Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

roko (636-660)


  1.      izmótati  -am tudi izmotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega narediti kaj prosto, vidno: izmotati knjigo iz papirja, roko iz povoja; izmotati se iz plašča / ličinka se izmota iz ovoja izmótati se, tudi izmotáti se 1. priti iz česa ovirajočega: izmotati se iz grmovja / le s težavo se je izmotal iz gneče; nerodno se je izmotala izza mize; pren. dolina se je izmotala iz objema gorskih grebenov; sonce se izmota izza oblakov 2. nav. ekspr. s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega, zapletenega položaja: gospodarstvo se je izmotalo iz krize; izmotati se iz težav, zadrege / končno se je le izmotal iz dolgov jih plačal, poravnal // z opravičevanjem, pojasnjevanjem priti iz neugodnega položaja: upal je, da se bo izmotal ♪
  2.      izobrázba  -e ž (ȃ) 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati: a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje b) potrebna je izobrazba okusa c) izobrazba zemeljskih plasti ● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture ◊ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja ♪
  3.      izobráženje  -a s (ȃ) zastar. izobrazba: razlikovati se po izobraženju / skrbeti za otrokovo izobraženje ♪
  4.      izobraževánje  -a s (ȃ) glagolnik od izobraževati: a) skrbeti za vzgojo in izobraževanje mladine; oblike izobraževanja odraslih / dopolnilno izobraževanje ki dopolnjuje redni šolski pouk s fakultativnimi predmeti, tečaji, seminarji; ideološko, strokovno izobraževanje delavcev / področje izobraževanja in znanosti ♦ ped. formalno izobraževanje ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; materialno izobraževanje ki obsega seznanjanje z dosežki z vseh področij prirodnih in družbenih ved b) izobraževanje jezika ♪
  5.      izobraževáti  -újem nedov. (á ȗ) načrtno razvijati sposobnosti in seznanjati z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobraževati mladino; izobraževati strokovnjake za določena delovna mesta; izobraževati se z branjem; vsestransko se izobraževati / knjiga izobražuje / redko dal ga je v mesto izobraževat študirat // star. razvijati, kultivirati: izobraževati jezik / izobraževati estetski čut ♪
  6.      izostrováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: šola izostruje otrokom muzikalni čut ♪
  7.      izpís  -a m (ȋ) 1. glagolnik od izpisati: izpis neznanih besed / izpis iz šole 2. odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta: delati izpise; povečati gradivo za slovar z izpisi iz časopisov in strokovne literature / delo pozna le po izpisih povzetkih ● izpis iz rojstne matične knjige izpisek iz rojstne matične knjige ◊ lingv. popolni izpis besedila pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi ♪
  8.      izpísek  -ska m (ȋ) 1. odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta: delati izpiske / dobesedni izpiski iz klasikov 2. navadno s prilastkom dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa: priskrbeti si za poroko vse izpiske / izpisek iz volilnega imenika; izpisek iz mrliške matične knjige dokument s podatki o smrti kake osebe; izpisek iz poročne matične knjige dokument s podatki o poroki kake osebe; izpisek iz rojstne matične knjige dokument s podatki o rojstvu kake osebe; izpisek iz zemljiške knjige ♪
  9.      izpít  -a m (ȋ) postopek, pri katerem se ugotavlja in vrednoti znanje, sposobnost kandidata: delati, napraviti, narediti, opraviti izpit; prijaviti se k izpitu; učiti se za izpit; izdelati, izpraševati pri izpitu; žarg., šol. cepniti, pasti pri izpitu ne opraviti ga; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; že ima izpit iz matematike ga je že opravil; rok za izpit / diplomski, mojstrski, vozniški izpit; pismeni, ustni izpit; izpit za strojevodjo; izpit pred komisijo ♦ šol. delni izpit ki obsega del snovi zaključnega izpita; diferencialni ali dopolnilni izpit ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; državni izpit nekdaj zaključni izpit na nekaterih visokih šolah; popravni izpit iz predmeta, v katerem je učenec ocenjen negativno; preizkusni izpit s katerim se ugotavlja znanje, potrebno za nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli, navadno po prvem letniku; razredni izpit iz snovi, predpisane za en razred; sprejemni izpit za sprejem na določeno šolo; strokovni izpit s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic; zaključni izpit ob koncu šolanja; zrelostni izpit zaključni izpit na srednji šoli ♪
  10.      izplúti  -plôvem in -plújem dov., tudi izplovíte (ú ó, ú) s plutjem priti iz česa: ladja izplove iz pristanišča; srečno so izpluli iz tajfuna; ob mraku smo izpluli skozi ožino na široko morje ♪
  11.      izpodbíti  -bíjem in spodbíti -bíjem dov., izpodbìl in spodbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje državi 2. zanikati, ovreči: izpodbiti dokaz, trditev; tega dejstva ni mogoče izpodbiti // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika izpodbít in spodbít -a -o: izpodbiti razlogi; sodba je bila s tem dokazom popolnoma izpodbita ♪
  12.      izpopolnítev  tudi spopolnítev -tve [u̯n] ž (ȋ) glagolnik od izpopolniti: izpopolnitev delovnega postopka / skrbeti za strokovno izpopolnitev delavcev; izpopolnitev znanja / prizadeval si je za izpopolnitev samega sebe / razpis delovnega mesta velja do izpopolnitve zasedbe // kar je izpopolnjeno: uvesti tehnične izpopolnitve ♪
  13.      izpopolníti  in izpopólniti -im tudi spopolníti in spopólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. narediti kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolniti izdelke; izpopolniti delovni postopek; izpopolniti stroj; ti aparati so se zadnja leta zelo izpopolnili / z novimi odkritji se je predstava o vesolju izpopolnila / izpopolniti izbiro povečati jo z novimi izdelki, boljšo kakovostjo 2. dodati manjkajoče, nadomestiti: izpopolniti zalogo / z izdajo tega učbenika so izpopolnili vrzel v stroki 3. z dodatnim izobraževanjem doseči večjo strokovnost, večje znanje: izpopolniti znanje na seminarju; strokovno izpopolniti kadre; izpopolniti se v glasbi, stroki; izpopolnil se je na praksi v tujini izpopolníti se in izpopólniti se tudi spopolníti se in spopólniti se postati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: ljudje so se v teh letih izpopolnili; prizadeva si, da bi izpopolnil samega sebe izpopólnjen tudi spopólnjen -a -o: izpopolnjen stroj / izpopolnjena izdaja učbenika ♪
  14.      izpopolnjevánje  tudi spopolnjevánje -a [u̯n] s (ȃ) glagolnik od izpopolnjevati: širjenje in izpopolnjevanje obrata; izpopolnjevanje proizvodnje z novimi izdelki / strokovno, tehnično izpopolnjevanje; biti na študijskem izpopolnjevanju v tujini; tečaj za izpopolnjevanje predmetnih učiteljev / moralno izpopolnjevanje ljudi; izpopolnjevanje samega sebe ♪
  15.      izpopolnjeváti  -újem tudi spopolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. delati kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolnjevati izdelke; širiti in izpopolnjevati obrat; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval 2. dodajati manjkajoče, nadomeščati: izpopolnjevati zaloge / partija je izpopolnjevala svoje vrste z najboljšimi borci 3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje: izpopolnjevati znanje; izpopolnjevati se v pisanju; strokovno se izpopolnjevati izpopolnjeváti se tudi spopolnjeváti se 1. postajati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: z delom se je notranje izpopolnjeval 2. predstavljati, ustvarjati skladno celoto: pravili se med seboj izpopolnjujeta ♪
  16.      izprášati  tudi izprašáti -am tudi sprášati tudi sprašáti -am dov., tudi izprášala tudi sprášala (á á á) 1. z vpraševanjem poizvedeti: izprašal je sina, kod je hodil; natančno, temeljito so ga izprašali o vsem; star. izprašati po novicah povprašati ∙ ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega tudi sam kriv premisli 2. z vprašanji ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje: izprašati učenca; izprašati iz matematike; izprašati pri izpitu 3. zaslišati: izprašati obdolženca, pričo / navzkrižno izprašati izprášan tudi sprášan -a -o 1. deležnik od izprašati: učenec je bil izprašan vso snov, iz vse snovi, žarg., šol. čez vso snov; izprašan pred komisijo 2. ki je opravil izpit za kako strokovno dejavnost: izprašani lovec; izprašana babica ♪
  17.      izpulíti  in izpúliti -im tudi spulíti in spúliti -im dov. (ȋ ú) 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: izpuliti las, zob; izpuliti nit iz blaga; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje populiti; pren., ekspr. izpuliti pohlepnost iz srca ∙ pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo // z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: komaj mu je izpulil nož iz rok; izpulila mu je roko, ki jo je držal; izpulil se mu je iz rok; pren., publ. na domačem terenu so jim izpulili zmago 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpulil mu je zadnje dinarje / iz otrok so izpulili vso skrivnost izpúljen tudi spúljen -a -o: izpuljen las, zob; izpuljeno perje ♪
  18.      izravnotéžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. spraviti iz ravnotežja: nepričakovani dogodek ga je izravnotežil; razmerje med starši in otrokom se je izravnotežilo izravnotéžen -a -o: izravnotežena duševnost ♪
  19.      izràz  -áza m (ȁ á) 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu ● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo ◊ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja ♪
  20.      izrázje  -a s (ȃ) izrazi, besede: pesnik uporablja preprosto, vsakdanje izrazje; vzneseno izrazje / zbirati narečno izrazje / ljubezensko besedno izrazje // lingv., navadno s prilastkom celota izrazov določene stroke, panoge: bogatiti strokovno izrazje z novimi izrazi / lovsko, medicinsko, planinsko, tehnično izrazje ♪
  21.      izrazoslóvje  -a s (ọ̑) 1. lingv., navadno s prilastkom celota izrazov določene stroke, panoge: na področju tehniških ved se je razvilo bogato izrazoslovje; nekatere stroke še nimajo izdelanega izrazoslovja / ekonomsko, medicinsko, politično izrazoslovje 2. veda o strokovnih izrazih kakega jezika: ukvarjati se z izrazoslovjem; razvoj slovenskega izrazoslovja 3. ekspr. izrazi, besede: partizansko izrazoslovje / ekspr. pri dekletu ga je motilo moško izrazoslovje grobi izrazi ♪
  22.      iztégati  -am in stégati -am nedov. (ẹ̄) iztegovati: iztegati noge, roke / oreh iztega veje čez cesto / iztegali so vratove, da bi bolje videli ∙ nizko vsi samo iztegajo jezike nenaklonjeno govorijo, opravljajo; ekspr. potepuh je in ne zna drugega kot iztegati roko beračiti ♪
  23.      iztegníti  in iztégniti -em in stegníti in stégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegniti nogo v kolenu, roko v komolcu; iztegniti prste // s prislovnim določilom dati v takem položaju v določeno smer: iztegnila je roke predse, kakor da se brani 2. narediti, povzročiti, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegnil je vrat, da bi bil večji; iztegni se, pa boš dosegel; iztegniti se na polico; iztegniti se na postelji, po klopi / iztegniti jezik / iztegniti anteno izvleči, raztegniti / za ovinkom se je cesta iztegnila zravnala // s predlogom, v zvezi iztegniti roko, roke z iztegom roke, rok a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegniti roke za knjigo; iztegniti roko po denarju; pren. tujec je iztegnil roko po naši zemlji b) izraziti željo po čem: otrok je iztegnil roke k materi; iztegnila je roke za njim ● nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko iztegniti pete umreti; ekspr. vse štiri je iztegnil od sebe udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil; nizko komaj čakajo, da se bo iztegnil umrl iztegnívši in stegnívši zastar.: iztegnivši roke proti njemu, ga je pozdravil iztégnjen in stégnjen -a -o: iztegnjen kazalec; iztegnjene roke; ležati iztegnjen ♦ geom. iztegnjeni kot kot, ki meri 180°; prim. stegnjen ♪
  24.      iztegováti  -újem in stegováti -újem nedov. (á ȗ) 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegovati nogo v kolenu; iztegovati prste, roko / ptica izteguje perutnice // s prislovnim določilom dajati, imeti v takem položaju v določeni smeri: slepec je hodil počasi in iztegoval roke predse / ekspr.: drevesa iztegujejo veje na pot; iz doline se iztegujejo stranske dolinice 2. delati, povzročati, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegoval je vrat, da bi videl čez druge; mišice se krčijo in iztegujejo / vol je iztegoval hrapavi jezik / ekspr. samo leži in se izteguje po postelji se preteguje // s predlogom, v zvezi iztegovati roko, roke z iztegovanjem roke, rok a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegoval je roke proti njemu, da bi ga dosegel in dvignil; iztegovati roko po kozarcu b) izražati željo po čem: otrok izteguje roke k materi; iztegovala je roke za njim in jokala ● nizko ko se bo izvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; evfem. iztegovati prste po tujem imetju krasti; ekspr. vse življenje je služil, na starost pa izteguje roko berači; ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje iztegujóč in stegujóč -a -e: iztegujoč roke, mu je tekel naproti ♪
  25.      iztépati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem odstranjevati iz česa: iztepati prah iz obleke; iztepati s palico / iztepati odejo, preprogo 2. nav. ekspr. s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: iztepati otrokom trmo ● šalj. iztepati komu hlače tepsti ga; prim. stepati ♪

   511 536 561 586 611 636 661 686 711 736  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA