v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje // spopasti se: študenti so se udarili s policijo udárjen -a -o 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada ♪
  16.      uhajáč  -a m (á) ekspr. kdor uhaja od kod: uhajača iz zavoda so ujeli ● zastar. vojaški uhajač dezerter ♪
  17.      uhájati  -am nedov. (ȃ) 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapuščati kraj (trenutnega) bivanja: otroci so pogosto uhajali / zaprte živali rade uhajajo // kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, odhajati: uhajati iz zapora; uhajati od doma, v tujino // ekspr. kljub nasprotovanju iti, odhajati: otroci uhajajo na cesto / živina rada uhaja v sadovnjak 2. ekspr. nezaželeno iztekati: iz slabo zaprte cisterne uhaja voda / iz posode uhaja para / skozi špranje uhaja toplota 3. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premikati s prvotnega, navadnega mesta: pentlja ji uhaja z las; kite ji uhajajo izpod rute 4. ekspr., z dajalnikom nezaželeno prihajati, se pojavljati: iz grla so ji uhajali kriki / fantu je uhajal smeh se je proti svoji volji smejal // nehote, proti svoji volji govoriti: iz ust, z jezika so mu uhajale ostre besede 5. ekspr., z dajalnikom usmerjati se, kamor ni zaželeno: pogled ji je uhajal k skupini ljudi; oči mu uhajajo skozi okno / misli so ji uhajale k fantu mislila je na fanta ● evfem. bolniku uhaja voda nekontrolirano opravlja malo potrebo; ekspr. žena mu uhaja čez plot mu je nezvesta uhajajóč -a -e: uhajajoči plini; uhajajoča para ♪
  18.      uhajávec  -vca m (ȃ) zastar. uhajač: pognali so se za uhajavcem / vojaški uhajavec dezerter ♪
  19.      ujedíniti  -im dov. (ȋ ȋ) zastar. združiti: ujediniti narod / ujediniti sprte strani pobotati ujedínjen -a -o: ujedinjena država, kraljevina ♪
  20.      ujéti  ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ́ á) 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec 2. prijeti, zgrabiti kaj a) kar se odmika: komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode b) kar se približuje: ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel // narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere: ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline zadrži; priprava ujame večino dima in saj prestreže, zaustavi 3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje: dojenček je ujel obešeno ropotuljico; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo // ekspr. zajeti (kak predmet v tekočini): ujeti fižol, košček mesa v juhi; z žlico ujeti cmok 4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom: lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana; ujeti bolho, metulja; ujeti divjo žival in jo udomačiti; ujeti polha, raka, ribo; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice; ujeti na past, v past; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš // z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo: ujeti pobeglega kaznjenca; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca; ujeti tihotapca, vohuna 5. s prislovnim določilom dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti: ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju; ujel se je pri razmišljanju o dekletu 6. ekspr. z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo: ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca 7. ekspr. navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo: ujeti koga na prazne obljube; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo 8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga a) ki se oddaljuje: avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj: ujeti predzadnje, vodilno moštvo; ujeti koga po številu zmag, po točkah // narediti to, kar bi se že moralo narediti: ujeti zamujeno 9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi a) prometnega sredstva: če hitro stopite, boste avtobus še ujeli; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo b) kakega dogodka: ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje c) česa sploh: ujeti pravi čas za setev; ujeti rok 10. ekspr. biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi: ujeti koga na samem in ga kaj prositi; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu 11. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi: ujeti dobro službo, štipendijo; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar zasluži // biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta: tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža 12. s prislovnim določilom biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja: ujeti letalo v daljnogled; žarg. ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo 13. ekspr. hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega: ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed / ujeti na uho, v uho; ujeti z očmi // zaznati kaj sploh: ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba videl / naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe // spoznati, razumeti: pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila 14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši: vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo 15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo: ujeti korak, ritem ostalih / ekspr. pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje // biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo: ujeti pravo mero, pravi zven 16. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena: ujeti kak dan za lastne potrebe; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme 17. ekspr. s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti: glejte, da vas ne ujame dež, noč ● ekspr. ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka posname; ekspr. ujeti korak s časom prilagoditi se razmeram; postati napreden; publ. ujeti misel v ustrezno formulacijo jo ustrezno formulirati; star. nekoliko ujeti obleko zožiti, skrajšati jo; ekspr. varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka da ne postaneš še drugič nezakonska mati; ekspr. kje si ujel te podatke dobil; ekspr. obleci se, da ne boš ujel prehlada da se ne boš prehladil; ekspr. ujeti strel v koleno nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti; ujeti zanko na raztrgani nogavici narediti, da se ne more trgati, parati dalje; publ. ujeti misel na papir zapisati jo; publ. ujeti prizor na platno narisati ga; publ. ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak posneti; ekspr. ujeti koga v ljubezenske mreže z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; publ. ujeti v objektiv fotografirati, posneti; ekspr. ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; publ. ujeti v skicirko skicirati, narisati; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj ◊ igr. ujeti kralja, pagata vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga; navt. ujeti veter v jadra naravnati jadra tako, da se vanje upre veter ujéti se 1. leteč, hitro se premikajoč prijeti se za kaj in se obdržati: akrobat se je spretno ujel za drugi trapez; padajoč se je ujel za vejo in se rešil // ob izgubi ravnotežja prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: zvrtelo se mu je, vendar se je ujel na stol, za ograjo / mačka se je ujela na vse štiri 2. biti uspešen v prizadevanju ohraniti normalno lego, ne pasti: na ledu mu je spodrsnilo, vendar se je ujel; ujeti se na brvi / noga se v razmočenem snegu težko ujame 3. priti v položaj, ko kaj prepreči nadaljnje premikanje kljub delovanju kake sile: drevo se je pri podiranju ujelo; žoga se je ujela med veje; deblo se je ujelo za skale 4. priti v položaj, ko je zaradi kake priprave, snovi onemogočeno svobodno gibanje: lisica, miš se je ujela; preglej pasti, če se je kaj ujelo / ujeti se na trnek, v mrežo, past 5. zaradi lastne napake priti v položaj, ko se ne more več tajiti, zanikati česa: goljuf, lažnivec se je le ujel 6. ekspr. priti v položaj, ko kaj kje je, se kaže: sončni žarek se je ujel v kroglo, ogledalo 7. priti v položaj, ko se kaj prilega čemu drugemu: zobje so se ujeli z zobmi drugega kolesa 8. priti glede na svoje lastnosti v primeren, ustrezen odnos s čim drugim: če se korakanje ujame z nihanjem mostu, se most lahko podre / nova hiša se je lepo ujela z okoljem 9. priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: kosci so se takoj ujeli; ujela sta se pri delu, v mišljenju; novi konj se je hitro ujel s starim; dobro se ujeti s sodelavci / ujeti se z navadami, značajem koga; publ. ujeti se z novimi razmerami prilagoditi se jim 10. ekspr. postati po določenih lastnostih primeren, ustrezen za dosego določenega cilja: po večletni krizi se je umetnik spet ujel; po porazu se moštvo dolgo ni moglo ujeti; učenec se je v drugem letniku ujel in izdelal 11. ekspr. pojaviti se, biti v (približno) istem času s čim drugim: konec meseca se je ujel s polno luno ● ekspr. njune oči so se ujele spogledala sta se; ekspr. ujel se je na lepe besede, prazne obljube prišel je v nelagoden položaj, ker je verjel lepim obljubam, praznim besedam; ekspr. ujeti se na dekletove lepe oči čustveno se navezati na dekle zaradi lepih oči; ekspr. v dolini se je nekako ujel in se ni več vrnil v hribovsko vas se je znašel, si je uredil življenje; ekspr. veter se je ujel v drevesne krošnje zapihal tako, da ga je bilo zaznati v njih ujét -a -o 1. deležnik od ujeti: ujet ptič; ujeti vojaki; ujeta žoga; biti ujet; čutiti se ujetega; noga, ujeta med podrta debla 2. ekspr. ki je zaradi kakega položaja, stanja a) onemogočen, omejen v gibanju: vozila, ujeta v sneg b) onemogočen, omejen v možnostih: biti ujet v čas, predsodke, razmere ● nar. bruna, ujeta na ogel na oglu na križ vezana bruna, katerih konec sega iz stene stavbe; sam.: vse ujete so izpustili ♪
  21.      umík  -a m (ȋ) glagolnik od umakniti: umik ovir s poti / umik glave pred udarcem / umik nekaterih bankovcev iz prometa / kriti umik čete; preprečiti, ukazati, voditi umik; prisiliti k umiku; načrten umik / umik kandidature / njegov umik iz družbe jo je presenetil / odločili so se za umik v ilegalo / umik v neresničnost ♦ voj. strateški umik umik sil na položaje, s katerih bi bilo mogoče nasprotniku zadati odločilne udarce; taktični umik načrten umik enote na nov položaj ♪
  22.      umiríti  -ím dov., umíril (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo // narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest 3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike 4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila umiríti se 1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti // ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile 2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril 3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali umírjen -a -o 1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje 2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska 3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike 4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno ♪
  23.      umívanje  -a s (í) glagolnik od umivati: umivanje otroka; posoda za umivanje; umivanje in kopanje / suho umivanje pri katerem se ne uporablja tekočina ♦ rel. obredno umivanje del obreda na veliki četrtek, v spomin na Kristusovo umivanje nog učencem ♪
  24.      uníčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti ∙ ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene ♪
  25.      upréti  uprèm dov., upŕl (ẹ́ ȅ) 1. postaviti kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upreti kol ob skalo / upreti kolena v naslonjalo prednjega sedeža; upreti roke v boke // dati v tak položaj, da močno pritiska na kaj: uprl je drog v čoln in ga odrinil / upreti hrbet v tram in ga privzdigniti; z vso silo je uprl nogo v vrata 2. redko usmeriti, nameriti: upreti topovske cevi proti trdnjavi / upreti obraz v sonce ∙ ekspr. upreti oči, pogled v koga začeti ga gledati upréti se 1. namestiti se z delom telesa tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je uprl s prednjima nogama v tla in se ni dal premakniti; upreti se z nogami in rokami ob podboj / upreti se s koleni ob mizo // postaviti se v tak položaj, da se močno pritiska na kaj: uprl se je ob mizo in jo premaknil; uprl se je z ramo ob vrata in jih odrinil; uprli so se z rokami v voz in ga porinili / veter se je uprl v jadro / upreti se v vesla začeti veslati 2. z dejanji izraziti voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je zvezati, pa se mu je uprl // pokazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upreti se izbiri novega predsednika; upreti se operaciji // pokazati voljo ne podleči čemu: upreti se tujim vplivom, ekspr. skušnjavi; uprl se je želji, da bi jih videl 3. s silo, z orožjem izraziti voljo do odstranitve oblasti koga: posadka na ladji se je uprla; upreti se okupatorju / delavci v tovarni so se uprli // z besedami, ravnanjem izraziti voljo a) ne ubogati koga: upreti se staršem, vodstvu / uprl se je in ni hotel iti b) ne prenašati, storiti, izpolniti česa: upreti se nasilju, potujčevanju, ropanju; upreti se ukazu, zahtevi / upreti se revščini // izraziti nesoglasje s čim: uprl se je njegovi oceni; upreti se predlogu 4. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: mleko se mu je uprlo; kljub bolezni se mu tobak še ni uprl // vzbuditi občutek zoprnosti, odpor: igranje se mu je uprlo; uprlo se mu je, kako se prilizujejo drug drugemu 5. neovirano, močno posijati: sonce se je uprlo v hišo ● ekspr. ta gora se mu je uprla ni mogel priti nanjo; ob njihovih zločinih se je v njem vse uprlo je začutil velik odpor, ogorčenje upŕt -a -o 1. deležnik od upreti: ob skalo uprt drog; v daljavo uprt pogled; v boke uprte roke 2. knjiž. oster, predirljiv: uprt pogled; prisl.: uprto gledati, opazovati ♪

   1.009 1.034 1.059 1.084 1.109 1.134 1.159 1.184 1.209 1.234  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA